Tiskane izdaje
Četudi bi naslovni citat prav lahko izhajal iz kakšnega ameriškega priročnika za ženske in njihova intimna razmerja, podnaslov pa bi bil po možnosti posnet po televizijski poljudnoznanstveni obravnavi problema »kaj hoče ženska«, mi tule ni mar niti za eno niti za drugo. Zanima me, kako se neenaka, nepravična razmerja spolov oblikujejo, vzdržujejo in navsezadnje tudi spreminjajo na ravni čustvovanja žensk - v naši mnogoterosti in hkrati konstruirani razliki od moških.
Pričakovanje značilnega ženskega čustvovanja je banalna zanka; običajno se povezuje z domnevnimi biološkimi pogojenostmi, hormoni pa so razumljeni kot ključ. Skladno s takim razumevanjem bi bili v starostni »kohorti« ljudi po petdesetem letu najbolj prave ženske moški. Ja, takrat imajo v primerjavi z nami več estrogena, tega »ženskega« hormona par excellence. Ženske celotne zgodovine in vseh kulturnih okolij bi morale izkazovati simptome, ki jih je naš novi vek zložil v sindromu PMS. Vendar jih ne.
Vzročno-posledična vez med telesnostjo in čutno-čustvenim doživljanjem je potemtakem zgolj navidezna; in še njena domnevna racionalnost je časovno in krajevno zamejena. Hkrati je konstrukt neposredne povezanosti med telesom in družbeno-kulturnimi pozicijami in funkcijami spolov tako tolažilen: domnevno neizogibna čustvovanja, ločena po spolih, imajo namreč pogosto destruktivne učinke, in če se zdijo čustvovanja neizogibna, »logična«, je te tudi lažje prenašati.
A vendar moj namen ni sejati dvom o povezanosti dogajanj v telesu s čustvi, zelo rada pa bi za bralko in bralca razparala vsebinsko določenost in enosmernost teh povezav. Oboje je proizvod kulturnih norm in družbenih predpisov.
Usodno določilo matrice biti ženska
Naša čustvovanja, pravi antropologija, se vežejo na kulturne objekte. Naj premislim to trditev ... in ugotovim, da ti objekti nikdar niso samo stvarni. Valentinovi srčki, brstenje vej, ki jih ni opustošil žled, ali pomladansko obrezovanje, resda lepijo nase pomene, kot so ljubezen, eros oziroma volja do (novega) življenja, pri tem pa so ti pomeni polni čustev in občutij, ki niso niti individualna niti univerzalna. Odvisna so od norm določenega kulturnega okolja, ki zapovedujejo, kakšno naj bo tisto čutenje in čustvovanje, ki ga razumemo, kot, denimo, ljubezen, eros ...
V tem razlagalnem okviru so ljubezen žensk, občutek, da je nekaj vredno skrbi ali da nekdo kliče po pomoči in sočutju, splet predvidljivih materialnih objektov in pojmov, polnih specifičnih čutno-čustvenih odzivov. Določeni kazalniki situacije drugega, druge, gesta, mimika, poosebljen predmet - znaki te druge osebe so zaznani na način, ki v ženskah sproducira občutek medosebne topline, zaupnosti, pozornosti in naklonjenost, skrbnosti - torej, vzeto skupaj v snopu - občutek čustveno-čutne predaje, ki je pogosto totalna. Kakšna občutja, čustva in kateri materializirani momenti so njihov kulturni sprožilec, to je tisto usodno določilo matrice biti ženska.
Na tem mestu se običajno pojavi pomislek: in kaj potem? Zakaj razgrajevati tisto, kar sploh še dela to zdaj že vztrajno krizno življenje znosno? Naj položim odgovor v usta fiktivnemu moškemu iz knjige Mary Darcy Hrup iz lope ki opisuje svojo ženo, odhajajočo iz razmerja: » ... ta instinkt za tujo ranljivost, ki jo je nezmotljivo, kakor čebelo k medu, vlekel k potrebi in bolečini: ta ženska sla po tolaženju ...«. Ali ni tu sled cinične vednosti moškega o tem predpisanem, tako rekoč prisilnem čustvovanju žensk? Pa naj bo to nekje na površini še tako cenjeno, kot se izjasni že navedeni fiktivni moški v dialogu z ženo: »'Žensko telo je vse, kar vam je važno, kajne?' A ne bi ji nasprotoval, kajti tisto, kar je zares cenil, bi ji še manj laskalo, njeno ranljivost, njeno potrebo po zaupnosti ...«
Enaka postavitev - drugačna občutija in rezultati
Vsak odklon v doživljanju ali vedenju žensk je stigmatiziran že od deklištva. Ironija predpisanih ženskih čustvenih usod je v dejstvu, da je njihova kulturno zapovedana občutljivost vrednota v zasebnosti in tihi vir družbeno nepripoznane pomoči moškim; je pravzaprav »moški« pogoj za vsak bolj temeljen odnos. Hkrati pa je ta čutno-čustvena občutljivost tisto, kar dela same ženske krhke in ranljive ter potemtakem tudi popredmetene, v očeh moških naravnost ponujajoče se za ... omalovaževanje in manipulacijo. V končni posledici postane tako zgrajena psiha žensk domnevna ovira za večjo udeleženost žensk na makrooblastniških ravneh, kajti tam se zahteva vse kaj drugega kot občutljivost.
Opisana matrica »ženskosti« in »ženstvenosti«, ki se ju privzgaja, odobrava in obenem na vse mogoče načine izkorišča, je razvidna povsod. Videti je, kot da bi iz zasebnosti in intime, vključno s seksualnostjo, prehajala v delovno sfero in v javnost nasploh. Ljubezenska predanost, skrbnost in lojalnost v zaljubljenosti so dobro gojišče muhavosti in čustvene neodzivnosti našega izbranega drugega, še več, mera prenašanja takega vedenja je pogosto tolmačena kot mera naše ljubezni in zaupanja. Podobno je pri službenemu delu podredljivost stvarnim ali muhavim »nujam« ter željam nadrejenih in kolegov zgolj znak, do kod lahko gredo v manipulacijah in izkoriščanjih. Predanost, razumevanje položaja z drugačne perspektive, skrbnost, pomoč so družbeno-kulturno opredeljeni kot elementi podreditve, zato opisana drža ne prinaša vzajemnosti ali povračila. Ali z besedami kolegice z vpogledom v škodljive učinke predpisane ženske naravnanosti v konkretni delovni situaciji: »Ko [vam] je zadevo speljal [to je prevzel], se ni več prikazal ... oziroma morda bolje: ko ste mu zadevo pomagali speljati, se ni več prikazal. Zato 'siromaki' potrebujejo ženske«.
Še ena, bolj sofisticirana ironija obravnavanega, družbeno-kulturno predpisanega vedenja žensk je v psihoanalitični tezi o inherentnem ženskem mazohizmu. Vam moda (v rokah »moške« industrije) narekuje kratko krilce, globok dekolte, prozorno srajčko in visoke petke, ve pa želite biti v trendu? Ste, tako opravljene, šle v klub, kjer vam je nekdo nekaj podtaknil in ste se potem zjutraj zbudile v neznani postelji in posiljene? Same ste krive: »Staknile ste, kar ste iskale, kaj se pa tako nosite in izzivate?« To je najbolj kričeča metafora, metaforični izraz pogojev, pod katerimi živimo me, ženske.
Reklo »staknila je, kar je iskala«, je bilo med drugimi simboličnimi kazalniki poniževalnih vlog, v katere nas postavljajo, zapisano na »pekinškem« plakatu Screw it, plakatu za četrto svetovno konferenco in forum žensk leta 1995. Zasnovala sem ga in ubesedila skupaj z urednikom za angleščino, Deanom de Vosom, oblikovala ga je Maja Gspan. Delova sodelavka Zorana Baković, ki mu je pred kratkim v Sobotni prilogi naredila hommage, ugotavlja, da vse tam navedeno še vedno velja, če ni celo še slabše. Naj sestopimo iz podobe ženske kot (blede) lune, ki jo morajo s svojo prisotnostjo osončiti moški, da sploh postane vidna, zapiše zraven. Kako naj se ta prispodoba utelesi skozi čutno-čustveno življenje žensk? Odgovor ni v nekakšni emocionalno-senzorni ekonomiji (»Jaz tebi, kakor ti meni«), temveč v občutljivosti zase, v pozornosti do odmevov situacij odnosov v svojem lastnem telesu. Ti, bralka (in bralec na »ženskem« položaju), ki te nagovarjam hkrati, ko se učim sama: Čutiš nelagodje? Neoprijemljivo bolečino? Tiho tlečo, vztrajno nezadostnost? Poišči z eksperimentiranjem situacije in odnose, ki bodo tvorni za občutek notranje povezanosti, pravšnjosti. Že res, da obstaja zen ljubezni, toda najbolje ga privzemamo z izkušnjo pogumnega biti-na svetu-najprej-zase. Izkušnja brezpogojne ljubezni? Prav, če gre za spontani trenutek neobremenjenega zrenja na konsistentno, blago tekoče procesiranje lastne usode. Morda zato na Kitajskem častijo število dve: ker se določeni (paradigmatski) dogodek praviloma ponavlja, dokler enaka postavitev ne prinese popolnoma drugačnih občutij in rezultatov.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Renata Šribar, docentka za antropologijo, AMEU-ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij
***
Imamo prvo predsednico vlade, ki je le ena izmed treh v Evropski uniji, kjer je ob tem le ena predsednica. Imamo rekordno zastopanost žensk v državnem zboru. Ženske pri nas so visoko izobražene in njihova stopnja zaposlenosti je velika. A kljub temu smo še daleč od, denimo, po enakopravnosti spolov zglednega severa Evrope. Podrobnejšo analizo problematike položaja žensk si lahko ogledate v Delovem interaktivnem dosjeju.
