Donald Trump, verjetni kandidat republikanske stranke za ameriškega predsednika, močno dvomi o pomenu zavezništev, ki so jih sklenile ZDA. Njegov pogled na svet je zelo podoben tistemu iz 19. stoletja.
Združene države Amerike so se takrat ravnale po nasvetu Georgea Washingtona, naj se izogibajo »zapletanju v zavezništva«, in so upoštevale Monroejevo doktrino, ki se je posvečala ameriškim interesom na zahodni polobli. Takrat ZDA niso imele velike stalne vojske (poleg tega je bila ameriška mornarica leta 1870 manjša od čilske), zato niso bistveno vplivale na globalno ravnotežje moči v 19. stoletju.
To se je spremenilo, potem ko je Amerika vstopila v prvo svetovno vojno in je Woodrow Wilson prekinil tradicijo ter poslal ameriške vojake na evropsko bojišče. Poleg tega je predlagal, naj Liga narodov organizira kolektivno globalno obrambo.
Toda potem ko je senat leta 1919 zavrnil ameriško članstvo v Ligi, so vojaki ostali doma in Amerika se je vrnila v »normalno stanje«. Čeprav so bile ZDA zdaj pomemben globalni akter, so postale pogubno izolacionistične. V 30. letih prejšnjega stoletja niso sklenile nobenega zavezništva in so tako prispevale h katastrofalnemu desetletju, ki so ga zaznamovali velika gospodarska kriza, genocid in še ena svetovna vojna.
»Prednost Ameriki«
Trumpov najpodrobnejši govor o zunanji politiki zlovešče pojasnjuje, da ga navdihuje prav to obdobje izolacionizma in razmišljanje, ki pravi, da je »treba dati prednost Ameriki«. Takšno razmišljanje je bilo vedno del ameriške politike, vendar vse od druge svetovne vojne ni več prevladovalo. In to upravičeno: takšen pristop škodi miru in blaginji tako doma kot po svetu, namesto da bi ju spodbujal.
Zavrnitev izolacionizma in začetek »ameriškega stoletja« v svetovni politiki sta povezana z odločitvami predsednika Harryja Trumana po drugi svetovni vojni; zaradi njegovih odločitev so ZDA začele sklepati trajna zavezništva in okrepile vojaško navzočnost po svetu. ZDA so veliko vložile v Marshallov načrt leta 1948, ustanovile Nato leta 1949 in vodile koalicijo Organizacije združenih narodov, ki se je bojevala v Koreji leta 1950. Leta 1960 je predsednik Dwight Eisenhower podpisal varnostni sporazum z Japonsko. Ameriški vojaki so vse do danes ostali v Evropi, na Japonskem in v Koreji.
V ZDA sta si največji stranki večkrat močno nasprotovali glede katastrofalnih vojaških posegov v državah v razvoju, denimo v Vietnamu in Iraku, vendar se v Ameriki vsi bolj ali manj strinjajo glede sistema zavezništev – in to ne velja samo za tiste, ki odločajo in razmišljajo o zunanji politiki. Raziskave javnega mnenja kažejo, da večina podpira Nato in ameriško-japonsko zavezništvo. Kljub temu prvič v 70 letih pomemben kandidat za ameriškega predsednika dvomi o upravičenosti takšnega razmišljanja.
Zavezništva ne samo krepijo ameriško moč, ampak tudi ohranjajo geopolitično stabilnost – denimo tako, da upočasnjujejo nevarno širjenje jedrskega orožja. Ameriški predsedniki in obrambni ministri se včasih resda pritožujejo zaradi nizkih vojaških proračunov ameriških zaveznic, vendar se vedno zavedajo, da so zavezništva pravzaprav zaveze, ki zagotavljajo stabilnost – tako kakor prijateljstva, in ne kot transakcije z nepremičninami.
V nasprotju z nenehno spreminjajočimi se zavezništvi, ki so bila v 19. stoletju odvisna od trenutnih interesov, so sodobna ameriška zavezništva vzdrževala razmeroma predvidljivo mednarodno ureditev. Ponekod, denimo na Japonskem, je zaradi podpore države gostiteljice nastanitev vojakov celo cenejša, kakor bi bila v ZDA.
Trump kljub temu povzdiguje nepredvidljivost – to je morda uporabna taktika pri pogajanjih s sovražnikom, vendar je pogubna, kadar je treba pomiriti prijatelje. Američani se pogosto pritožujejo nad zastonjkarskimi potniki, ne da bi hkrati priznavali, da so pravzaprav ZDA tiste, ki krmarijo avtobus.
Ni izključeno, da bo v prihodnjih desetletjih nov izzivalec – denimo Evropa, Rusija, Indija, Brazilija ali Kitajska – prehitel ZDA in prevzel krmilo. Vendar to ni zelo verjetno. Med lastnostmi, po katerih se ZDA razlikujejo od »prevladujočih sil v preteklosti« – če uporabimo besede uglednega britanskega stratega Lawrencea Freedmana –, je tudi to, da »ameriška moč temelji na zavezništvih, ne pa na kolonijah«. Zavezništva so premoženje; kolonije so obveznost.
Pravi izziv bo entropija
Zgodba o upadanju ameriške moči verjetno ni točna in je zavajajoča. Poleg tega nevarno vpliva na politiko, saj spodbuja države, kakršna je Rusija, naj bodo bolj pustolovske pri političnih odločitvah; države, kakršna je Kitajska, naj bodo odločnejše v odnosih s svojimi sosedami; ali pa spodbuja Združene države Amerike k pretiranim odzivom zaradi strahu. Amerika ima veliko težav, vendar ni res, da njena moč popolnoma slabi, saj bo verjetno še nekaj časa ostala močnejša od katere koli druge posamezne države.
Resnična težava ZDA ni, da bi jo lahko prehitela Kitajska ali katera koli druga tekmica, ampak to, da bo krepitev virov moči mnogih drugih – tako držav kot nedržavnih organizacij – povzročila nove ovire globalnemu vodenju. Pravi izziv bo entropija – nezmožnost nekaj narediti.
Slabitev ameriških zavezništev, kar bi bila verjetna posledica Trumpove politike, res ni pravi način, kako »narediti Ameriko spet veliko državo«. Amerika se bo spoprijemala s čedalje številnejšimi novimi naddržavnimi težavami, zaradi katerih bo morala pokazati svojo moč skupaj z drugimi pa tudi nad drugimi. In v čedalje bolj zapletenem svetu so najbolj povezane države hkrati tudi najmočnejše. Anne-Marie Slaughter je nekoč izjavila: »Diplomacija je socialni kapital; odvisen je od trdnosti in dosega diplomatskih stikov neke države.«
Po podatkih avstralskega inštituta Lowy so ZDA država z največjim številom veleposlaništev, konzulatov in predstavništev. ZDA imajo približno 60 zaveznikov, s katerimi so sklenile sporazume; Kitajska jih ima samo nekaj. Revija Economist ocenjuje, da se med 150 največjimi državami sveta 100 držav nagiba k ZDA, 21 pa jih nasprotuje Ameriki. Kljub trditvam, da je »kitajsko stoletje« pred vrati, se poameriški svet še ni začel. ZDA najpomembneje vplivajo na vzdrževanje globalnega ravnotežja moči in zagotavljanje globalnih javnih dobrin.
Toda ameriška premoč na vojaškem in gospodarskem področju ter pri uveljavljanju mehke moči ne bo več videti takšna, kakršna je bila nekoč. Ameriški delež v svetovnem gospodarstvu se bo zmanjšal, poleg tega bo Amerika čedalje težje uveljavljala svoj vpliv in spodbujala ukrepanje. Učinkovitost Amerike pri vzdrževanju verodostojnosti njenih zavezništev in vzpostavljanju novih omrežij bo bolj kakor kdaj prej vplivala na njeno globalno uspešnost.
© Project Syndicate, 2016