Tiskane izdaje
Morda bi lahko s pregovorno privoščljivostjo Slovencev razložili naše bolj ali manj redno spremljanje medijskih rubrik, ki obravnavajo dogodke, kot so prometne nesreče, tatvine, umori in podobno. Sem gotovo sodi tudi poročanje o napakah pri zdravstvenem obravnavanju bolnikov.
Zdravniške napake so gotovo neželeni dogodki, ki lahko bolniku povzročijo različno veliko telesno škodo, vse do trajnih poškodb zdravja oziroma celo smrti. Praviloma so napake nenamerne, saj zdravniki in sestre nikakor ne želimo škodovati bolniku, ki ga obravnavamo. Praviloma so posledica ne dovolj premišljene organizacije dela pri zdravljenju bolnikov, redkeje neizkušenosti, neznanja ali celo malomarnosti, najpogosteje pa so kombinacija več vzrokov.
Medijski senzacionalizem
Opažam, da so medijska poročanja o napakah pri zdravstveni oskrbi bolnikov večkrat nekako lahkotna in nepoglobljena. Še zlasti pa so prehitra, ko napake z vseh vidikov, to je strokovnega in sodnega, še niso dokončno raziskane. S takimi prezgodnjimi poročanji se hote ali nehote ustvarja javno mnenje o nekem zdravstvenem zapletu, ki pa ni nujno pravično do vseh njegovih udeležencev in jih zato stigmatizira.
Oglejmo si »ravnokar ponovno aktualiziran primer« zdravnika D. B. Najprej moramo ugotoviti, da se primer tega zdravstvenega zapleta raziskuje že več let. Stroka ga je zaznala že leta 2013. Sodna presoja dogodka pa traja od leta 2015 in še vedno ni končana. Na drugi strani lahko opazimo, da mediji vedno znova poročajo o sojenju omenjenemu zdravniku ter objavljajo njegovo polno ime in fotografijo. Redno tudi omenjajo, da se zdravnik nikakor ne čuti krivega za slab izhod enoletnega zdravstvenega obravnavanja svojega bolnika.
Neupravičena stigmatizacija
Zdravnika D. B. takšno poročanje stigmatizira. Stigmatizacija se rada zakorenini v zavest tistih, ki ga poznajo, kot tudi drugih državljanov. Težko si predstavljam, kako lahko zdravnik D. B. v svojem mikrookolju normalno poklicno deluje, pri tem pa sodna presoja njegove leta 2013 storjene domnevne napake pri zdravstveni obravnavi bolnika, ki je zaradi nje umrl, še ni končana.
A ne glede na vse zdravnik D. B. v svojem okolju še naprej nemoteno deluje. Slovenska zdravniška zbornica kot najvišji skrbnik varne oskrbe slovenskih bolnikov namreč ni javno podvomila o njegovi strokovnosti. Lahko bi celo sklepali, da zanjo neželeni dogodek leta 2013 ni bil takšne narave, da bi bil ukrep začasnega ali morda trajnega odvzema licence zdravniku potreben.
Veliko vprašanj
Toda zakaj je zdravnik D. B. kljub temu tako dolgo in pogosto medijsko izpostavljen? Zakaj raziskave in presoje, ki trajajo od leta 2013, niso končane? Zakaj so zdravnik in tudi svojci umrlega še vedno prepuščeni nerazčiščenemu stanju? Je v ozadju skrito predvsem vprašanje plačnika odškodnine za umrlega, ki jo zahtevajo svojci?
Vprašanj je še več. Ali je prav, da zdravniku D. B. ob domnevni hudi napaki dopuščamo nemoteno delo v njegovem lokalnem okolju, kot da se ni zgodilo nič? Ali je prav, da se počuti povsem neodgovornega za zakasnjeno diagnostiko raka pri svojem bolniku? Kakšna je verjetnost, da bo v njegovem mikrookolju ponovno nastala podobna napaka? Kaj je bilo storjeno, da bi podoben zaplet v prihodnje preprečili?
Naloge zdravniške zbornice
Verjetno bi bilo najbolj prav, da bi se z akademske, strokovne ravni pa tudi z vidika moralno-etičnih norm zdravniška zbornica že pred časom javno opredelila (neodvisno od sodišča) do opisanega primera ter razsodila, ali bi s predpisanim ustreznim specialističnim znanjem in v enakih okoliščinah tudi drugi zdravniki delovali enako, kot je zdravnik D. B. Če bi se ugotovilo, da bi drugi zdravniki ravnali drugače, kar bi pomenilo, da je zdravnik D. B. pri svojem delovanju odstopil od pričakovanega strokovnega ravnanja, bi morala zbornica razmisliti o vzrokih, zakaj je bilo tako. Je vzrok zdravnikova pomanjkljiva strokovna usposobljenost, morda celo malomarnost pri obravnavanju bolnika?
S časovno primerno hitro presojo o dogodku bi stroka izkazala spoštovanje tudi umrlemu bolniku in njegovim svojcem ter pomagala sodišču pri ovrednotenju dogodka.
Slovenska zdravniška zbornica bi morala gojiti in podpirati visoko strokovnost ter moralno-etična izhodišča zdravniškega delovanja. Če je zdravnik D. B. ravnal nestrokovno, bi moralo biti to že zdavnaj ugotovljeno. Prav tako bi moral tudi zdravnik sprejeti odgovornost.
Če pa ni kriv, bi ga morala stroka zaščititi in ustaviti medijski linč ter utrjevanje zdravnikove negativne stigmatizacije v slovenskem prostoru. S tem bi zbornica s svoje strani prispevala k objektivnejšemu medijskemu poročanju o podobnih dogodkih ter zavrla senzacionalistično poročanje, ki sicer dviguje naklade in poslušanost ter gledanost medijev. V ničemer pa ne koristi zdravstvu, saj taka poročanja krhajo zaupanje Slovencev v strokovnost medicinske oskrbe in varnost naših bolnikov.
***
Prim. dr. Zlata Remškar,
dr. med., specialist internist-pulmolog.
