Tiskane izdaje
Za vsesplošnim hrupom, ki spremlja odločitev e
kvadorskega predsednika, da bo ustanovitelju WikiLeaksa Julianu Assangeu zagotovil politični azil, se skrivajo številne nedoslednosti. Šele ko jih bomo dodobra proučili, bomo lahko razumeli, kaj je pravzaprav v igri v tem primeru.
Naj začnem s tem, da država z dvomljivim slovesom, kar zadeva svobodo nasploh, še zlasti pa svobodo tiska, na veliko vihti zastavo vladavine zakona in spoštovanja svobode govora, hkrati pa meče senco dvoma na Švedsko, deželo, ki je po svojih korektnih pravnih postopkih in doslednem spoštovanju mednarodnega prava na prvem mestu na svetu.
A to še ni vse. Vodja Assangeeve skupine pravnikov Baltazar Garzón je še pred kratkim veljal za odločnega zagovornika najstrožjega tolmačenja političnega azila, mednarodni ugled pa si je pridobil prav z uspešno peticijo za izročitev čilskega diktatorja Augusta Pinocheta. Zdaj je obrnil ploščo in kot odvetnik deluje v povsem obratni smeri.
Zavrnitev zahteve, da morajo Assangea izročiti Švedski, kjer naj bi ga zaslišali zaradi obtožbe o spolnem napadu, temelji na domnevnem posredovanju ZDA, ki pa se ni uresničilo na nikakršen način in v nikakršni jasni obliki. In medtem ko Ekvador vihti zastavo protikolonializma proti Britaniji, je bistvo vsega v tem, da Assange, Garzón in ekvadorski predsednik Rafael Correa preprosto igrajo na staro karto »kriva je Amerika«, da bi se tako izognili upravičenemu evropskemu nalogu za aretacijo, ki ga je potrdilo vrhovno sodišče Združenega kraljestva.
Protislovja in populizem
Ne glede na dejstva, ki obstajajo v zvezi s »primerom Assange«, se pri vsem skupaj kaže predvsem najnovejši razmah določene oblike populizma, ki je prevzel vlogo prava ter nenehno spodkopava domet in delovanje resničnega prava. Ekvadorsko stališče so podprle tudi druge članice Bolivijske zveze za Ameriki (ALBA), s Kubo in Venezuelo vred. Kot poročajo Novinarji brez meja, se je Ekvador v letih 2011-2012, kar zadeva svobodo tiska, med 179 državami sveta uvrstil na 104. mesto. Podobno ga je tudi organizacija Freedom House Index (FHI) uvrstila med države, v katerih vlada »delna svoboda« in v katerih se stanje na tem področju slabša.
Očitno je v tem primeru povsem brez pomena, da tudi Venezuela, vodilna članica zveze ALBA, ni bila nič bolje ocenjena (117. mesto na lestvici Novinarjev brez meja in prav tako »delna svoboda« na lestvici FHI leta 2012). V nasprotju s tem je Švedska na prvem mestu lestvice Novinarjev brez meja in ena od zgolj dveh držav, ki ju je organizacija Freedom House Index ocenila z odlično oceno, in to tako na področju političnih kot državljanskih svoboščin.
Ne glede na vse te številke Novinarji brez meja in Freedom House navajajo tudi to, da je v Ekvadorju opaziti čedalje ostrejše omejevanje svobode. Pri tem opozarjajo predvsem na vztrajno kampanjo predsednika Corree proti kritično usmerjenim medijem pa tudi na to, da je njegova vlada uporabila državna sredstva in tako vplivala na izid referenduma ter reorganizacijo sodstva, s čimer je očitno kršila ustavna določila. Poleg tega mednarodna krizna skupina v svojem zadnjem poročilu o Venezueli navaja, da vladajo v državi pred napovedanimi volitvami nepravične razmere in da za vse medije še zdaleč niso zagotovljeni enaki pogoji.
Izkrivljanje resnice
Nedavne izjave predsednika Corree očitno pričajo o tovrstnih protislovjih. Maja letos, pa tudi še pred kratkim, je pridigal, da »so poskusi vlade, da bi kaj naredila za večino ljudi, vedno znova žrtev novinarjev, ki so prepričani, da lahko, ker imajo v rokah pisalo ali mikrofon, nad vami stresajo svojo jezo in užaljenost. Pogosto žalijo in klevetajo samo zato, ker jim kdo ne ugaja. Ti množični mediji delajo v prid osebnim interesom nekaterih posameznikov.«
Pri vsem tem pa je bila ta izjava odgovor nikomur drugemu kot Assangeu, samooklicanemu križarju svobode izražanja, med nedavno televizijsko oddajo, in to na ruskem kanalu, ki ga nadzoruje vlada predsednika Vladimirja Putina.
Na žalost se sramotna vloga prava, ki so jo vsilili Assange, Correa in drugi populisti, v današnjem globaliziranem svetu čedalje bolj uveljavlja. To pa je nevarno, kajti njihovo stališče je v resnici selektivna in nedosledna uporaba zakonitih ali napol zakonitih načel in smernic, kar je v popolnem nasprotju z vlogo prava.
S tem ko izkrivljajo resnico in napadajo švedski sistem zakonitosti – zastavonošo pravnega reda, poštenosti in profesionalnosti – vodje tega subverzivnega delovanja spodkopavajo same temelje mednarodnega sistema, ki sicer deluje kot branik pred totalitarnimi vzgibi.
Zagonetni molk Unije
Najbolj nenavadna v primeru Assange pa je oglušujoča tišina nekaterih akterjev in institucij, katerih obstoj in zakonitost delovanja izvirata iz do potankosti izpopolnjene vloge vladavine prava. Morda je od vsega najbolj moteč molk Evropske unije. Na uradni spletni strani European External Action Service obstaja nešteto izjav in obtožb na račun vseh mogočih dogajanj – od Sirije in Madagaskarja pa vse do Teksasa, o geslu Assange pa obstaja en sam prispevek iz aprila 2012, in sicer odziv vodje Hezbolaha Hasana Nasralaha na WikiLeaks.
In res, nobeden od evropskih voditeljev – ne zgovorni predsednik evropske komisije José Manuel Barroso, ne predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, ne previdna visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton – ni bil pripravljen odločno odgovoriti na neutemeljene napade na dve članici EU. Prav tako kot se jim ni zdelo potrebno nastopiti v bran ključnemu instrumentu Unije – evropskemu nalogu za aretacijo, na podlagi katerega je Velika Britanija najprej pridržala Assangea.
Kako je mogoče, da Evropska unija, ki je bila deležna vrste očitkov zaradi svoje nagnjenosti k deklaracijam in izjavam, molči v primeru, ko bi bila njena izjava ne le smiselna, temveč bi lahko s svojim posredovanjem marsikaj spremenila? Vsekakor je skrajni čas, da začne vodstvo Unije ukrepati v obratni smeri – jasno in glasno naj spregovori ter sprejme pobude, ki jih bodo, tako vsaj upam, upoštevali in posnemali tudi drugi mednarodni voditelji in organizacije.
Ana Palacio, nekdanja španska zunanja ministrica in nekdanja podpredsednica Svetovne banke, zdaj članica sveta španskega državnega sveta
Project Syndicate, 2012
