Jeza izbruhne, ko ne zdržiš več

Od dnevu duševnega zdravja, ki je posvečen duševnemu zdravju na delovnem mestu, se bodo verjetno predstavljali različni programi krepitve zdravja na delovnem mestu, ki jih organizirajo pri večjih delodajalcih delovne skupine, ki temu cilju posvečajo del delovnega časa, pri drugih pa bodo poskušali plačati ali prevzeti modele nekaterih zasebnih izvajalcev, ki te programe tržijo. Po mojem vedenju je krepitev zdravja na delovnem mestu še vedno v veliki večini usmerjena k krepitvi telesnega zdravja: to je k zdravi prehrani in rednemu telesnem gibanju ter oviranju razvad.

Sproščanje in kramljanje je premalo

Krepitev duševnega zdravja na delovnem mestu ostaja precej nejasen pojem. Nekateri delodajalci poskušajo uravnovesiti duševno zdravje svojih zaposlenih s pogovori, vadbo joge in s skrbjo za telesno zdravje, ki je povezano z duševnim. Ker je jasno, da slabi odnosi v službi poslabšujejo psihično stanje zaposlenih, se poskuša v sporih delovati z različnimi metodami mediacije.

Za temi površinskimi ali kozmetičnimi ukrepi pa je brezno, ki nima s sproščanjem in navidezno zaupnostjo skoraj nič opraviti. Delodajalci so v primežu tekme na trgu zelo zahtevni do zaposlenih, ki velikokrat ne zmorejo naloženih nalog in ne morejo predvideti, kako in kdaj bodo delovne obremenitve naraščale ali se spreminjale. Negotova delovna okolja, v katerih je malo prostora za ustvarjalnost in komunikacijo z drugimi, so po mojih izkušnjah iz psihiatrične ambulante redka. Čeprav vsi vedo, da ljudje najlažje in najbolje ter tudi največ delajo v varnem in spodbudnem okolju, tudi zunaj ambulante srečujem malo ljudi, ki bi odhajali v službo z veseljem in pričakovanjem. To drži celo, ali morda še posebej, za zdravstvene službe, kjer vsi tarnajo o preobremenjenosti in prevelikih odgovornostih, da o plačah sploh ne govorimo.

Zaposleni v zdravstvu imajo občutek, da delajo dobro in veliko, vendar priznanja za delo ne dobijo ne od javnosti niti od nadrejenih. Dodatno nezadovoljstvo pa povzročajo pacienti. V številnih glasilih je mogoče prebrati, da so ti vse bolj zahtevni, nepredvidljivi in lahko tudi nasilni. O upravičenosti teh pritožb priča nekaj zelo hudih dogodkov v preteklosti, tragedij, ki bi jih morda bilo mogoče preprečiti, vendar – po mojem vedenju – nobena njihova analiza ni prinesla dokončnega odgovora, kako, kdaj in s kakšnimi ukrepi. Številni zdravniki in medicinske sestre pripovedujejo, da jih je v ambulantah in na oddelkih lahko upravičeno strah. V okviru zdravniških in sestrskih organizacij se oblikujejo skupine za obrambo pred nasilnimi pacienti, ki naj bi predvsem dosegle višje standarde varovanja zaposlenih. Vzporedno, ne pa v povezavi z temi dogodki, se govori tudi o neznosno dolgih čakalnih dobah in slabi dostopnosti do različnih, tudi psihiatričnih obravnav.

Zdrava pamet omogoči tale vpogled: če imate raka in se bojite smrti, če živite iz rok v usta in ne morete vstopiti v vzporedni samoplačniško dostopen način obravnave, ampak si poskušate vstop izboriti po navadni poti, vam lahko slabo kaže. V eni izmed bolnišnic tem nepotrpežljivim pacientom, ki niso dovolj bolni, da bi lahko – po mnenju strokovnih delavcev – koristili usluge urgentnega centra, storitev zaračunajo, kar je jasen disciplinski ukrep.

Krivice pripravijo ljudi k nasilju

Številni pacienti v moji ambulanti čakajo na preiskave in posege neskončno dolgo. Ob tem jih je strah, so napeti in vse bolj vznemirjeni. Številni se vdajo, nekateri pa poskušajo vstopiti na silo. Kar največkrat ne pomaga. Vsakršna oblika nasilja je nesprejemljiva, piše zdaj že na plakatih v zdravstvenih ustanovah in prav je tako. Vendar to ne reši problema, stiske, jeze, besa in obupa posameznika pred vrati, ki čaka že ure, čeprav ga čaka še sto opravil, ki so pomembna tudi za ekonomsko preživetje njega in njegove družine.

Krivice, ki jih s čakanjem delamo pacientom, se kopičijo in izbruhnejo. Prijazno pojasnilo medicinske sestre, ki se znajde v teh okoliščinah, ne pomaga dosti, največkrat ni niti obliž, temveč le podžge do takrat obvladovano jezo. Do izbruhov besa največkrat ne pride zaradi duševne bolezni, motnje ali osebnostne motenosti, temveč zato, ker ljudje ne zdržijo več. Za nasilne dogodke v zdravstvu tako krivim nepravičnost, nedoslednost in nejasnost sistema in ne verjamem, da jih bo mogoče preprečiti z varnostniki, neprebojnimi vrati ali detektorji kovin, niti z discipliniranjem, kot to nekateri predlagajo.

Izčrpanost in nejevoljo zdravstvenih delavcev, ki delajo v razmerah, ko ne morejo ustreči potrebam svojih uporabnikov, ni mogoče reševati s čajankami, temveč z ureditvijo razmer v zdravstvu. Mobingu v zdravstvenih službah, o katerem poročajo medicinske sestre, pa tudi drugi kadri, se ni mogoče upreti z delavnicami za duhovno rast, niti z vstopnicami za fitness, temveč z urejenim delovnim okoljem, v katerem bodo zaposleni lahko predvideli, kakšne obremenitve jih čakajo v službi naslednji dan in kako jih bodo lahko zmogli ter kdo jih lahko nadomesti. To velja tako za nadrejene, ki se znašajo nad podrejenimi zaradi stresov, ki so jim izpostavljeni, kot tudi za podrejene, ki se ukvarjajo z nadrejenimi, namesto da bi opravljali svoje delo.

V težkih kadrovskih razmerah in pomanjkanju služb ter v razmerah nepretrgane panike se generira izgorelost, ki se ne kaže le kot depresija ali tesnobnost, temveč tudi z nepotrpežljivostjo, hitro jezo in trpinčenjem sodelavcev.

Pomaga povezanost in srčno vodenje

Edino, kar v teh razmerah lahko pomaga, je dobra, povezana ekipa, tim, kjer so si sodelavci naklonjeni in jim je za drugega mar ter so si pripravljeni pomagati. To pa ni povezano z kakršnimikoli terapevtskimi tehnikami ali »team buildingom«, temveč z dobrim, srčnim vodenjem in zdravo pametjo vseh udeleženih. In kot pravijo kolegi, ljudem je treba povedati, kaj lahko dobijo in česa ne, ker bodo ob jasni informaciji lahko iskali druge oblike pomoči.

Izr. prof. dr. Vesna Švab, psihiatrinja.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.