Kaj povem prijateljem zunaj Amerike

Ameriška trda in mehka sila izvirata iz tega, da imajo ZDA 60 zaveznikov, Kitajska pa jih ima peščico.

Objavljeno
24. april 2017 21.23
Joseph S. Nye
Joseph S. Nye
Pogosto potujem v tujino in tamkajšnji prijatelji me bolj ali manj zbegano sprašujejo: »Kaj se vendar dogaja v tvoji deželi?« Odgovorim jim naslednje.

Kot prvo, ne razlagajte si napačno volitev leta 2016. Kljub nekaterim mnenjem, ki trdijo drugače, ameriškega političnega sistema ni odnesel val populizma. Res pa je, da imamo dolgo zgodovino upiranja elitam. Donald Trump je povzel slog, ki je bil v 19. stoletju značilen za Andrewa Jacksona in Williama Jenningsa Bryana, v 20. stoletju pa za Hueyja Longa in Georgea Wallacea.

Kljub temu pa je dobil Trump tri milijone manj glasov ljudstva. Volitve je dobil, ker se je dobrikal negodujočim volivcem v pasu rje (Michigan, Pensilvanija, Wisconsin), ki so pred tem volili demokrate. Če bi šlo v teh zveznih državah sto tisoč glasov drugam, bi Trump izgubil elektorske glasove in predsedovanje.

Ne podcenjujte Trumpovih sposobnosti komuniciranja

Vendar Trumpova zmaga kaže na resen problem naraščajoče družbene in geografske neenakosti v Združenih državah Amerike. Prodajna uspešnica J. D. Vancea Hillbilly Elegy (Rovtarska žalostinka) zelo zanimivo opisuje ogromne razlike med Kalifornijo in Apalači.

Raziskava ekonomistov Anne Case in Angusa Deatona z Univerze Princeton je pokazala, da so demografski trendi med belci brez višješolske izobrazbe in z nizkimi dohodki slabši kakor med Afro-Američani, ki so bili v preteklosti zasidrani na skrajnem dnu neenakosti. Leta 1999 je bila umrljivost med belci brez višješolske izobrazbe približno za 30 odstotkov nižja od umrljivosti Afro-Američanov. Leta 2015 pa je bila 30 odstotkov višja.

Še več, zaposlenost v proizvodnem sektorju, ki je bil za belce iz delavskega razreda nekoč glavni vir dobro plačane zaposlitve, je v času ene generacije strmo padla in tvori samo še 12 odstotkov celotne delovne sile. Nekdanje volivce demokratov je Trump pritegnil z obljubami, da bo zadeve preuredil in povrnil delovna mesta v proizvodnji. Ironično pa je, da bodo Trumpova prizadevanja za odpravo zdravstvene zakonodaje njihovo življenje še poslabšala.

Druga stvar, ki jo povem svojim prijateljem, je, da naj ne podcenjujejo Trumpovih sposobnosti komuniciranja. Mnogi se čutijo prizadete zaradi njegovih twitterskih viharjev in nezaslišanega preziranja dejstev. Vendar je Trump veteran resničnostnega šova. Tam se je naučil, da je za uspeh ključna popolna pritegnitev gledalčeve pozornosti. To pa lahko dosežeš le s skrajnimi izjavami, in ne s skrbnim upoštevanjem resnice.

Twitter pomaga Trumpu pri izvajanju politične agende in odvračanju pozornosti kritikov. To, kar osupne akademike in komentatorje v medijih, njegovih privržencev sploh ne moti. Toda ko se iz svoje stalne egocentrične kampanje usmeri k vodenju države, postane Twitter dvorezni meč, ki odvrača koristne zaveznike.

Ne pričakujte normalnega obnašanja

Kot tretjič pa prijateljem povem, da naj ne pričakujejo normalnega obnašanja. Običajno se predsednik, ki ne dobi zadostno število glasov ljudstva, pomakne politično na sredino, da bi si pridobil dodatno podporo. George W. Bush je to uspešno izvedel leta 2001. V nasprotju s tem pa Trump razglaša, da je zbral večino glasov ljudstva, in se vede, kakor da se je to tudi zgodilo, ker hoče ugajati svojim volivcem.

Trump je v državno tajništvo ter v ministrstvi za obrambo in domovinsko varnost nastavil politično sredinske ljudi, medtem ko sta vodenje agencije za varovanje okolja in ministrstva za zdravje v rokah ekstremnih republikancev. Njegovo osebje v Beli hiši je razdeljeno na pragmatike in ideologe, on sam pa upošteva oboje.

Kot četrto pa ni treba podcenjevati ameriških institucij. Moji prijatelji včasih govorijo, kakor da bo konec sveta, in se sprašujejo, ali je Trump tako nevaren narcis, kakor je bil Mussolini. Povem jim, da naj ne paničarijo. Čeprav ima Amerika težave, ni podobna Italiji leta 1922. Naše nacionalne politične elite so pogosto polarizirane, a takšni so bili tudi ustanovitelji Amerike.

Ko so ustanovni očetje pisali ameriško ustavo, njihov cilj ni bila harmonična vlada, ampak da politično oblast omejijo z ovirami, ki otežujejo vladanje. V šali pravimo, da so ustanovitelji ustvarili politični sistem, ki bi kralju Juriju – oziroma komurkoli – onemogočili, da nam vlada. Takšna neučinkovitost služi svobodi.

Trump je šele pred kratkim postal predsednik, zato ne moremo zagotovo napovedati, kaj bi se, na primer, zgodilo ob velikem terorističnem napadu. A sodišča, kongres in posamezne zvezne države so že do zdaj uravnovesile nekatere odločitve njegove administracije. Tako kot si je to zamislil Madison. Poleg tega redno zaposleni uradniki v izvršnih organih še dodatno pripomorejo k takšnemu uravnoteženju.

Manj me je strah vzpona Kitajske

Končno pa moji prijatelji sprašujejo tudi, kaj vse to pomeni za ameriško zunanjo politiko in mednarodno liberalno ureditev, ki ji je Amerika načelovala po letu 1945. Po pravici povedano, ne vem, vendar me je manj strah vzpona Kitajske kakor Trumpovega vzpona.

Čeprav so se ameriški voditelji, skupaj z Obamo, pritoževali nad zastonjkarji, so ZDA že dolgo vodilne pri preskrbi sveta s ključnimi javnimi dobrinami. To so varnost, stabilne mednarodne rezervne valute, relativno odprti trgi in preskrba nad zemeljskimi naravnimi viri. Kljub težavam, s katerim se srečuje svetovna ureditev, ki jo vodijo ZDA, se svet razvija in revščina se zmanjšuje. Vendar ni zagotovljeno, da se bo tako nadaljevalo tudi v prihodnje. Pri razreševanju mednacionalnih problemov bodo morale ZDA sodelovati s Kitajsko, Evropo, Japonsko in še drugimi.

Med kampanjo leta 2016 je bil Trump prvi pomembnejši kandidat v zadnjih 70 letih, ki je vzbudil dvom o ameriških zavezništvih. Vendar se po januarski zasedbi položaja na podlagi izjav, ki jih dajejo Trump in njegovi sodelavci, zdi, da se bodo zavezništva ohranila. Konec koncev ameriška trda in mehka sila večinoma izvirata iz tega, da imajo ZDA 60 zaveznikov, medtem ko jih ima Kitajska zgolj peščico.

Veliko bolj negotova je stabilnost multilateralnih institucij, ki pomagajo pri upravljanju svetovnega gospodarstva in naravnih virov. Trumpov direktor za proračunske zadeve govori o proračunu trde sile, v katerem bi prirezali financiranje državnega tajništva in Združenih narodov. Nekateri drugi pravijo, da bi morali večstranske trgovinske dogovore zamenjati »pošteni in uravnoteženi« dvostranski sporazumi. Trump tudi zavrača Obamove napore v zvezi s podnebnimi spremembami. Prijateljem povem, da bi jih glede teh zadev z veseljem potolažil, a jih ne morem.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.