Kaj pa, če bi bila običajna pacientka?
pet, 09.02.2018, 09:00
Kaj pa, če bi bila običajna pacientka?
Politiki in birokrati ne prenesejo bolnika z imenom in priimkom. Ljubša jim je brezimna statistična masa človeškega mesa.
Spoštovana tolminska kolegica, ginekologinja Dragica Rejec Taljat, je v glasilu Zdravniške zbornice objavila imeniten članek o lastnih zdravstvenih težavah s hrbtenico, ki so jo lani nenadoma, iz čistega zdravja, položile v posteljo in jo onesposobile za normalno življenje. Članku je dala naslov Kaj pa bi se dogajalo z menoj v primeru običajne pacientke?.

Ker ji je bilo neznosno čakati na vrsto za javnega ortopeda in si medtem omogočati življenje le z jemanjem škodljivo pretiranih količin protibolečinskih zdravil, je plačala samoplačniško diagnostiko in protibolečinsko terapijo in nato nadaljevala zdravljenje v zdravstvenem domu. Tako se ji je zdravje izboljšalo, a čez pol leta se je bolezen ponovila v hujši obliki. Zato si je kolegica hitro plačala še ponovni pregled in magnetnoresonančno preiskavo in ta je pokazala potrebo po čimprejšnji operaciji. Potem je kolegica poskusila, ali bi bilo mogoče operacijo izvesti v javnem sistemu. A po prijavi k javnemu ortopedu z napotnico Nujno! je v nasprotju z zakonom o pacientovih pravicah šele po treh tednih dobila informacijo o datumu za prvi pregled, ki naj bi bil konec marca 2018, kar pomeni več kot 130 dni čakanja – zgolj na pregled!

Nič ni pomagalo, da je kolegica pri tem prepričevala administratorje, da je že samoplačniško opravila prvi pregled in diagnostiko in bi potrebovala le še operacijo. »Ne, ko prideš v javni sistem, moraš spet vse preiskave lepo od začetka in z vsemi čakalnimi dobami!« Ampak na ta način bi bila kolegica, ki je zbolela januarja, operirana konec leta 2018 ali v začetku 2019 – po celem letu bolečin, pretiranega jemanja protibolečinskih zdravil, odsotnosti z dela in predvsem mnogih škodljivih posledicah enoletne neaktivnosti, negibnosti, hiranja mišic in duha.

Razen če … bi ponovno (in torej drugič za isto stvar!) plačala samoplačniški pregled pri tistem ortopedu, ki bi jo nato v javni bolnišnici operiral. S tem bi si prihranila 130 dni čakanja na ponovni (in nepotrebni) prvi pregled. Kar je, mimogrede, že na prvi pogled nedvomna korupcija in svinjarija, pa tudi če je morda vse v okviru sistemskih pravil.

Seveda je imela kolegica ob tej očitni javno-zasebni korupciji, ki jo morda celo omogočajo zavarovalnica in pravila presvetle ministrice za zdravje, vsega dovolj! Ker je šlo za njeno zdravje, je ne glede na svoje deklarirane pravice iz zdravstvenega zavarovanja lastnoročno plačala še operacijo in je februarja 2018, že zdrava, sicer pa bi po javnih pravilih na zdravje čakala vse do februarja 2019!

To je seveda bolno! Imamo javni zdravstveni sistem in državo, ki namesto takojšnjega zdravljenja za tisočaka ali dva raje plača dvajset tisočakov za celoletno bolniško in še vsaj štirideset tisočakov za drugega zdravnika, ki bi kolegico nadomeščal med njenim bolniškim dopustom v ambulanti. In čeprav so ministrice polna usta besed(ičenj) o tem, da se bori za javni sistem, so krute izkušnje desettisočev čakajočih med njenim mandatom normalizirale stanje, v katerem človek kljub zdravstvenemu zavarovanju ne računa več na to, da mu bo sistem omogočil oskrbo.

»Bolnik v središču sistema« je v tem mandatu postal le prekuhan cmok iz volilnega golaža. Ali pa kvečjemu nemočna frnikola v sredini igralne plošče, ki omogoča sistemskim igralcem, da si z umetelnim birokratskim frcanjem bolnika levo in desno in naprej in nazaj priborijo čim več zdravstvenega denarja. Naš zavarovanec je oseba natančno in zgolj do trenutka, ko plača denar ZZZS, od takrat pa je veselica le še za sistemske igralce. Njihov poker za denar pa je interna igra in seveda nima zveze s potrebami bolnika, ki kot zavarovanec vse to plača.

Pa bi bilo vse skupaj tako enostavno, če bi državljan tudi potem, ko mu ZZZS izpuli denar iz rok, ohranil ime in priimek in bi ostal osebni lastnik svoje zavarovalne police. Če plača zavarovanje, mu mora ZZZS zagotoviti, da bo on osebno pravočasno dobil zdravljenje, sicer pa mora slediti avtomatizem odškodninske odgovornosti in/ali zdravljenja v tujini. Vodstvo ZZZS ni tako noro, da bi v tem primeru ne uredilo zdravljenja raje doma kot pa plačalo trikrat več za odškodnino in zdravljenje v tujini. In v tem primeru tudi vlada ne bi bila tako politično in ekonomsko nora, da ne bi za stroške ZZZS preskrbela toliko sredstev, kot jih pač zdravljenje bolezni zahteva. Samo droben vzvod konkretne odgovornosti, ki bi izhajala iz pacientove zavarovalniške police z imenom in priimkom, bi bilo treba urediti, in bi to neizogibno premaknilo celotno zdravstvo, da bi začelo v resnici krožiti okoli bolnika kot šefa (plačnika) sistema.

Ampak politični in birokratski igralci preprosto ne prenesejo zavarovanca in bolnika z imenom in priimkom in njegovimi lastnimi odločitvami. To je prenaporno, ker se je treba prilagajati realnosti in ne le igrati internih pokerskih partij. Zato jim je ljubša brezoblična in brezimna statistična masa človeškega mesa, ki jo birokratski buldožerji potiskajo in prekladajo prek resolucij in strategij in preventivnih programov in akcijskih načrtov, ne da bi bilo treba ob tem kateremukoli posamezniku pogledati v oči in mu odgovoriti, zakaj ne dobi, kar bi on konkretno moral dobiti.

Arhimed, starogrški matematik in inženir, je v rojstnih Sirakuzah ob premišljevanju o teoriji vzvoda izjavil: »Dajte mi oporno točko in premaknil bom svet.« V zdravstvenem sistemu je ne glede na njegovo javno ali zasebno naravo dovolj ena sama trdna oporna točka – državljanova osebna zdravstvena polica, iz katere brez sistemskih relativizacij sledi obveza, da mu sistem omogoči korektno zdravljenje. Dokler pa zavarovanec ne bo postal osebna stranka (pri nas ZZZS), bo politika še naprej raje po svoje spreminjala pravila kot ukrepala v dobro bolnikov. Pred kratkim smo na primer kljub nasprotovanju stroke dobili pravilnik, ki enoletno čakanje omenjene kolegice uvršča med dopustno čakalno dobo. Samo zato, da se bodo krivulje nedopustno čakajočih ortopedskih bolnikov pred volitvami nenadoma silovito izboljšale.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist


Kaj pa, če bi bila običajna pacientka?

Sedež Zavoda za zdravstveno zavarovanje na Miklošičevi ulici. Foto: Mavric Pivk/Delo

Prijavi sovražni govor