Tiskane izdaje
Nekateri moji najboljši prijatelji od mene zahtevajo, naj napišem članek, v katerem bom brezpogojno obsodil »administrativno priprtje« judovskih teroristov.
V skladu s tem postopkom so bile aretirane tri osebe, osumljene terorizma.
Vsi trije so člani skupine, ki sledi nauku rabina Meira Kahaneja (vodja skupine je njegov vnuk). Kahane je bil ameriški rabin, ki je prišel v Izrael in ustanovil skupino, ki jo je vrhovno sodišče označilo za rasistično in nedemokratično ter jo prepovedalo. Pozneje je Kahaneja v ZDA ubil nek Arabec. V Izraelu je aktivna podtalna skupina pripadnikov njegovega nauka.
Skupina pripada skrivnemu gibanju, ki se ga je oprijelo ime »Listek s ceno« (Price tag) oziroma »Mladina s hriba« (Hilltop Youth) in je izvedlo vrsto terorističnih dejanj: zažigali so krščanske cerkve in muslmanske mošeje ter napadali arabske kmete in uničevali njihove oljke. Niti policija niti vojska, ki na zasedenih ozemljih opravlja naloge policije, nista nikoli prijeli katerega od storilcev. Mnogi vojaški oficirji so prebivalci naselbin na zasedenem Zahodnem bregu, ki so na podlagi mednarodnega prava ilegalne.
Izraelska javnost je tem zločinom posvečala zelo malo pozornosti, a v zadnjem času so se pripetili dogodki, ki so šokirali tudi najbolj brezbrižne Izraelce. Eden od njih je bil požig arabskega prebivališča v majhni vasici Douma na Zahodnem bregu. Pod okriljem noči so storilci zanetili hišo revne arabske družine. Pri tem je zgorel 18-mesečni dojenček, njegov oče, mama in brat pa so bili težje poškodovani. Oče je pozneje v bolnišnici umrl.
Takšni požigi so povsem običajni, vendar pa se je do zdaj arabskim družinam vselej uspelo rešiti.
Še en zločin se je pripetil v Jeruzalemu, tokrat proti Judom. Skrajno ortodoksni Jud je napadel udeležence letne parade ponosa v središču mesta. Zabodel je nekaj udeležencev, ena od njih, 16-letno dekle, je pozneje v bolnišnici umrla. Storilec je natanko enako dejanje storil pred desetimi leti. Zatem je odslužil dolgoletno zaporno kazen, bil pred nekaj tedni izpuščen in znova ponovil dejanje. Spada k skrajno ortodoksnim Judom, a domnevno ni povezan s kahanistično tolpo.
To pa presega vse meje. Že leta ni bil nihče obtožen za dejanja judovskega terorizma. Mnogi so prepričani, da so bila izvedena s skrivno podporo okupacijske vojske in Šin Beta, notranje varnostne službe. Tokrat pa javnost protestira, zato je oblast sklenila, da bo ukrepala.
Posledica tega je bil ukaz za administrativno priprtje storilcev.
Administrativna aretacija je zapuščina britanskega kolonialističnega režima, ki je Palestini vladal do maja 1948. Izraelska država je ta ukrep prevzela ter spremenila zgolj nekaj njegovih manj pomembnih vidikov.
Ta oblika aretacije dopušča vojaškemu poveljniku, da ujetnika brez sojenja zapre v ječo. Priprtje je časovno omejeno na šest mesecev, a ga lahko brez omejitev podaljšujejo. Vsakih nekaj mesecev privedejo ujetnika pred sodnika, toda ta posreduje le v redkih primerih. Izraelski sodniki med pričanjem vojaškega oficirja v svojih mislih stojijo v pozoru.
Zapornik nima pravice vpogleda v dokazno gradivo kakor tudi ne do soočenja s tožniki. Prav tako nimajo pravice do zagovornika. Uradni razlog za to, da jim ne sodijo, je nevarnost razkritja ovaduhov in drugih virov koristnih informacij, ki so ključnega pomena za boj proti terorizmu in za reševanje življenj.
To sredstvo neprestano uporabljajo za arabske osumljence. Trenutno je v zaporih na stotine arabskih administrativnih zapornikov, nekateri od njih so zaprti tudi po nekaj let. Od začetka okupacije leta 1967 je bilo na podlagi tega ukrepa zaprtih na stotine tisoče Arabcev. Za mlade Palestince je administrativni pripor posebna čast.
Redko kateri Jud je bil kadarkoli v administrativnem priporu. To sredstvo že dolga leta ni bilo uporabljeno proti nobenemu Judu. Trije kahanisti, ki so bili priprti ta teden, so prvi po dolgih letih.
Vojaški in civilni uradniki upravičujejo to vrsto pripora kot pomembno in nenadomestljivo sredstvo za boj proti judovskemu terorizmu. Vsi kahanistični in drugi fašistični zločinci so namreč naučeni, da med zasliševanjem molčijo. Ker vedo, da jih ne bodo mučili, ni razloga, da bi spregovorili. Zasliševalcem se smejijo v obraz.
Seveda arabski zaporniki ne uživajo takšnega privilegija. Zavedajo se, da jih v primeru molka čaka mučenje. Po izraelski zakonodaji je mučenje sicer prepovedano, a sodišča dovoljujejo »zmeren fizični pritisk«, s katerim dosežejo hitre rezultate.
Kljub temu pa mnogi Arabci hirajo v časovno neomejenem administrativnem priporu. Proti njim namreč ni dovolj zakonsko sprejemljivih dokazov za obtožbo na sodišču, »virov« pa tudi nočejo ogroziti.
Trije Judje preživljajo administrativni pripor v treh različnih zaporih. Šin Bet obljublja, da se jim bodo kmalu pridružili še drugi.
Pred mnogimi leti, ko sem bil glavni urednik časopisa Haolam Hazeh, smo nekaj časa tiskali tudi izdajo v arabskem jeziku. Nekega dne so enega od arabskih uslužbencev - recimo mu Ahmed - vtaknili v administrativni pripor.
Ko sem okoli tega vzdignil veliko prahu, sem dobil presenetljivi klic iz Šin Beta. Odnosi med mano in to organizacijo so bili slabi že od prvega dne obstoja države, kar pa je povedano zelo milo. Njen šef me je namreč nekoč označil za »režimskega sovražnika številka ena«.
Na moje veliko presenečenje me je povabil na pogovor visoki oficir Šin Beta . »Zaupal vam bom strogo zaupni podatek,« je povedal, »ker si želim, da bi razumeli naš problem.«
Za tem mi je povedal, da so njegovi ljudje ujeli kurirja, ki ga je v Izrael poslala ena večjih terorističnih organizacij, da bi vzpostavil kontakt s tukajšnjimi sodelavci. Eden od njih je bil Ahmed.
»Le kaj drugega bi lahko storili? Glede na to, da nimamo dokazov o njegovem članstvu v organizaciji, ga ne moremo postaviti pred sodišče. Toda če bi ga pustili na svobodi, bi bila lahko posledica smrtonosna teroristična dejanja. Administrativni pripor je najbolj varna možnost.«
Nisem mu verjel, da bi bil Ahmed lahko terorist. Ko sem razmišljal, kaj storiti, sem bil kar naenkrat odrešen dileme. Šin Bet se je odločil Ahmeda izpustiti pod pogojem, da bo zapustil državo. Odšel je v ZDA in dobil zeleno karto (mogoče s pomočjo Šin Beta). Na nekem mojem predavanju, ki sem ga imel v ZDA, sva se zopet videla in objela.
To zgodbo, ki jo do zdaj še nisem povedal nikomur, omenjam zato, da bi nazorno razložil naslednjo dilemo. Če bi judovske fašiste pustili, da se svobodno gibljejo, bi bila posledica lahko izguba še več arabskih in judovskih življenj ali pa celo večja katastrofa, kot na primer požig svetih muslimanskih svetišč. Kot kaže ni proti njim nobenega trdnega dokaza. Če so v skrajni skupini Šin Betovi ovaduhi, bi jih pričanje na sojenju lahko izdalo.
Mnogi očitamo Šin Betu in policiji skrajno nesposobnost pri soočanju z judovskimi teroristi ter skrajno učinkoviti pri soočanju z arabskimi. Še huje, sumimo, da Šin Bet sodeluje z naseljenci. Če bi Šin Betu odvzeli pravico do administrativnega pripora, bi ga to še bolj oslabilo oziroma bi bil to dober izgovor za njegov popoln neuspeh.
V poznem otroštvu sem bil priča zlomu demokratične nemške »Weimarske republike«. Nacistični huligani so postopali po ulicah, pretepali ljudi, ki so bili po videzu Judje, ter se zapletali v strelske obračune s komunisti. Vlada je bila neučinkovita, v policijo in vojsko pa so se infiltrirali člani Hitlerjeve stranke. Sodniki so strogo kaznovali komuniste, nacistične »patriote« pa so povečini izpustili.
Leta pozneje, ko je bila Nemčija v ruševinah, so Weimarsko republiko (tako so jo imenovali, ker je bila njena ustava napisana v Weimarju) obtoževali, da je bila strahopetna, ker pri boju z nacisti ni uporabila vseh sredstev, ki jih je imela na voljo, vključno z nedemokratičnimi izrednimi pooblastili. Ali izraelska republika ne tvega iste usode?
Dilema je realna in zahteva realne odgovore. Ne lahkotnih odgovorov, vzetih iz liberalnih priročnikov, ampak zanesljive odgovore, ki so relevantni za realni svet.
Menim, da so kahanisti in ostale fašistične skupine v današnjem Izraelu veliko bolj nevarne, kakor si to večina ljudi sploh predstavlja. Ne gre samo za peščico podivjanih slabičev, kakor bi nas radi nekateri prepričali, ampak za nacionalni rak, ki se lahko zelo hitro razširi po našem nacionalnem telesu.
Podobne stvari sem videl že v preteklosti.
Dilema je, vsaj zame, zelo težavna.
Ali naj podpremo administrativni pripor brez sojenja in demokratičnih varovalk, s katerim bi morda rešili življenja Arabcev in Judov ter preprečili hujše katastrofe?
Ali pa naj se držimo striktnih demokratičnih načel, izpustimo Arabce in Jude iz administrativnega pripora na svobodo z zavedanjem, da bodo nekateri od njih odšli na morilski pohod?
Po temeljitem premisleku sem se zaradi moralnih in pragmatičnih razlogov odločil za drugo možnost.
Gledano z moralnega vidika ne verjamem, da lahko s kolero premagamo kugo. Administrativni pripor je kljub vsemu fašistični ukrep, pa četudi je uporabljen proti fašistom.
Gledano s pragmatičnega vidika pa je neučinkovit. Mesto pripornikov bodo zasedli drugi ljudje, po vsej verjetnosti še slabši.
Obstaja tudi nevarnost, da bi aretacija zgolj nekaj nasilnežev služila za izgovor, da ne bi storili ničesar proti preostali množici zločincev.
Za premagovanje takšne kuge potrebujemo dobre zdravnike. Šin Bet, policija in vojska morajo biti očiščeni fašističnih simpatizerjev, na njihovo mesto pa morajo priti častniki, ki so zvesti izraelski republiki. Jude in Arabce je potrebno obravnavati enakopravno.
Kot je zapisano v bibliji: »Naj bo tvoj tabor očiščen!«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
