Jezik – moj, tvoj, naš …
pon, 25.09.2017, 09:00
Jezik – moj, tvoj, naš …
Pred dnevom evropskih jezikov: Pomembno je znati, učiti se in razvijati vse vrste jezikov.
Jezik ni le spoznavno in komunikacijsko sredstvo, je veliko več. Jezik in kultura, ki je z njim neločljivo povezana, zaznamuje etnične, politične in družbene posebnosti ljudi, ki ga uporabljajo in se z njim identificirajo. Z jezikom oblikujemo odnose, razmerja in pripadnost v določeni družbeni skupnosti. Pri tem gre torej tudi za jezikovno medkulturno komunikacijo, ki je poleg obvladovanja jezikovnih znanj in spretnosti najbolj antropološko označeno sredstvo sporazumevanja.

Angleščina je premalo

Ne gre le za kulturo sporočanja v danem trenutku, gre za udejanjanje vsebin, pomena teh vsebin, razmerij in odnosov med govorci, ki se uresničujejo ob soočanju resničnosti, ki nas obdajajo. Le kaj so sporočili naši košarkarji ob prejemu zlatega odličja v Carigradu z besedami »Ponosen sem, da sem Slovenec«? Sporočili so, koliko in kako pripadajo narodu, ljudem, skupini, ki ji je uspelo doseči visoki cilj ob solidarnosti in tovarištvu manjše skupine ljudi enakih korenin.

Vsako leto 26. septembra praznujemo evropski dan jezikov. Vseevropsko dogajanje na ta dan osvetli vrednost raznojezičnosti v Evropi in svetu ter dokazuje, kako pomembno je omogočiti vsakemu posamezniku, da doseže določeno raven znanja različnih jezikov, vseživljenjsko učenje jezikov pa ponuditi kot odzivanje na gospodarske, kulturne in družbene spremembe v družbi.

Pa je v praksi res, da spodbujanje raznojezičnosti pospešuje demokratične procese in da v prepletanju jezikov in kultur nastajajo nove oblike sporazumevanja, sobivanja, sožitja med ljudmi? So res okolja, v katerem delujejo evropski šolski sistemi, naklonjena raznojezičnosti? Različne lingve franke, danes angleščina, dajejo zelo preprosto, diametralno rešitev: kdor obvladuje en sam, skupni jezikovni kod, se lahko sporazumeva z vsemi in povsod! Če bi bila ta rešitev preverjena, ne bi eminentna London School of Economics pod okriljem angleškega parlamenta v letih 2010–2012 vztrajno oblikovala dokumentov v sklopu projekta s pomenljivim imenom Not just English. Ugotovljeno je namreč bilo, da sporazumevanje izključno v angleščini pomeni za posameznika v poslovnem svetu neko oviro, nepoznavanje kulturnih navad drugih okolij pa prepreke v poslovanju.

Sosedje se čedalje slabše razumejo

Slovenija je s svojo jezikovno politiko in možnostmi v šolskem sistemu, vsaj na deklarativni ravni, postavila temelje za učenje različnih jezikov na vseh stopnjah šolanja in v vseh življenjskih obdobjih. Različni razvojni projekti so uvedli različne možnosti, od zgodnjega učenja jezikov v šoli do najnovejših modelov in pristopov, ki jih danes ponuja mednarodna pedagoška stroka za učenje jezikov odraslih. Tudi skrb za priseljence, ki naj se z znanjem slovenskega jezika hitreje in bolje vključujejo na trg dela, je uzakonjena.

Vendar! V obmejnih območjih, kjer smo zastavili učenje italijanščine in madžarščine kot jezika narodnostne skupnosti in sosedskega jezika, na primer, znanje italijanščine vse bolj upada. Raziskave (ZRS Koper, 2007–2009) so pokazale, da je znanje angleščine veliko boljše od znanja italijanščine, čeprav se slednja poučuje v slovenski Istri od vrtca do konca srednje šole.

V slovenski Istri so se učenci v šolah s slovenskim učnim jezikom najbolj strinjali s trditvijo, da je učenje angleščine pomembnejše od učenja drugih tujih jezikov in predvsem od učenja italijanščine. Spomnimo, da so nam na Tržaškem prav model izobraževanja, v katerem je jezik manjšine in sosedski jezik obvezni učni predmet, vselej zavidali. Pedagoška praksa je to vrednoto zameglila, če ne celo zanemarila. Najnovejši poseg italijanske ministrice Valerije Fedeli, ki je med obiskom seminarja slovenskega jezika v Trstu obljubila, da bo prav kmalu slovenski jezik postal izbirni predmet v tamkajšnjih srednjih šolah, je vsaj pohvalen, če ne celo presenetljiv. Gospa, ki ni jezikoslovka in se na svoji poklicni poti tudi ni ukvarjala s problemi medkulturnosti ali raznojezičnosti, je preprosto ugotovila, kako pomembno je sobivanje in tekoče sporazumevanje dveh skupnosti, ki so ju zgodovinske danosti preizkušale skozi čas. Znanje jezika drugega in spoštovanje je temeljni dejavnik tega sobivanja.

Zapiranje v imenu varnosti

Bogastvo govoric, narečij, jezikov ob naši tromeji z Italijo in Avstrijo in njihovo prepletanje je skozi stoletja zbliževalo ljudi istih korenin. Dialektološko bogastvo tega prostora je posebnost in redkost, ki zasluži zaščito, preučevanje in postopke ohranitve. Kako dolgo bodo ta okolja in podobna okolja v Evropi novim jezikovnim in kulturnim vnosom omogočila obstoj in obenem ohranila svoje jezikovne in kulturne posebnosti? Slovenija je na križišču prometnih, turističnih in begunskih tokov, zato izpostavljena vplivom ljudi alohtonih kultur in oddaljenih jezikov, tako kot večina evropskih prostorov. Politike gradijo okope, ograje in zidove pred vdorom tujcev iz ekonomskih, varnostnih, družbenih in tudi kulturnih zaščitnih nagibov.

Odnosi do notranjih in zunanjih različnosti se vse bolj spreminjajo in preraščajo v konflikte med ljudmi. Varnost pred terorizmom postaja zaprtost, zavračanje in pregon vsega, kar je drugačno: tudi jezik in kultura. Evropska skupnost lovi svoj rep pri problemih integracije migracijskega vala na najbolj osnovnih, eksistenčnih težavah. Skrb za oblikovanje raznojezičnosti in medkulturnosti naklonjenih okolij je vse bolj obrobni problem, kar tudi pomeni, da se ob zanemarjanju humanističnih, medčloveških in civilizacijskih vrednot nestrpnost in sovraštvo med avtohtonimi prebivalci stare celine in alohtonimi priseljenci širi in povečuje.

Raznolika izbira metod in oblik pouka po statusu različnih tujih jezikov ob sočasnem razvijanju in podpiranju nacionalnih jezikov ter maternih jezikov otrok priseljencev, spoštovanje in učenje sosedskih jezikov, upoštevajoč dejansko večjezičnost in večkulturnost vseh okolij, mora postati stalnica šolskih in jezikovnih politik v Evropi. Ne le za ohranjanje raznojezičnosti, temveč tudi za odpravljanje nastajajočih konfliktov v kaosu nerešenih političnih problemov.

To si zaželimo letos ob praznovanju evropskega dneva jezikov!



––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Jezik – moj, tvoj, naš …

Ne gre le za kulturo sporočanja v danem trenutku, gre za udejanjanje vsebin, pomena teh vsebin, razmerij in odnosov med govorci, ki se uresničujejo ob soočanju resničnosti, ki nas obdajajo. Foto: Jure Eržen, Delo

Prijavi sovražni govor