Tiskane izdaje
Leta 1996 smo na takratnem ministrstvu za zdravstvo pripravili zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki ga je državni zbor še istega leta sprejel. Velike spremembe, ki jih je vnesel v kulturo odnosov med nekadilci in kadilci, so kadilci takrat sprejeli z razumevanjem in strpnostjo. V javnosti kajenja do takrat ni nihče in nikjer omejeval. Kadilo se je v lokalih, uradih, vlakih in avtobusih, tudi v zdravstvenih ustanovah so bili z ogorki napolnjeni pepelniki, spominjam se profesorja, ki si je celo med predavanjem prižgal cigareto. Danes je težko s podatki oceniti, koliko je takratno kajenje vplivalo na razširjenost bolezni srca, ožilja in malignomov, koliko prezgodnjih smrti in izgubljenih let življenja je bilo povezanih z njim, vemo pa, da je bilo tega veliko.
Leta 2007 so zakon dopolnili z nekaterimi poostritvami in po devetih letih se kaže potreba po ponovni dopolnitvi. V to nas ne sili samo evropska direktiva o usklajevanju zakonov in predpisov o proizvodnji, oglaševanju in prodaji tobačnih izdelkov, ampak tudi odgovornost, povezana z novimi dokazi o njihovi škodljivosti, kakor tudi pojav »neškodljive« elektronske cigarete. Ministrstvo za zdravje je v skladu z direktivo in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije pripravilo predlog posodobljenega zakona, ki je prav zdaj v javni obravnavi. Zakon uvaja številne spremembe, ki jih, sodeč po raziskavah, podpira velika večina slovenske družbe. Namen mojega prispevka niso predlogi za njihovo spreminjanje ali dopolnjevanje. V javni razpravi pa bi rad kot nekdanji resorni minister in pobudnik prvega zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov osvetlil nekaj etičnih okoliščin, ki so v naši družbi povezane s kajenjem in prizadevanjem za njegovo zmanjšanje.
Vsi vedo, da ne koristi zdravju
Kajenje sodi med tiste nevarnosti za zdravje, ki jih je teoretično najlaže, v življenju pa zelo težko preprečiti, in slej ko prej ostaja poglavitni vzrok najbolj razširjenih bolezni in prezgodnjih smrti. Vendar podatki o uničujočih posledicah očitno ne zmanjšujejo njegove priljubljenosti. Danes vsi, s kadilci vred, vedo, da kajenje ni zdravju koristno in da vsak, ki kadi, zavestno škoduje samemu sebi. Z etičnega vidika je zato pomembno, kakšen odnos imamo nekadilci, zdravstveniki in zakonodajalec do posameznikov, ki so zasvojeni s kajenjem.
Kajenje ni prepovedano, ni kaznivo in ni edina zdravju škodljiva razvada. Je demokratična, vsakomur dostopna možnost. A danes se pravice kadilcev končajo pri pravicah nekadilcev in nobenega razloga ni, da bi kadilce kakorkoli obtožujoče obravnavali, dokler ne ogrožajo zdravja drugih. Nihče ni popoln in med nami se zlahka najde marsikaj, kar družbi in posameznikom povzroča veliko več škode kakor kajenje. Zato je uresničevanje z zakonom predlaganih omejitvenih ukrepov vedno treba ločiti od dostojanstva kadilcev in z njim povezanih človekovih pravic. V resnici so žrtve kajenja in zakon naj jim pomaga, da ga bodo tisti, ki želijo, laže opustili. Prehuda zdravstvena gorečnost bi s kriminalizacijo kadilcev cilju zakona lahko bolj škodovala kot koristila. Vendar je ob tem opozorilu treba opozoriti na dvoje okoliščin, kjer je ob kajenju vrednoto zdravja tudi z etičnega stališča treba čim bolj odločno podpirati.
Prvo je kajenje med otroki in mladoletniki, drugo pa kajenje v nosečnosti. Med mladimi je cigareta še vedno nekakšen simbol odraslosti – kot je bil med nami, ko smo bili v njihovih letih. Kadilcev pa je med mladimi danes več, še posebno med dekleti. Tobačna industrija nikoli ni imela etičnih zadržkov do kajenja med otroki, ohlapen družbeni odnos do njega pa se kaže v tem, da otroci kljub prepovedi lahko kupujejo cigarete. Prav je zato, da zakon uvaja licence za prodajna mesta, ki prinašajo učinkovit nadzor nad prodajo tobačnih izdelkov, možnost nadzora mladoletnih kupcev in ostrejše sankcioniranje. V nosečnosti pa kajenja ni mogoče sankcionirati, saj so kadilke odrasle osebe. Sem prepričan javni zdravstvenik, vendar nikakršen zdravstveni absolutist. A če vidim kaditi nosečnico, me prizadene misel, kako nikotin vpliva na razvijajoče se bitje v njej. Tu ni opozarjanja nikoli dovolj, da kajenje in nosečnost ne gresta skupaj, sodi danes v osnovno šolo zdravstvene pismenosti.
Dvojnost človeške narave, prepletanje dobrega z zlim in škode s koristjo, se kaže tudi v etično razcepljenem odnosu družbe in politike do kajenja. Po eni strani rohnimo proti njegovi škodljivi uporabi, po drugi pa skrbimo, da se tobak lahko kupi za vsakim vogalom, s čimer vzdržujemo njegovo priljubljenost in omogočamo nenehno pridobivanje novih žrtev med mladimi. Vendar ni nepomembno, da prodaja tobačnih izdelkov prinaša dohodek državnemu proračunu. Izračuni sicer vedno znova kažejo, da zdravljenje s tobakom povezanih bolezni stane družbo več, a za vsakega ministra za finance predstavlja zdravstveni denar predvsem odtekanje iz proračuna, kajenje pa njegovo vsakodnevno dotekanje, zdaj in tukaj. Denar sicer ne smrdi, pravijo, a kadilski denar je, četudi »opran« v proračunu, etično obremenjen z boleznijo in prezgodnjo smrtjo. V resnici je opran šele takrat, ko se namenja tudi za zmanjševanje zdravstvenih posledic kadilskih navad. Vsak poklic in vsaka funkcija sta povezana z deontološko odgovornostjo, s tistim, kar je v nekem poklicu ali položaju lepo in prav. Zato je lepo in prav, da zakon uvaja posebno dajatev na tobačne izdelke, ki je nov vir za zdravljenje s tobakom povezanih bolezni, preprečevanje in opuščanje kajenja, krepitev zdravja in zdravih navad v slovenski družbi. Nova dajatev je povezana z višjo ceno tobačnih izdelkov, znano pa je, da je prav cena najmočnejši regulator njihove porabe, še posebno med mladimi, ki so v tobačni verigi najbolj občutljiva skupina.
Zdravje je najvišja vrednota
Pričakuje se, da bo zakon v Sloveniji pozitivno vplival na javno zdravje in zmanjšal razširjenost s tobakom povezanih bolezni in prezgodnjih smrti, zmanjšal kajenje med mladimi in povečal opuščanje kadilskih navad. Vse to je povezano z manjšimi izdatki za uresničevanje zdravstvenega varstva, ne da bi bilo treba zmanjševati obstoječe pravice iz zdravstvenega zavarovanja.
Živimo v času, ko je kapital pomembnejši od blaginje in zdravja državljanov. Stotine zaposlenih je zaradi zavržne pogoltnosti posameznikov z družinami vred ostalo na cesti, velikih slovenskih podjetij, s katerimi smo se poosebljali, ni več. V tem, kar smo doživeli, ni ekonomske kulture in znanja, ljudje brez občutka odgovornosti so z bankami izgubili igro pokra za usodo številnih slovenskih družin in zaposlenost mladine. Kako naj v razmerah, ki jih obremenjuje še nesposobnost politike, da bi nazorske razlike sprejemala kot demokratično podlago za razcvet socialno usklajene družbe, sprejmemo usmeritve na videz manj pomembnega zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov?
Ponavljajoče se raziskave javnega mnenja vedno znova potrdijo, da je za slovensko družbo zdravje največja vrednota. Med drugim to pomeni, da je zdravje redko področje, ki nas ne razdvaja, ampak povezuje. To se je z večinsko podporo javnosti pokazalo ob sprejemanju obeh dosedanjih zakonov o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Tudi sedanji predlog zakona ni usmerjen proti kadilcem. Kdor hoče, bo kadil še naprej. Poleg skrbi za zdravje je njegovo bistvo še v socialni in zdravstveni kulturi, v bontonu med kadilci in nekadilci, kar vse prispeva k večji strpnosti in bivalni zrelosti vsake družbe.
Upajmo, da ga bodo tako sprejeli tudi člani slovenske vlade in poslanci državnega zbora.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Božidar Voljč, dr. med.
predsednik Komisije RS
za medicinsko etiko,
nekdanji minister za zdravstvo
