Javni prostor tudi za javno umetnost
pon, 02.10.2017, 12:00
Javni prostor tudi za javno umetnost
Zakaj podpreti novi zakon? Iz javnih sredstev naj bi financirali tudi obvezni delež za umetniške stvaritve.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi prinaša enega ključnih ukrepov v javnem interesu na področju likovnih umetnosti v javnem prostoru. Glede na to, da gre za celovito in vsebinsko zaključeno celoto, je zagotovo dozorel čas, da se tak ukrep uveljavi.

Obvezni delež

Obvezujoč delež za umetniške stvaritve v investicijskih projektih, financiranih z javnimi sredstvi, je znan in v svetu uveljavljen način podpore umestitve umetniških del v javni prostor. Slovenija, ki ima zgolj kontinuiteto v predlaganju in uveljavljanju takšnega deleža, je v vseh dolgih letih tako nekdanje skupne države kot tudi po osamosvojitvi, še s posebnim ozirom tudi zaradi majhne prisotnosti sponzorjev in mecenov, ostala bela lisa; v takšnem kontekstu so tudi klice o oblikovanju umetnostnega trga povsem zamrle oziroma bile zatrte.

Uvedba sheme, ki je zagotovila določen delež celotnih investicijskih sredstev za umetniško delo oziroma umetniško opremo novogradenj, javnih stavb, v kombinaciji s socialnimi programi za likovne umetnike, se je v zahodnem svetu skoraj brez izjeme toliko razmahnila, da je začel delovati tudi umetnostni trg kot pomembna gospodarska dejavnost.

Več kot pet let je minilo, odkar je ministrstvo za kulturo na podlagi primerjalne študije, in sicer za uveljavitev v prihodnosti uzakonjenih pravic likovnih umetnikov, da participirajo v določenem, obveznem deležu sredstev, namenjenih za likovno opremo pri izgradnji javnih investicij, že vložilo iniciativo v državni zbor (več o tem A. B., Gostujoče pero, Delo, 21. maja 2016).

Zaradi neposredne koristi in povečanja možnosti ne samo za preživetje umetnikov, ampak tudi za njihovo uveljavitev na široko zasnovanem javnem prostoru, podpiram letošnjo julijsko iniciativo odbora za kulturo v državnem zboru, da se koristi pokažejo tudi za širšo javnost.

Mesta, kraji različnih identitet

Iniciativo odbora za kulturo je treba predvsem podpreti v pogledu opredelitve pojma javnega prostora, tako tistega v javni kot zasebni lasti. Preden poskušam komentirati uvodne odzive javnosti, zlasti tiste občinske in delno tudi medijske, velja opozoriti na projekt Umetnosti v javnem prostoru, ki ga je idejno-teoretsko, a hkrati pragmatično zastavila novooblikovana kiparska sekcija pri Zvezi društev likovnih umetnikov Slovenije, predvsem glede naslovnega pojma samega in seveda javne umetnosti ter njene namembnosti. Da se razumemo – brez finančnih zahtevkov!

»Umetnost v javnem prostoru odpira polemiko in postavlja številna vprašanja o javnem prostoru – komu pripada, kdo ima interes ter tudi dostop do vsebinskega oblikovanja le-tega danes pri nas ...

Mestno tkivo sestavljajo četrti, ulice, trgi in mestne stavbe. Vse te mestne oblike se združujejo in oblikujejo odprte prostore ulic kot dinamičnih in trgov ter parkov kot uveljavljenih statičnih prostorov mesta. Za mesto je pomembno nastajanje javnih prostorov s specifično identiteto, ki v času mestnih transformacij sploh lahko razvijejo heterogenost.

Med drugim je pomembno spodbujati mesto k nastajanju reprezentativnih socialnih prostorov – urbanih prizorišč, ki naj ima vsak svojo specifično identiteto, kar dosežemo z razporeditvijo družbenih, funkcionalnih in simbolnih vidikov specializacije posameznih mestnih prostorov. Tako lahko s kvalitetno unikatno urejenimi prostori in javno umetnostjo v njih gradi svojo podobo, prepoznavnost in atraktivnost. Mesto in država se morata tega zavedati ter hkrati spodbujati investicijske soudeležbe zasebnega kapitala. Oblikovanje urbanih prostorov je pomembno pri oblikovanju mestnosti in kulturnosti mesta. Vse to mu daje bioritmiko prostora, s katero živi.

Cilj projekta je med drugim poudariti pomen sodobne umetnosti in prikazati njen pomen v javnosti. Želja je, da privede predvsem do enakovrednega partnerskega odnosa z urbanisti in arhitekti ter drugimi snovalci javnega prostora. Gre za konstrukcijo povezovanja elementov med disciplinami, med teoretičnimi stališči in praktično uporabo, med akademskimi koncepti in dejansko smotrnostjo.«

(Mag. Matena Bassin, iz zloženke Umetnost v javnem prostoru, ZDSLU, september–november 2017)

Komisija za izbor umetniških del

Namesto da bi se odločujoči na občinah poglobili in razmislili, kaj predstavlja danes (v primerjavi z zgodovinsko tradicijo) tako razširjeni pojem javnega interesa in prostora, se je izoblikovalo naslednje večinsko negativno ali nerazumevajoče stališče nekaterih posameznih občin (pozitivna izjema je Ljubljana) in Zveze mestnih občin Slovenije: da je takšen delež za umetnost nepotrebna, dodatna obremenitev za občinski ali državni proračun za posamezno načrtovano investicijo.

To nikakor ne drži, saj gre samo za bolje prestrukturirano porabo namenskih sredstev! Ali ne bo na ta način pridobilo vsako lokalno okolje, še posebej če bo uspešen in premišljen izbor umetniških del, ki ga bo opravila komisija v najprimernejši sestavi (načrtovalec arhitekture, kritiški poznavalec – namenski kurator, predstavnik uporabnikov konkretne investicije) iz nabora prijavljenih umetnikov na namenski natečaj.

Tako naj bi bil obvezen tudi tuji investitor, da ne bi sam izbiral umetnikov; lahko da se bo na namenski natečaj prijavil tudi tuji, vendar ne kakšen anonimni »umetnik«, kot se je zgodilo letos v prestižnem ljubljanskem hotelu Intercontinental, kjer lahko likovno opremo iščemo s pravo detektivsko natančnostjo, pa je ne najdemo, morda kakšno reprodukcijo ali digitalni natis.

Nihče pa ne odgovori na vprašanje, ali ima občina sploh interes, da pridobi kakšno kvalitetno likovno delo, morda celo v kontekstu dandanes tako popularnega javno-zasebnega partnerstva. Pustimo ob strani vprašanje, ali naj bo imenovanje sestava strokovnega telesa, ki bi izbiral umetniški prispevek, v pristojnosti ministrstva za kulturo ali skupaj z ministrstvom za okolje in ministrstvom za infrastrukturo: morda bi pri vseh večjih državnih investicijah odločala stalna komisija, ne glede na to, v katerem delu Slovenije bi se gradilo.

Kako delajo drugje

Za primer: o tem, kako deluje v Londonu posebna agencija – tam je seveda razvit umetnostni trg in se umetniki vrednotijo po njihovem uspehu na njem –, velja klikniti na http:/futurecity.co.uk; za bralce, ki bolj poznajo likovno umetnost, velja podrobneje pogledati mednarodni nabor umetnikov. Londonska agencija sprejme naročilo investitorja, ta izbere namenskega kuratorja, ki opravi v drugi fazi skupaj z investitorjem izbor med prijavljenimi oziroma predlaganimi umetniki.

In kakšen je ob predlogu tega našega zakona medijski odziv? Redek, celo omalovažujoč, češ, naj se umetniki sami znajdejo na trgu (ki ga seveda ni); predvsem pa bi pričakoval od naše nacionalne RTV-ustanove (pa tudi kakšne komercialne) ne le nekajminutna opozorila, pač pa problemsko okroglo mizo (v kakršni koli obliki oddaje), saj si jo tako pereča problematika zanesljivo zasluži pred razpravo in dokončno odločitvijo v državnem zboru.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Javni prostor tudi za javno umetnost

Morda bi pri vseh večjih državnih investicijah odločala stalna komisija, ne glede na to, v katerem delu Slovenije bi se gradilo. Foto: Matej Družnik/Delo

Prijavi sovražni govor