Tiskane izdaje
Svetovni ekonomski forum (WEF) je zaradi pričakovanega makroekonomskega neravnotežja in širjenja ilegalne ekonomije v svoji zadnji oceni globalnega tveganja posebej poudaril tveganje v povezavi voda-hrana-energija. To tveganje povezujejo z napovedjo rasti prebivalstva in s potrebami po zagotavljanju blaginje ter z ocenami o neugodnih vplivih podnebnih sprememb na zanesljivost vodnih virov.
V prihodnjih dveh desetletjih naj bi se povpraševanje po vodi, hrani in energiji povečalo za 30 do 50 odstotkov. Pomanjkanje teh virov lahko po oceni WEF vodi do socialnih in političnih nestabilnosti, geopolitičnih konfliktov in nepopravljive škode v okolju. Enostranske strategije, usmerjene le v posamezne člene omenjene verige, lahko povzročijo še dodatne negativne posledice.
Preskrba z vodo v povezavi z zagotavljanjem hrane in tudi energije pa ni tveganje le za sušne predele našega planeta, ampak skrbi tudi Evropo. Pomanjkanje vode in suša v srednji in zahodni Evropi sta leta 2003 povzročila za 12 milijard evrov škode.
Tudi v Sloveniji je bilo tega leta za tretjino manj padavin od povprečja, odtok pa je bil za kar polovico manjši. Od intervencij je bilo takrat odvisnih 47.000 prebivalcev Slovenije. V nekaj naslednjih letih so se z resnimi težavami ob pomanjkanju vode v poletnih obdobjih ukvarjali na Portugalskem, v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji in Avstriji ter na Nizozemskem. Evropska komisija je bila prisiljena ukrepati.
Leta 2007 je izdala dokument z opredelitvijo področij, ki jih je treba obravnavati, če naj Evropa napreduje k odgovornemu gospodarstvu z učinkovito in trajnostno rabo vode. Evropski svet je dokument podprl in komisijo pozval, naj čim prej pripravi pregled strategije zaradi pomanjkanja vode in suše v Evropi.
Cilji do leta 2015
težko dosegljivi
Očitno je pred nami pomembno novo obdobje strateškega načrtovanja na področju voda – tudi v zvezi z zagotavljanjem prehranske in energetske varnosti. To načrtovanje mora vsekakor temeljiti na načrtu upravljanja voda po zahtevah evropske direktive o vodah. Tudi v Sloveniji smo končno dobili nacionalni dokument, ki naj bi opredelil mehanizme za vódenje politike na področju voda in s katerim naj bi do leta 2015 dosegli dobro ekološko, kemijsko in količinsko stanje vseh voda.
Tega v celoti, žal, najbrž ne bo mogoče doseči. Tudi če bi se znali in uspeli uskladiti pri varovanju naših vodnih virov ter postali odgovorni, je za izrazito izboljšanje kakovosti podzemne vode Celjske, Dravske in Murske kotline do leta 2015 najverjetneje premalo časa.
Tudi v Slovenskih goricah, v Krški in Savski kotlini, na Goričkem ter v spodnjem delu Savinje do Sotle je na več krajih ugotovljena kemijska neustreznost podzemne vode. Najpogosteje gre za preseganja mejne vrednosti nitrata, ki je nekakšen kazalnik vsesplošne onesnaženosti podzemne vode. Pri tem pa kmetijstvo še zdaleč ni edini, marsikje niti ne prevladujoči vir onesnaževanja.
Poznavanje virov in poznavanje ranljivosti podzemne vode za tovrstna onesnaženja bi moralo biti podlaga za sprejemanje nujnih ukrepov za izboljšanje stanja voda in temelj za odmik od sedanjih konceptov varstva voda, ki bodo morali upoštevati tudi čedalje večji pritisk kmetijstva na vodne vire.
V tleh vzhodnega dela države vse pogosteje ugotavljamo negativno vodno bilanco, delež namakalne vode pa je glede na Evropo v skupni količini porabe vode v Sloveniji trenutno še vedno zanemarljiv. Za kmetijstvo v Evropi se nameni precej več kot polovica vse porabe vode in spremembe v tem smislu moramo pričakovati tudi v Sloveniji.
Glede na nacionalno vodno bilanco, ki kaže čedalje manjši rečni odtok vode, bi bil nujen ponoven razmislek o večjem zadrževanju voda na območju države. Učinke novih dopolnilnih ukrepov bomo dosegli le z njihovo jasno prostorsko in časovno usmeritvijo v poznane vire onesnaževanja in jasno definirane pritiske na vodo. V nasprotnem primeru bomo neučinkovito zapravljali dragoceni čas in denar.
Težavno varovanje
pred onesnaženjem
Ob vseh ukrepih, ki jih prinaša najnovejši načrt upravljanja voda, se postavlja vprašanje razvojne vizije in strategije varovanja podzemnih voda, ki v Sloveniji predstavljajo kar 97 odstotkov preskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar je precej nad evropskim povprečjem.
Toda kljub zavedanju o življenjski odvisnosti od podzemnih vodnih virov, ki so nedvomno najzanesljivejši viri pitne vode, nam je v Sloveniji za javno preskrbo z vodo doslej uspelo pred onesnaženjem zavarovati le 17 odstotkov območja države. To ni niti polovica tistega, kar smo bili pripravljeni zavarovati zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti za prihodnje rodove.
Povprečno letno naravno obnavljanje količine podzemne vode iz padavin na teh varovanih 17 odstotkih Slovenije zadošča le za 63 odstotkov trenutne porabe prebivalstva Slovenije. Če upoštevamo še njeno oporečnost v treh s poselitvijo in kmetovanjem obremenjenih vodnih telesih, je ta delež še manjši.
Poleg tega je značilna velika prostorska razpršenost vodnih virov in vodovarstvenih območij. Povprečno ima namreč vsaka slovenska občina kar deset vodnih zajetij, celotni slovenski javni sistem preskrbe z vodo uporablja približno dva tisoč vodnih virov. Njihovo varovanje je prav zaradi te razpršenosti zelo težko in drago.
Skoraj desetina prebivalstva je še pred nekaj leti uporabljala vodo s preveliko vsebnostjo pesticidov in nitratov ter skoraj tretjina prebivalcev je bila vsaj občasno izpostavljena preveliki prisotnosti bakterij v vodi iz vodovodnega omrežja. To je gotovo dovolj, da se resno zamislimo o dolgoročni strategiji varovanja podzemnih vodnih virov pri nas.
Zaščititi
»vodne rezervate«
S parcialnim varovanjem posameznih območij okoli vodnih zajetij najpogosteje ne moremo več dosegati želenih učinkov oziroma ohranjati kakovosti vode. Pogosto je podzemna voda onesnažena že precej pred preozko določenimi vodovarstvenimi območji; tak pristop varovanja vodnih virov pogosto ne more biti učinkovit.
Sedanji način varovanja vodnih virov je treba začeti dopolnjevati z dolgoročnim varovanjem regionalno pomembnih vodonosnikov, nekakšnih »vodnih rezervatov«, ki bodo marsikje sovpadali z drugimi režimi varovanja. Poleg tega je treba spodbuditi povezovanje vodooskrbnih sistemov v bolj racionalne, učinkovite in strokovno nadzorovane sisteme, pri čemer ne gre za povsem novo idejo. Že pred več kot sto leti je Franc Jožef I. takratno avstro-ogrsko prestolnico tako rešil pred pomanjkanjem vode in pred nevarnostmi epidemij. Dunajčani še vedno pijejo povsem neoporečno vodo iz skoraj 200 kilometrov oddaljenih gorskih izvirov oziroma zajetij, kjer gozdni urad uspešno usklajuje delovanje različnih panog in dolgoročno varuje regionalno pomembno vodonosno območje.
Do skupnih ciljev
s skupno politiko
Rešitev je gotovo tesnejše povezovanje okoljske, kmetijske in energetske politike ter skupno usklajeno načrtovanje ne samo rabe, ampak tudi varovanja voda. To bo še pomembnejše ob čedalje večji rasti prebivalstva, povečevanju potrebe po vodi za namakanje in ob izraziti težnji po večanju deleža virov obnovljive energije v državni energetski bilanci. Ranljivost verige tveganja »voda-hrana-energija« bi s povezavo okoljske, kmetijske in energetske politike lahko precej zmanjšali.
Pri tem pa zanesljivo ne bo šlo brez temeljite revizije sistema varstva prostora, brez novega vrednotenja vodnih virov za prihodnja ekonomska odločanja ter brez sinergijskega povezovanja interesov, kjer mora prevladovati preskrba prebivalstva s pitno vodo. V nasprotnem bo namreč poleg prehranske in energetske varnosti morda ogrožena tudi naša dolgoročna varnost preskrbe s pitno vodo.
––––––
dr. Jože Uhan, hidrogeolog.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
