Tiskane izdaje
Posledice letošnjega spodletelega vojaškega udara v Turčiji so bili nestabilnost, paranoja in pregon domnevnih nasprotnikov režima skupaj z mnogimi novinarji. Na srečo se zadeva ni končala s tem, da bi uporniki zasegli jedrsko orožje, ki je v zračni bazi Incirlik, iz katere so poletela uporniška letala. Bo tako tudi naslednjič?
Deveterica nevarnih
Nekdanji inženir za jedrsko orožje v Sandia National Laboratories Robert Peurifoy se s tem ne strinja. Pred kratkim je za Los Angeles Times izjavil, da takšne varovalke – pri razvoju prvih modelov je tudi sam sodeloval – lahko teroriste pri uporabi zaseženega jedrskega orožja ustavijo zgolj začasno. »Orožje moraš obdržati v svojih rokah, sicer se ti lahko zgodi gobasti oblak.«
Peurifoy je s svojo izjavo upravičeno izpostavil zaskrbljenost za varnost jedrskega orožja, nakopičenega na nevarnih območjih. Vzemimo na primer Pakistan, katerega jedrski arzenal se povečuje najhitreje na svetu, obenem pa je žrtev nenehnega džihadističnega terorizma in separatističnega nasilja. Bilo je že kar nekaj napadov na pakistanske vojaške objekte, v katerih naj bi bili sestavni deli za jedrsko orožje. Mobilno »bojno jedrsko orožje«, ki ga je lažje ukrasti, zaskrbljenost samo še povečuje.
Še en vzrok za zaskrbljenost je nestabilni in muhasti režim v Severni Koreji. Kim Džong Un ne zaupa vojski, zato med višjimi oficirji nenehno izvaja čistke. S tem si je zagotovo nakopal nasprotnike, to pa lahko nekega dne zaneti državljansko vojno. Če k temu dodamo še jedrsko orožje, bi bile takšne razmere zelo nevarne. Čeprav so preostale jedrske sile stabilne, bi se Kitajska in Rusija, ki se vedno bolj opirata na avtoritarnost, lahko v primeru skrhane politične enotnosti srečali s tveganimi razmerami.
Kaj lahko stori
Toda naivno bi bilo pričakovati, da ti precedensi zagotavljajo tudi prihodnjo varnost jedrskega orožja. Še posebno v nestabilnem Pakistanu in Severni Koreji. Še vedno obstaja nevarnost, da se jedrsko orožje in material znajdeta v rokah upornikov, terorističnih skupin ali celo oslabljenih in skrajnih vlad. V takšnih primerih ima mednarodna skupnost na voljo sredstva za ublažitev nevarnosti.
Zunanje sile bi na primer lahko izvedle usmerjeni napad, podoben tistemu, ki ga je izvedel Izrael na še nedokončana domnevna jedrska rektorja v Iraku in Siriji. Če Izrael ne bi precizno identificiral cilja napada, ta ne bi bil mogoč. Za obstoj iraškega jedrskega reaktorja v Osiraku so vedeli vsi, toda odkritje reaktorja v sirijskem Al Kibarju je bil obveščevalni dosežek. Izvedba podobnega napada v Severni Koreji ali Pakistanu bi bil tudi velik dosežek, ki pa bi ga bilo glede na obsežna prizadevanja za prikrivanje orožja še težje izvesti. Prikrito premeščanje bomb in materiala v času nemirov bi operacijo samo še bolj zapletlo.
Druga možnost bi bila invazija in okupacija, saj se s tem izognemo potrebi po identifikaciji jedrskih objektov. Poraz nacistične Nemčije je zaveznikom omogočil, da so odkrili in uničili njihov nastajajoči jedrski program. Invazija na Irak leta 2003 je ZDA omogočila neoviran dostop do vseh krajev, kjer bi bilo lahko shranjeno orožje za množično uničevanje. A stroški so bili veliki. Podobno bi bila tudi za invazijo in okupacijo Severne Koreje ali Pakistana potrebna ogromna vojska, ki bi tvegala zagrizeno konvencionalno vojno in možnost uporabe jedrskega orožja proti osvajalcem.
Preprečiti tihotapljenje
Tretja možnost je jedrsko omejevanje, ki pa je odvisno od množice ukrepov. Najprej bi bilo treba preprečiti selitev jedrskega orožja. To bi dosegli z nadzorom kopenskih, morskih in zračnih poti, ki vodijo iz dotične države, ter okrepitev varnosti v okoliških državah. Čeprav Varnostna pobuda proti širjenju orožja za množično uničevanje (PSI) preprečuje tihotapljenje jedrskega materiala po svetu, Svetovna agencija za jedrsko energijo (IAEA) poroča o nenehnem tihotapljenju majhnih količin jedrskega materiala. Povečan nadzor bi lahko problem omejil, a ne tudi odpravil.
Treba bi bilo tudi prepričati čuvaje jedrskega orožja, da za obrambo jedrskih objektov pred napadi teroristov in upornikov tvegajo svoje življenje. Prav tako bi morala biti obramba pred balističnimi izstrelki sosednjih držav v nenehni pripravljenosti. Čeprav Indija, Južna Koreja in Japonska posodabljajo tovrstne sisteme, ni nobena obramba pred izstrelki popolna.
V času krize, ko se razmere hitro spreminjajo in strah omrači um, je omejevanje jedrske nevarnosti zelo zahtevno. Čeprav imajo nekatere vlade pripravljene zanesljive načrte za krizne razmere, so dali tovrstni načrti v primeru odziva na pretrese na Bližnjem vzhodu različne rezultate. Pričakovanje, da bodo šle stvari po načrtu in da bo nadzor nad jedrskim poveljstvom obstal, je tvegano.
Budnost vseh
Prišel je čas za razpravo o novih idejah. ZDA, ki so še vedno vodilne v boju proti širjenju jedrskega orožja, bi lahko bile v ospredju. Za pripravo ustrezne politike bi bila potrebna javna razprava, v katero bi bila vključeni izvršna veja oblasti, kongres, možganski trusti, raziskovalni novinarji in strokovnjaki. Ne moremo si privoščiti stati na obrobju katastrofe brez dobro premišljenega načrta, ki ima široko podporo.
Lekcija iz Turčije ni to, da bombe v Incirliku ali kje drugje na nestabilnem območju niso varne, ampak da je lahko naše najbolj smrtonosno orožje v trenutku ogroženo. To pa je za vse nas poziv k budnosti.
Bennett Ramberg
v času predsedovanja Georgea H. W. Busha politični analitik v uradu za politično-vojaške zadeve ministrstva za zunanje zadeve
© Project Syndicate 1995–2016
