Tiskane izdaje
Dobro in etično delovanje bank je eden od temeljev zdravega razvoja gospodarstva. Kaj pa naslednja šala: ko je policija zalotila skupino vlomilcev pri ropanju banke, so ti v svojo obrambo dejali, da niso krivi, saj so banke prve začele. Ker šala, katere srž je v presenetljivosti trditve, da oboji ropajo, deluje, kaže na to, da je mnenje, da tudi banke igrajo nepošteno, splošno prisotno.
Pa poglejmo, ali je kaj na tem. Pri tem je mite in predsodke dobro dati na stran in se stvari lotiti s podatki in zdravorazumskim razmislekom. Čeprav to zahteva napor (da smo ljudje raje prepričani, kakor da bi globlje razmislili, je ugotavljal že Seneka pred 2000 leti), vseeno poskušajmo poanto šale preveriti skozi neka izhodišča in teze na poenostavljen način. To sicer nujno prinaša netočnosti, vendar drugače v kratkem sestavku ne gre.
Banke se ukvarjajo z denarjem, in čeprav ta sam po sebi neposredno ne zadovoljuje prav nobene človeške potrebe, gre za zelo koristno reč, ki omogoča hitro in učinkovito menjavo dobrin, merjenje in ohranjanje vrednosti. Vloga bank je pri tem ključna, saj zagotavljajo odvijanje plačilnega prometa ter učinkovit prenos presežkov in primanjkljajev z zbiranjem depozitov, posojanjem in kreiranje denarja. Od »zdravja« in organiziranosti bank je odvisna celotna ekonomija in poslovanje, opravljanje del in storitev ter s tem življenjski standard ljudi.
Da denar deluje, moramo ljudje zaupati vanj. Ameriški dolar ima zaupanje zapisano kar na bankovcu: »In God We Trust« – Zaupamo v boga. Vendar že hiter razmislek pove, da zaupanje v denar ne more izvirati iz vere v boga (nevernikov je veliko, pa tudi bogovi so različni) in tudi ne iz narave (v naravi denarja ni). Izvorna moč in zaupanje v neko valuto izvira iz dejstva, da jo država, ki ima monopol nad prisilo, določi kot plačilno sredstvo za svoje davke, kot to v svoji knjigi Dolg argumentirano predstavi ameriški antropolog in zgodovinar Graeber.
Denar na podlagi dolga
Za denar skrbijo banke, in ne država, kakor mnogi zmotno mislijo. Neka predstava, da država tiska denar, je daleč od resnice. Današnji denar namreč vstopa v obtok kot kredit, le približno tri odstotke pa ga kroži v obliki gotovine. Beseda kredit izvira iz latinske besede credere, kar pomeni verjeti, zaupati. In spet smo pri čustveni kategoriji – veri.
Za samo »tiskanje« bankovcev neke valute je v sistemu bank pooblaščena centralna banka (CB), ki je v načelu neodvisna od države. Njena javna funkcija je zagotavljanje primerne količine in hitrosti kroženja denarja za spremljanje proizvodnje in trgovine ter skrb za ohranjanje stabilnosti cen. Bankovce naj bi tiskali na podlagi odkupa zlata ali tujih valut, toda danes primarni denar v glavnem nastaja z odkupom državnih obveznic. Za odkupljene obveznice, ki imajo vlogo vladnega depozita, CB izpiše ček, s katerim potem vlada lahko plačuje svoje račune. S plačili se denar preknjiži na račune prejemnikov pri njihovih komercialnih bankah. Vse seveda poteka brezgotovinsko.
Primarni denar torej nastaja na podlagi dolga, ki je zavarovan z vladno obljubo, da bo plačan v prihodnosti. Vir pa so bodoči davki. Poleg CB denar kreirajo tudi komercialne banke. Bankam namreč denarja, ki jih imajo na računih svojih klientov – podjetij in posameznikov – ni treba držati pri sebi, saj denar nenehno kroži. Dovolj je le neka rezerva, približno 20 odstotkov. Presežek nad to rezervo banke plasirajo naprej kot kredite. Ti krediti funkcionirajo kot nov denar, saj prejemniki z njim plačujejo svoje račune. S plačili se denar knjižno preseli na račune prodajalcev, kjer spet dobi vlogo depozita in s tem znova postane vir za nove kredite. Sistem tako multiplicira denar. Na neki začeten obseg depozitov je mogoče kreirati pet- in večkratni obseg kreditov. Torej najprej nastane kredit, ki financira investicije, na podlagi teh pa nastane varčevanje. In ne obratno, kot učijo stari učbeniki.
Banke ustvarjajo denar iz nič?
Nikakor ne, čeprav mnogi to poskušajo pokazati na tak način. Pravijo, da naj bi banke ustvarjale denar iz nič, medtem ko mora prejemnik kredita za odplačevanje obrokov skupaj z obrestmi vlagati leta svojega fizičnega in umskega dela. In če jim kljub temu ne uspe plačevati obrokov, jim banka na podlagi vnosa številk na računalniški zaslon lahko zaseže imetje, ki pa ima dejansko vrednost. Poglejmo Grčijo. Kaj so jim dale tuje banke? Knjižni denar, hotele in podjetja pa so dejansko gradili Grki, izdelke in storitve zagotovili Grki in tudi kredite in obresti odplačevali Grki.
Vendar povedano ne drži. Vse bilance se ujemajo in si banke od kreiranega denarja prav nič ne prisvajajo. Nov denar je potreben za pokrivanje novega prometa, izdelkov in storitev. Bilance so izenačene: kolikor denarja gre noter, toliko na drugi strani ven. Denar, ki so ga dobili Grki, je krit z dolgom. Če denarja niso dovolj produktivno vložili, nastajajo problemi pri odplačevanju dolga in obresti.
Od kod potem sploh ideja, da si banke jemljejo nekaj, kar jim ne pripada?
Banke imajo pač najvišje in najlepše stavbe na svetu. O njihovem obrestno obrestnem računu je Einstein dejal, da gre za najučinkovitejši stroj na svetu. Toda bank je veliko in konkurenca med njimi znižuje obresti. Zaradi kreiranja denarja iz dolga dolg eksponentno raste in s tem obseg obresti. Tako rekoč ni več izdelka, kjer ne bi bile poleg tudi obresti. Največ pa poberejo tisti, ki so bliže začetku kreiranja denarja.
V zasledovanju profitov se banke spuščajo tudi v finančne špekulacije. Skupaj z drugimi finančnimi posredniki, od investicijskih skladov do zavarovalnic, borznih in bonitetnih hiš, jim je s finančnim inženiringom v slogu piramidnih iger uspelo, da danes obvladujejo svet. Pri tem tempo narekuje dolar, za katerim stoji največja vojaška sila. Za sam dolar pa skrbi FED, ameriška CB, ki je v lasti zasebnih bank. V zasebni lasti sta tudi britanska (med New Yorkom in Londonom se odvija 90 odstotkov vsega svetovnega finančnega prometa!) in evropska CB. Vprašanja zadolženosti, kreditne sposobnosti in rizičnosti so tako predvsem vprašanja dobička lastnikov (to je kapitalizem), ne pa nekega širšega javnega socialnega in kulturnega dobrega. Nedavno Verufakisovo pričevanje v Berlinu jasno pokaže, da o denarju odločajo finančni mogotci, in ne voljeni predstavniki.
Dolžniško podrejanje kot cilj?
Finančna sfera se v odsotnosti nadzora (posledica neoliberalne doktrine) vse bolj širi in že krepko presega realni sektor. Glavni dobički se ne kujejo več iz produkcije, ampak iz finančnih špekulacij. Moč financ se nenehno krepi, tudi v času finančnih kriz. Ko se refinanciranje ustavi – čeprav je v principu mišljeno, da podjetja in države, ki se razvijajo, nikoli ne vrnejo kreditov v celoti – se pravzaprav pokaže pravi cilj ponujanja kreditov. To je podrejanje. Tudi ko prezadolženi državi pride na pomoč mednarodni sklad ali evropska trojka, gre za podrejanje. Nekateri to ocenjujejo za ekonomsko vojno, tvorce katere posledične humanitarne tragedije ne zanimajo. Ko pa sami zaradi svojih špekulacij zapadejo v težave, poskrbijo, da jih oblast sanira iz skupne vreče. Tako so ZDA po krizi leta 2008 v banke vložile več tisoč milijard dolarjev pomoči, mnogi navadni Američani, ki niso zmogli poplačati osebnih dolgov, pa so končali v zaporu.
Cilj podrejanja je tudi Slovenija. V desetletju po vstopu v Evropo in prevzemu evra (2004–2014) je rast v Sloveniji zastala, zadolženost pa se je nekajkrat povečala. V predhodnem desetletju (1994–2004), ko smo imeli še lasten tolar in svojo CB, smo brez dodatnega zadolževanja družbeni produkt podvojili. Naša kompradorska oblast pa še naprej bebasto ponavlja, da ni pomembno, kdo je lastnik, in po diktatu tujine veselo razprodaja slovenska podjetja in banke. Najbogatejša bankirska družina Rothschild pa zadovoljno ugotavlja: »Če nadziramo bogastvo naroda, potem ni pomembno, kdo postavlja njegove zakone.«
Skratka, gre za delovanje, ki pretaka premoženje k tistim, ki obvladujejo denar. Rezultat tega je, da en odstotek bogatih poseduje več kot pol vsega svetovnega premoženja in da ima 80 najbogatejših med njimi več premoženja kot polovica najrevnejših zemljanov (3,5 milijarde evrov). Tako pač deluje finančni imperializem.
Gornje kaže, da je v šali o ropanju bank nekaj resnice. Pa ne zaradi kriminala belih ovratnikov, ki je tudi prisoten, ampak zaradi načina delovanja celotnega sistema. Finančni lastniki, ki si na veliko prisvajajo in bolj malo prispevajo, vse bolj postajajo rentniki in so kot taki, enako kot nekoč aristokracija, za družbo nekoristni. Nova finančna kriza, ki je na vidiku, je morda priložnost, da se zadeve na novo uredijo in postavijo pod nadzor. Toda vse več znakov kaže, da se ni izpel samo finančni, ampak celoten sistem. Vedno bolj nevzdržnih razmerij, ki jih producira sistem, ki favorizira neomejeno kopičenje kapitala in moči v rokah posameznikov, znotraj sistema pač ni mogoče odpraviti. Zato se bodo nujno zgodile globlje spremembe. Upajmo le, da se to ne bo dogajalo z uničujočimi vojnami.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Vojko Starovič
magister poslovnih ved
