Tiskane izdaje
Putinova izjava v Turčiji, da se bo odpovedal plinskemu projektu Južni tok, je presenetila zgolj tiste, ki jim ni prav nič jasno o ruski geopolitični in ekonomski realnosti. Žal je veliko takšnih ljudi v Sloveniji.
Dobra novica je, da je ta slabi projekt dejansko mrtev. Upajmo, da za vedno. Naj ponovim tisto, kar sem že velikokrat zapisal, tudi na straneh tega časopisa: Južni tok ni bil nikoli komercialni projekt, ampak politični, namenjen izključno ruskim interesom. Nespametno je, da je Slovenija svoje strateške in energetske interese enačila s tako enostranskim projektom. A kljub temu se zdi, da se nihče v Sloveniji niti malo ne obremenjuje s tem, da smo se znašli na napačni strani zgodovine. Vzemimo na primer, da so tisti, ki so navdušeno sprejeli Južni tok, delovali v najboljšem interesu naše države. Če je to res, potem kaže na zelo slabo vodenje, kar zadeva naše strateške nacionalne interese in energetsko varnost, ter na skrajno nesposobnost na politični ravni. Napačna strategija je Slovenijo povsem izvzela iz vseh energetskih poslov v Jugovzhodni Evropi.
Zamujene priložnosti
Današnje razmere so v Sloveniji zelo drugačne od dogajanja, ki smo ga ta teden lahko opazovali v Litvi, ki je na plinskem terminalu Independence dobila prvo pošiljko utekočinjenega zemeljskega plina. Litva se je, drugače kot Slovenija, osvobodila energetske odvisnosti od Rusije in si obenem zagotovila varno alternativo zemeljskemu plinu iz plinovoda. Nemara nosijo težje zgodovinsko breme v odnosih z Rusijo ali pa so samo politično bolj enotni, ko je treba jasno določiti nacionalne prioritete in bolj inovativne pristope pri načrtovanju nove strateške vizije v državni energetski varnosti.
Vse odkar se je Slovenija pridružila Natu in EU, nismo imeli v zunanji politiki nikakršnega dolgoročnega strateškega načrtovanja. Zamudili oziroma odrekli smo se priložnosti, da bi bili vodilni na Balkanu. Odrekli smo se povezavi z Višegrajsko skupino in temu, da bi se odprli za tuji kapital in privatizacijo. Namesto tega postajamo država, ki je sredi globalizacije skrajno nezaupljiva do vsega tujega.
Zgodovina bo povedala svoje, a sam menim, da se bo naša neupravičena naklonjenost Rusiji končala tako, kot se je končal Južni tok. Pri zagotavljanju energijske varnosti so temeljnega pomena dostopnost nepretrgane dobave ter njena raznovrstnost in tržna ekonomija. Litva je zelo dober študijski primer, kako uravnotežiti nacionalne energijske potrebe. Res je, naredili smo strateško napako, ko nismo angažirano podprli projekta Nabucco, ko je bil predlagan. Za to bi sicer morali biti politično zreli, saj bi Slovenija dejansko pomagala svoji sosedi, da postane plinsko središče srednje Evrope. A tega nismo storili, zato danes nimamo ne Nabucca ne kaspijskega plina, ki bi prišel do naših meja. Namesto tega bo Azerbajdžan z ladjami tovoril plin v Grčijo, Albanijo in Italijo. Namesto da bi v Ljubljani razpravljali o načrtih, kako postati regionalni energetski igralec, zdaj Tirana dejavno načrtuje prevlado pri skladiščenju in distribuciji plina na trge v svojem kotičku Balkana. Na kratko, ali se umikamo s tega strateškega območja in postajamo kot narod vse manj pomembni?
Pomembno vprašanje je tudi, kako smo se znašli v tem položaju. Odgovor moramo najti, saj nam bo pokazal, kako priti iz te situacije. Zavrnili smo resne pogovore z Italijo o partnerstvu pri gradnji terminala za utekočinjeni zemeljski plin v Muggii. Zavrnili smo pogovore z Dunajem o tem, kako bi se funkcionalno in pravično način vključili v projekt Nabucco. Prav gotovo smo imeli za to priložnost. Priključili pa smo se projektu, ki je bil že od začetka obsojen na propad, saj pri Južnem toku nikoli ni šlo za ekonomijo, ampak za politiko zemeljskega plina oziroma za – rusko politiko zemeljskega plina.
Kje je rešitev
Kakšen bi bil lahko izhod iz te godlje? Najprej bi se lahko pogovorili z Italijani in obudili zamisel o terminalu utekočinjenega zemeljskega plina v Muggii ali Monfalconeju, katerega polovična lastnica bi bila Slovenija. Predlagam skupno lastniško strukturo, podobno kot jo imamo s Hrvaško pri Jedrski elektrarni Krško. Nadalje bi se sporazumeli z Dunajem in Azerbajdžanom o obuditvi zamisli o Nabuccu. Mogoče v bolj omejenem obsegu, a kljub temu bi lahko pretresli, kako se skozi Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo povezati s plinovodom Tanap v Turčiji, ki je v lasti azerbajdžanskega Socarja in po katerem naj bi evropskim potrošnikom dostavili najmanj dvajset milijard kubičnih metrov kaspijskega plina. Končno pa bi se lahko znebili obsedenosti s strateškim partnerstvom z Rusijo, ki ni osrednjega pomena oziroma je nekoristno za našo dolgoročno energijsko varnost.
***
Borut Grgič, nekdanji zunanjepolitični svetovalec predsednika Drnovška in direktor Inštituta za strateške študije
