Tiskane izdaje
V Cankarjevem domu je bila 12. marca okrogla miza društva arhitektov Ljubljana z naslovom Kdo se boji arhitekturnega natečaja?. Razprava je bila duhovita in ostra.
Več arhitekture!
Tema okrogle mize je obravnavala tudi obveznosti razpisa javnih arhitekturnih natečajev za gradnjo iz javnih sredstev.
Mnenje stroke, nikakor pa ne javno mnenje, je tu enotno: z javnimi arhitekturnimi natečaji pridobimo najboljše arhitekturne in tudi siceršnje rešitve. To pomeni, da so taki objekti ne le najbolj strokovno umeščeni in zasnovani, ampak tudi najbolj racionalni, najbolj funkcionalni, najtrajnejši in najbolj ekonomični.
Drznemo si meniti, da več vloženega znanja bolje reši kompleksen splet zahtev in vhodnih podatkov. Na natečaju najbolje ocenjeni projekti naj bi prav tako, s predvidevanjem, da je z ocenjevalno komisijo vse v redu, vsebovali največ specialističnega in organizacijskega znanja za predlaganje najboljših rešitev.
Kaj je celovito racionalna investicija, je pokazal nedavni posvet v državnem zboru na temo Oživitev slovenskega gradbeništva. Na njem je bilo izpostavljeno, da se stroški zgradbe izkazujejo skupno, torej v vsem njenem življenjskem obdobju, skupaj s stroški vzdrževanja, funkcionalnih predelav, adaptacij in popravil. Ter da je strošek gradnje le majhen del celotnih stroškov, okrog 25 odstotkov. Skoraj zanemarljiv pa je strošek projektne dokumentacije, ki se v Sloveniji giblje okrog dva odstotka investicije gradnje, torej 0,5 odstotka celote. Da je torej smiselno vložiti več denarja v dobro pripravo, torej v dobro projektno dokumentacijo, ki bo prihranila denar pri celotni investiciji.
Slavni antični gradbeni mojster arhitekt Vitruvius je trdil, da se dobra zgradba meri po treh kriterijih: utilitas, firmitas, venustas (uporabnost, trdnost, lepota). In le če so vse te lastnosti vgrajene v stavbo, je stavba zaključena in skladna celota. Uporabnost in trdnost se nam vseeno zdita samoumevni merili, pri lepoti pa bi večina ugovarjala, da je ne potrebujemo, da je odvečen strošek, okusi pa tako ali tako različni in običajno nezdružljivi.
Vse je res. Res je pa tudi, da je arhitektura edina umetnost, pri kateri ne moremo izbirati, ali jo bomo konzumirali ali ne. Prisiljeni smo jo uporabljati, in to vsak dan. Če je nefunkcionalna, ne bomo našli WC, če je neracionalna, nam bo pihalo, če je grda, v njej ne bomo videli naravnega matematičnega reda, ki bi nas pomirjal, ampak bomo sitni in preklinjali pleskarja, ki je prodal vzorec indigo barve na fasadi. Če bomo arhitekturo ignorirali, se bomo vanjo zaleteli, kar je sploh najslabše.
Do 19. stoletja je veljalo prepričanje, da je arhitektura temeljna likovna umetnost, slikarstvo in skulptura pa sta bolj namenjena okraševanju stavb. Torej bi lahko bila ugotovitev – več arhitekture!
Svinja z mehom
Država pa tega argumenta racionalnosti ne razume. Javne zgradbe že več let gradi po principu javnih naročil, kjer je edino merilo najnižja cena. Stvar je celo tako absurdna, da v primeru enake najnižje cene odloča ura oddaje ponudbe. Tak je primer v zadnjem razpisu Ministrstva za kulturo za prenovo gradu Grm v Novem mestu, in to kljub temu da gre za historični in arhitekturni spomenik. Ministrstvo za okolje pa prav zdaj objavlja razpis za ureditev predstavitve kulturnih in naravnih vrednot Ljubljanskega barja, kjer je prav tako edino merilo izbora najnižja cena – nismo pa zasledili določila o uri oddaje na pošti, torej je razpis očitno slabše pripravljen kot oni drugi.
Ali so v državni upravi zaposleni tudi takšni, ki resnično ne razumejo narave svojega dela? Nemogoče si je misliti, da bi odgovoren in priseben uradnik namenil proračunska sredstva v projekt, kjer je osnovni pričakovani rezultat nepomemben. Da bi država plačevala za obnovo kulturnega spomenika, kjer kulturna komponenta sploh ni merilo. Kjer sploh ni pomembno, ali je izbrani projektant res najbolj izkušen, najbolj kvalificiran, najbolj ustvarjalen med ponudniki. Samo, da je poceni! In če je ta cena celo pod svojo proizvodno vrednostjo, torej je dumpinška, še bolje!
Če je uradnik zgolj nesposoben, ga je treba odpustiti. Če je uradnik le vesten in lojalen ter samo izpolnjuje ukaze, imamo težavo z ministrom. In če je minister najboljši mogoči pod Alpami, imamo težavo z državo.
Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) jasno določa merila za obvezno izvedbo javnega natečaja, vendar ga ministrstva »premeteno« ignorirajo s tehniko razbijanja vrednosti naročila na faze. Kar je, mimogrede, popolnoma nedopustno in tudi nezakonito. Naredijo razpis s kriterijem najnižje cene samo za projekt ali celo le za del projekta in se pretvarjajo, da projekt ni neločljivi del gradnje objekta. Kot lahko gradbenik gradi objekt brez projekta. Kako? Po navdihu? Po spominu? Negospodarni naročniki so zelo zadovoljni, ker so dobili poceni in hitro storitev. Seveda jih ne zanima, ali so naročeni produkti kompatibilni. Zakaj smo že tolikokrat razkopavali vodovod na Onkološkem inštitutu?
Zakon je seveda slab zato, ker predpostavlja, da je javno naročilo lahko samo arhitekturni načrt, iztrgan iz konteksta celotne gradnje.
V slovenski zakonodaji (ZGO) je bila do leta 2008 določena obveza razpisa javnega arhitekturnega natečaja opredeljena v 43. členu. To določilo je bilo pomembno, ker je govorilo o vrednosti celotne investicije in ga ni bilo mogoče interpretirati zlonamerno kot v ZJN-2. Člen je določal, da je javni natečaj obvezen, če vrednost gradnje iz javnih sredstev presega 1.250.000 evrov ali so izpolnjeni nekateri drugi pogoji.
Tega leta je nova odločna vlada iz zakona vrgla določilo o cenovnem cenzusu. Leta 2012 pa je ista vlada iz zakona kar izbrisala vse pogoje za izvedbo natečaja in v zakonu pustila le posmehljivo določilo, da je natečaj treba organizirati »v posameznih primerih«. Nič pa o tem, kateri so ti primeri. Seveda si sabotažo lahko pojasnimo. Vzroka zanjo sta vsaj dva. Prvi je, da je v neoliberalistični ideologiji nepredstavljivo, da nekdo z natečaji zvišuje proračunske stroške zaradi kulturniških zahtev: če hoče kdo kulturo, naj si jo sam plača. Drugi pa je povezan s pretirano razdrobljenostjo Slovenije. Ideologija »občina v vsako slovensko vas« ima tudi temno plat. Predstave o prostoru se tam pogosto končajo pri računanju zemljiške rente ob spremembah namembnosti. Zakaj bi župan zaupal načrt za javno stavbo nepoznanemu arhitektu prek nepredvidljivega natečaja, če se lahko neposredno dogovori za projekt in hkrati ohrani vpliv na rezultat – sooblikuje arhitekturo, strast vsakega pravega župana.
Zimsko spanje
Brutalne politike so znane po operativnosti. Ni jim težko z danes na jutri spremeniti zakona v lastni prid. Ni problem sprejeti zakona, ki rešuje le ozek parcialni interes, čeprav pri tem povzroči zmedo in zamaši celoten sistem.
Potem pride na oblast nasprotna opcija in stroka pričakuje, da bo sanirala vsaj največje napake prejšnje. Ampak ne! Nova opcija je amorfni mastodont, ki spi zimsko spanje. Nikakršne spodbude in dražljaji ga ne premaknejo. Mastodont je razvil fantastične tehnike preživetja. Državljana pošilja k vedno drugim vratom z obljubo, da se bo tam vse rešilo. Smehlja se in po rami treplja civilne družbe, medtem pa se v sklepih izgubijo ključna določila. Komisijo zamenja, še preden se njeni člani zavejo vzvodov vpliva.
Na okrogli mizi navzoča visoka uradnica z ministrstva za okolje in prostor je opozorila, da v zdaj pripravljenih predlogih gradbene zakonodaje sploh ni predloga, da bi se obveznost natečajev vrnila v zakonodajo (Hic Rhodus Zbornica!). Namignila je tudi, da so natečaji predvsem področje ministrstva za finance. Seveda stroka v to ne more privoliti. Strokovna vprašanja morajo v svojih predpisih reševati resorna ministrstva – ministrstvo za prostor in ministrstvo za kulturo ter spremembe in dopolnitve zakonov usklajevati z ministrstvom za finance, da specialni zakon vsebinsko ne povozi krovnega ali nasprotno.
Sklep
Javni arhitekturni natečaj je po oceni stroke sredstvo družbene racionalnosti. Za čim manjši vložek dobi naročnik čim več dobrine – kulturne, funkcionalne, ekonomske, simbolne. Če si zasebnik, je v tem tvoja preračunljivost, če si proračunski uporabnik, je to tvoja obveza. Če tega ne počneš, mečeš skozi okno priložnosti in denar. Zapackaš prostor, povzročaš težave, izprazniš blagajno. Je pa seveda tudi v takih slabih praksah neka racionalnost. Ampak ne družbena.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Aleš Prijon, u. d. i. arhitekt
