Kaj hudiča?
tor, 13.02.2018, 12:00
Kaj hudiča?
Od tega, da so bili ortodoksni verniki zmerna mirovna sila, so se obrnili k radikalnemu nacionalizmu, ki je pogosto verski fašizem.

Kaj hudiča sem?

Izraelec? Jud? Mirovni aktivist? Novinar? Pisatelj? Nekdanji vojak v izraelski vojski? Nekdanji terorist? Kaj drugega? Vse to in še več. Najprej sem seveda človeško bitje s pravicami in dolžnostmi človeškega bitja. Ta del je vsaj v teoriji lahko dojeti. Potem pa sem Izraelec ter nato še Jud. In tako naprej.

Avstralec angleškega porekla ne bi imel težav pri odgovoru na to vprašanje. Najprej je predvsem Avstralec, šele nato Anglosaksonec. V dveh svetovnih vojnah je brez utemeljenega razloga pritekel Angležem na pomoč. Toda v drugi vojni, ko je bila njegova lastna domovina nenadoma v nevarnosti, je pohitel nazaj domov.

To je bilo povsem normalno. Že res, da so Avstralijo večinoma ustvarili Angleži (vključno z deportiranimi kriminalci), toda miselni svet Avstralcev je oblikovalo geografsko, politično in fizično okolje Avstralije. V toku časa se je spremenil celo njegov (in njen) fizični videz.

Nekoč sem o tem razpravljal z Arielom Šaronom. Povedal sem mu, da se imam najprej za Izraelca in nato za Juda. Šaron, ki je bil rojen v predizraelski Palestini, je silovito zabrusil: »Sam sem najprej Jud in šele nato Izraelec!« Zdi se, kot da gre za brezvezen pogovor, vendar pa je glede našega vsakdanjega življenja zelo relevanten.

Na primer, če je to »judovska« država, kako lahko obstaja brez dominiranja judovske religije? Izrael so ustanovili sekularni idealisti. Večina med njimi je gledala na religijo kot na ostanek iz preteklosti in kot peščico neumnih praznoverij, ki morajo biti zavržena, da bi lahko pripravili pot zdravemu in modernemu nacionalizmu. Ustanovni oče Theodor Herzl, čigar slika visi v vseh izraelskih učilnicah, je bil popolnoma neveren, če ne celo protiveren. V svoji temeljni knjigi Judovska država (Der Judenstaat) je oznanil, da bodo v prihodnji sionistični državi rabine zadržali v sinagogah. Tako ne bodo imeli nobenega vpliva na javne zadeve.

Rabini so odgovorili nedvoumno. Izrecno so ga prekleli in pri tem uporabili najbolj sočne izraze. Verjeli so, da je vsemogočni Bog poslal Jude v izgnanstvo kot kazen za njihove grehe. Samo vsemogočni Bog jih ima pravico pripeljati nazaj in sicer tako, da jim pošlje Mesijo. Celo nemški reformistični rabini, ki so bili takrat v manjšini, so ga obsodili. Na začetku se je zgolj peščica rabinov pridružila sionizmu.

V Jeruzalemu je bila vplivna skupina ortodoksnih rabinov, ki so se imenovali Neturei Karta (Varuhi mesta) in so odkrito nasprotovali sionizmu. Veliko pozneje sem jih pogosto srečeval v Arafatovem uradu. Drugi ortodoksni rabini, ki so bili malo manj radikalni, so vztrajali pri tem, da niso sionisti, a so še vedno sprejemali sionistični denar. Trenutno so člani vladne koalicije.

David Ben-Gurion, vodilni sionist v obdobju, ko je nastala izraelska država, je vernike preziral. Prepričan je bil, da bodo sčasoma sami od sebe izginili. Zaradi tega (in zato, da si je pridobil podporo in denar ortodoksnih Judov v tujini) jim je podelil raznorazne ugodnosti, ki so verski skupnosti omogočale, da je zrasla čez vse meje. Danes ogrožajo sam obstoj naše sekularne države.

Čeprav predstavljajo ortodoksni verniki vseh barv zgolj petino izraelskega prebivalstva, pa tvorijo v izraelski politiki močno silo. Od tega, da so bili zmerna mirovna sila, so se obrnili k radikalnemu nacionalizmu, ki je pogosto verski fašizem. Njihov vpliv na vsakdanje življenje je vedno bolj viden. Pred kratkim jim je uspelo sprejeti zakon, ki prepoveduje poslovanje supermarketov ob sobotah (šabat). Skrajno ortodoksno krilo svojim sinovom prepoveduje služenje v vojski. Zahtevajo tudi, da se ženske popolnoma odstranijo iz vojske oziroma naj se jim vsaj prepove kakršenkoli stik z moškimi tovariši.

Ker ima večina Izraelcev vojsko za (morda) edino združevalno silo, ki je ostala v Izraelu, je posledica neprestana kriza. Druga ortodoksna krila imajo nasprotno stališče: vojsko vidijo kot božje orodje za očiščenje celotne Svete dežele Nejudov. Arabski državljani Izraela – več kot 20 odstotkov prebivalstva – ne služijo vojske (razen nekaj izjem). Le kako bi lahko računali nanje, da bodo izpolnili načrt izraelskega Boga? Če bi Ben-Gurion in drugi mrtvi vojaki moje generacije vedeli za takšno stanje, bi se obračali v grobovih.

To je zgolj eden od pojavov ideologije Judje na prvem mestu.

Drugi pojav je vprašanje umeščenosti Izraela na območju. Judje na prvem mestu narekuje povsem drugačen pogled na svet kakor pa Izrael na prvem mestu.

Bilo mi je deset let, ko je moja družina zbežala iz nacistične Nemčije v Palestino. Na ladji od Marseilla do Jaffe sem se popolnoma odrezal od evropskega kontinenta in se povezal z azijskim. Vzljubil sem ga. Zvoki, vonjave, okolje. Hotel sem vse objeti. Ko sem se pri petnajstih pridružil podtalnemu osvobodilnemu boju proti angleškim gospodarjem Palestine, sem imel občutek, da smo del občega boja novega sveta proti zahodni dominaciji.

Takrat smo vsi sprejeli določene jezikovne izraze, ne da bi to opazili. Razlikovali smo med »Judi«, kar je pomenilo Judi iz diaspore (v sionističnem pojmovniku »Judi iz izgnanstva«), ter »Hebrejci«, kar je pomenilo domačini. »Judje« je pomenilo vera, geto, jidiš in vse, kar spada zraven. Hebrejci pa smo imeli obnovljen jezik v lastni deželi, kibuce in vse lokalno. Majhna skupina mladih intelektualcev, ki so se imenovali kanaaniti, je šla še dalje ter trdila, da Hebrejci nimajo nobenega opravka z Judi in da smo mi popolnoma nova nacija, neposredni potomci Hebrejcev, ki so jih pred dva tisoč leti izgnali Rimljani. (Takšno razlago, mimogrede, zanikajo številni nejudovski zgodovinarji, ki trdijo, da so Rimljani izgnali samo inteligenco in da so navadni ljudje ostali, prevzeli islam in so zdaj Palestinci.)

Ko je prišla na dan resnica o holokavstu, je tukajšnjo hebrejsko skupnost zajel val obžalovanja. Judje so postali prevladujoča opredelitev. Takrat se je začel proces ponovne judaizacije. Ko je bila ustanovljena izraelska država, so pojem »Hebrejci« zamenjali s pojmom »Izraelci«. Vprašanje je: »Judje« na prvem mestu ali »Izraelci« na prvem mestu? To namreč neposredno vpliva na izraelsko-palestinski konflikt. Herzl s tem ni imel težav. Bil je prepričan Zahodnjak. V svoji knjigi je zapisal usodne besede: »Za Evropo bomo (v Palestini) tvorili zid proti Aziji. Postali bomo postojanka kulture proti barbarizmu.« (Moj prevod.) Povedano drugače, utemeljitelj sionizma je predvidel prihodnost judovske države kot postojanke evropskega imperializma proti domačinom. Že pred več kot 120 leti je predvidel današnje razmere. Sionizem je temu dosledno sledil.

Ali bi bilo lahko kako drugače? Ali bi se bilo možno ponovno integrirati v regijo? Ne vem. Ko sem bil mlad, sem v to verjel. Ko sem bil star 22 let, sem ustanovil skupino »Mladi Erez-Izrael« (v arabščini in angleščini »Mlada Palestina«), ki je bila znana – in prezirana – kot »bojna skupina«. Izdajali smo namreč občasnik s tem imenom. Ko je Nehru v New Delhiju sklical azijsko-afriški kongres, smo mu poslali telegram s čestitkami.

Po letu 1948 sem ustanovil skupino z imenom »Semitska akcija«, ki se je posvečala ideji integracije Izraela na »semitskem območju«. Izbral sem pojem »semitski«, ker je vključeval vse Arabce in Izraelce. Leta 1959 sem se v Parizu srečal z Jean-Paulom Sartrom, ki je imel glede pojma pomisleke, saj se mu je zdel rasističen. Toda uspelo mi je, da sem ga prepričal. Članek, ki sem ga napisal na to temo, je objavil v svojem Temps Modernes.

Bolj je Izrael »judovski«, širši je prepad med njim in muslimanskim svetom. Bolj je »izraelski«, večja je možnost končne integracije v regijo. Ta ideja je globlja kakor pa mir.

Zatorej ponavljam: Najprej sem Izraelec in šele zatem Jud.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Kaj hudiča?

Bolj je Izrael »judovski«, širši je prepad med njim in muslimanskim svetom. Bolj je »izraelski«, večja je možnost končne integracije v regijo. Foto: Amir Cohen/Reuters

Prijavi sovražni govor