Kaj preostane razočaranim občanom

O odpoklicu župana pišem iz občine, v kateri je večina ljudi prepričana, da sedanji župan dela dobro, celo odlično. To priznavajo celo tisti, ki ga niso volili, ker so glasovali za drugega kandidata, niso šli na volitve ali pa kot jaz v Kranjski Gori sploh nimamo volilne pravice.

Na žalost je veliko več takšnih občin v Sloveniji, v katerih je večina prebivalcev prepričanih, da njihov župan dela slabo, da ni upravičil zaupanja volivcev, ni dorasel potrebam občine in njenih prebivalcev in ni takšen, kot si ga zaslužijo. Nobenega dvoma ne more biti, da je smiselno v prvem primeru županu omogočiti, da nemoteno nadaljuje svoje delovanje, več spornih vprašanj pa je okoli tega, ali je v drugem primeru treba razočaranim volivcem omogočiti, da odpokličejo neuspešnega župana, in če da, na kakšen način.

Kakor da bi vabili k novim nemirom

Sem med tistimi, ki smo prepričani, da je treba omogočiti odpoklic župana, med drugim tudi zaradi obljub, danih vstajnikom v času demonstracij pred štirimi leti, ki so bile sprožene tudi zato, ker so nekateri župani izgubili zaupanje večine volivcev. Velik absurd je, da v občini Maribor, v kateri so se volivci zatekli k nasilju tudi zato, ker niso mogli odpoklicati župana, danes zbirajo podpise, s katerimi zahtevajo od župana, naj odstopi, ker še niti danes nimajo možnosti zamenjati župana, ki je izgubil njihovo zaupanje. Tudi če bo možnost odpoklica izglasovana na naslednjem zasedanju državnega zbora, seveda ne bo veljala za sedanje nosilce županske funkcije, ampak šele za tiste župane, ki bodo izvoljeni na volitvah po sprejetju zakona. Še naprej odlašati z ureditvijo odpoklica županov bi pomenilo, da vabimo volivce k novim nemirom in k temu, da še naprej uporabljajo granitne kocke, namesto da bi dobili možnost zbirati podpise za zamenjavo neuspešnega župana.

Menim, da bi bilo slabo, če bi sprejeli rešitev, določeno v predlogu sprememb Zakona o lokalni samoupravi, po kateri bi najprej odpoklicali župana, šele nato pa izvedli nadomestne volitve novega po dvokrožnem sistemu. Že dalj časa neuspešno predlagam uvedbo konstruktivne nezaupnice, torej ureditve, po kateri bi lahko župana odpoklicali le tako, da bi namesto njega izvolili novega. Tako bi se z enim vehementnim dejanjem volivcev znebili neuspešnega župana in na njegovo mesto izvolili novega, ki obeta, da bo boljši.

Lažje je doseči soglasje »proti« kot najti boljšo rešitev

Cilj tistih, ki niso zadovoljni z županom, ne more biti samo odstranitev župana, ki je izgubil njihovo zaupanje, temveč tudi izvolitev novega, boljšega župana. V drugem delu tega procesa pa lahko nastopijo resni problemi. Znano je na primer, da mnogi, po navadi tudi najbolj primerni kandidati, nočejo sprejeti kandidature. Poleg tega je lažje doseči večinsko soglasje »proti« aktualni lokalni oblasti, kot pa se poenotiti glede tega, kdo je najbolj primeren za novega župana.

Upoštevati moramo tudi, da postopki, ki naj privedejo do zamenjave, trajajo dolgo in da bo v tem času občina bolj ali manj v mirovanju, njen župan pa se bo ukvarjal predvsem z obrambo svojega položaja. Da niti ne govorim o nepotrebnih stroških za izvedbo večkratnega glasovanja (najprej o odpoklicu in nato še enkrat ali dvakrat o volitvah novega župana).

Skočiti v bazen, ne da bi se prej prepričali, ali je v njem voda, ni pametno. Podobno ni pametno odpoklicati župana, ne da bi se prej prepričali, ali sploh obstajajo primerni kandidati za novega župana, ki bi bili pripravljeni sprejeti kandidaturo, in ali je večina ljudi res prepričanih, da so kandidati za novega župana boljši od aktualnega nosilca te funkcije.

Zato nasprotujem uvedbi odpoklica župana na način, ki ločuje odpoklic župana in nadomestne volitve novega. Zavzemam se za to, da je župana mogoče odpoklicati le tako, da se namesto njega izvoli novi župan.

Takšno ureditev poznamo v ustavi, katere 116. člen določa, da je predsednika vlade mogoče odpoklicati le tako, da se izvoli novega predsednika vlade. Namen takšne ureditve je preprečiti, da ne bi bila država brez prvega ministra v času, ko se išče nov premier. Seveda ne želim funkcije predsednika vlade primerjati s funkcijo občinskega župana, pač pa menim, da je smiselno primerjati slabosti položaja države brez predsednika vlade s slabostmi občine brez župana.

Ni pomemben funkcionar, ampak funkcija

Na prvi pogled je pojem konstruktivne nezaupnice protisloven in nelogičen. Kako je lahko graditeljska nezaupnica, ki je seveda namenjena rušenju nosilca neke funkcije. Na graditeljski značaj takšne nezaupnice ne smemo gledati samo ali predvsem z vidika aktualnega nosilca funkcije, temveč z vidika tega, kaj je koristno za celotno skupnost. S tega vidika pa je očitno, da ima veliko pozitivnih učinkov ravno takšna nezaupnica, ki z enim samim glasovanjem zamenja neuspešnega župana z županom, ki obeta, da bo boljši. Vendar tudi z vidika nosilca županske funkcije takšna rešitev ni slaba. Upoštevati moramo, da župan, zoper katerega je sprožena nezaupnica, ne more uspešno nadaljevati svoje delo, dokler ni odločeno, ali še vedno uživa večinsko podporo volivcev. In konstruktivna nezaupnica omogoča oboje, hitro zamenjavo župana, ki ne uživa več podpore volivcev, in potrditev zaupanja aktualnemu županu z večinskim glasovanjem zoper nezaupnico.

Po veljavni ureditvi ima župan štiriletno mandatno dobo, zato odpoklica ne smemo obravnavati kot nekaj vsakdanjega, temveč kot izjemno možnost, povezano z nezadovoljstvom velikega dela občanov. Zato sem prepričan, da so utemeljene omejitve, ki jih vsebuje predlog sprememb zakona o lokalni samoupravi, ko določa, da je odpoklic možen samo enkrat v mandatni dobi in ga ni mogoče zahtevati prvo leto po volitvah in zadnje leto pred novimi volitvami.

Poleg tega bi bila na mestu tudi omejitev, da morajo predlagatelji odpoklica ali nezaupnice predlagati novega župana, ki se je pripravljen soočiti z dosedanjim županom. Organizacija tega glasovanja bi lahko bila takšna, da bi glasovali samo o novem kandidatu za župana, ali pa takšna, kot jo poznamo v drugem krogu županskih volitev, na katerih nastopata najuspešnejša dva kandidata iz prvega kroga.

Zapravljanje časa, energije in denarja

Naj sklenem z napovedjo, kaj se bo zgodilo, če niti s pomočjo mnenjske strani Dela ne bo mogoče prepričati poslancev, naj uvedejo konstruktivno nezaupnico namesto klasičnega odpoklica župana. Predlogi za odpoklic županov bodo rasli kot gobe po dežju in zapravljenega bo veliko časa, energije in denarja, dokler ne bo zmagalo splošno prepričanje, da je večkratno glasovanje neracionalno, dolgotrajno in za odpoklic neprimerno. Seveda pa ni nujno, da bo takrat sprejet predlog, za katerega se zavzemam. Lahko se zgodi, da bo nezadovoljstvo z mnogimi neuspešnimi zamenjavami županov vodilo do kompromitacije odpoklica in bodo uspeli predlogi, da odpoklic županov sploh ni smiseln.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.