Kako blizu je Katalonija

Ko postane država mati, ki ne ljubi, ne ceni in ne brani svojih otrok.

Objavljeno
29. oktober 2017 22.30
Tomaž Grubar
Tomaž Grubar

Ob dogodkih v Barceloni sem prek informativnih programov (obveščanja in zavajanja) v živo podoživel reprizo slovenskega osamosvajanja v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. V takratni državi smo uradno živeli v totalitarizmu, zato udrihanje po glavah s pendreki, vožnja s tanki po ulicah, letalski napadi na oddajnike pravzaprav niso bili dejanja, ki bi nas in svetovno javnost pretirano šokirala. To je bil običajen postopek komunistične države, ki je teptala, pobijala ali drugače odstranjevala nasprotnike. Komunisti, ki so za stenami domov, skriti pred očmi javnosti, z lahkoto in z veseljem izživljali vse atribute kapitalizma, so bili čez dan, pred očmi javnosti, socialisti. Egalitisti, ki so s svojim premoženjem (v večstokratnikih) presegali povprečne državljane. To je bila avantgarda, ki je javnosti igrala enakost, sočutje in boj za lepši jutri. Za vse. V ozadju in čez noč pa naredila vse, da zadrži svoj privilegirani položaj.

Španija leta 2017 je del Evrope, ki je zibelka in visoka šola demokracije. Je članica Nata. Država, ki so je polna usta razumevanja in spoštovanja demokracije. In potem se jim zgodita Katalonija in Katalonci, ki bi šli na svoje. Ups! Kaj pa zdaj?

Čredna ekstaza in nevidni pendreki

Vse, kar si Katalonci želijo, je samostojnost. Lasten račun, lasten jezik, lastna kultura, lastna odgovornost. Tujega nočejo, le svoje želijo obdržati. Nikogar ne nameravajo napasti. Mislim, da je srž katalonske želje še globlje. Katalonci si v resnici želijo samostojnosti zato, ker so globoko v sebi ponosen in konstituiran narod, ki je uvidel, da se Španija pretirano uklanja in utaplja v loncu globalizacije. In zato vidijo svoj obstoj in napredek v samostojnosti. Katalonci so sin, ki nekega dne preraste in zapusti očeta.

Ne poznam primera, ko bi oče prebunkal sina, ko ta pove, da odhaja od doma. Zato so prizori robotizirane državne policije, ki gazi in razbija ljudstvo, ki si je zaželelo »iti na svoje«, nevzdržni. Prebral sem nekaj knjig, ki opisujejo čredne ekstaze, kvazi moč uniformirane in oborožene skupine, efekt korakajočega stroja itd. Ampak ko vidiš, kako oborožen, zablindiran, nabildan, zdresiran, a obenem s hormoni in strahom prešprican petindvajsetletnik, udriha po ženski, starki ali skoraj otroku, se zamisliš. Ugasneš televizor in zapreš oči. Je bil to le privid ali se to v evropski Španiji, leta 2017, dogaja zares? Rad bi pomagal. A Barcelona je daleč. Zahvališ se za srečo, za pravi trenutek, za pogum in modrost, da je nam, Slovencem, uspelo. Srečen si. A, žal, ne dolgo.

Že naslednji dan doživiš svojo, domačo Katalonijo. Doma, na pragu državnih ustanov, sodstva, gospodarstva, davkarije, kulture in šolstva, jih fašeš z nevidnim pendrekom. Povozi te lastna »patria«. Nevidni policist, uradnik ali politik. Ob prepevanju Zdravljice jih dobiš po razmišljajoči in prepošteni glavi sanjača. Sofisticirano. Brez krvi in odprtih ran.

V Sloveniji država ne tepe državljanov s palicami po buticah. Tepe nas po duši. Na demokratičen in civiliziran način. Trans­parentno in zakonito. Nekdanji avantgardniki, egalitisti, socialisti, ki so danes kapitalisti, so naštudirali in ponotranjili prefinjen teror zahoda. Ta ne uporablja več gumijevk in tankov, ampak te med prijateljskim, transparentnim in demokratičnim postopkom, medtem ko ti pripenja red zaslug za narod, nategne in pomendra, kot si dolg in širok. Ugotoviš, da osamosvojena in suverena država ne skrbi za lastne državljane, ampak za tiste, ki so bogatejši. Globalna država kapitala je pomendrala vse države duha, narodov in kultur.

Kaj dela osamosvojena država

Sem ustvarjalec. Avtor. Svobodnjak. Država mi je predpisala tisoč in eno obveznost. Če ne izpolnim ene, je cel hudič. Na drugi strani imam izkušnjo s področja varovanja svojih pravic. Predvsem avtorskih in sorodnih. Kjer mi država na tisoč in en način krade. Me onemogoča. Brez bušk in krvi crkujem v že osamosvojeni državi, o kateri sem bil prepričan, da bo ščitila svoj narod, svoj jezik, svojo kulturo, svoje znanje, svojo samozadostnost in svoj napredek. Pa tega ne počne. Niti slučajno. Pa naj gre za vodo, tire, štriharijo ali kulturo. Ta država ščiti in se uklanja le denarju. Naša Slovenija je postala hladen, preračunljiv in pragmatičen birokratski aparat. Nekakšen mutant zahodnih in vzhodnih manipulacij, ki ne sliši domačih ljudi, delavcev, ustvarjalcev, intelektualcev, ki kličejo na pomoč. In ponujajo rešitve.

Ne jamramo, iščemo rešitve. A nas nihče ne sliši. V petindvajsetih letih smo prišli do točke, ko pošiljam, skupaj z nekaterimi najuspešnejšimi slovenskimi glasbenimi in AV-ustvarjalci dopis – apel avtorskega obupa. Šel bo na vsa pomembna vrata slovenske države. Še en poskus, preden bomo dokončno dojeli, da je ta naša država mati, ki nas ne ljubi, ne ceni in ne brani. Nekaj je tu zelo narobe.

Si predstavljate, da v Angliji najuspešnejši glasbeni ustvarjalci ne morejo priti do besede pri urejanju svojega področja? Da Sting, sir Paul McCartney, sir Elton John in njim podobni opozarjajo, da grozi njihovemu jeziku in kulturi zaton, da se uničuje »njihova« industrija, da propadajo domača delovna mesta, pa se ne zgodi – nič? Ampak razlika med razvito in nerazvito državo je očitna. V razviti državi uspešen ustvarjalec dobi naziv »sir«, v nerazviti pa nima za sir.

Avtorski apel

Ostane nam le še avtorski apel. Bralcem ponujam v branje le del tega. Podkrepljen s tridesetimi podpisi priznanih in uspešnih ustvarjalcev. Takšnih, ki so ustvarili klasiko slovenske glasbe, ki polnijo dvorane, včasih provokativno trkajo na vest in pamet družbe, ki s svojim delom skrbijo za slovenski jezik in kulturno identiteto. Brez enega evra državnih sredstev. Med njimi so tudi prejemniki omenjenih državnih priznanj. Tudi najvišjih.

»Spoštovani.

... V žaru naivne ustvarjalnosti smo uspešni avtorji doumeli, da je v Sloveniji uspel divji prevzem naših – avtorskih in sorodnih pravic. O sumu takšnega scenarija smo sproti obveščali vse pristojne organe, politiko, medije in na koncu ugotovili, da trkamo na zaklenjena vrata in gluha ušesa. Zakaj je tako, si naivni avtorji lahko le mislimo. Očitno je v Sloveniji v zadnjih letih uspela in zmagala smer, ki jo zanima zgolj hipni zaslužek. Provizija za zastopanje tujih in deloma tudi domačih repertoarjev. Niso ji mar slovenska ustvarjalnost, domača delovna mesta, dolgoročni uspeh in pomen ustvarjalnosti za državno suverenost, uspešnost in samozavest. Da o stoletnem trudu za dosego avtohtone države na temelju svoje kulture, jezika in pesmi niti ne izgubljamo besed.

Nadaljnja pot je trasirana in vodi h gotovemu potopu in zatonu avtohtonega avtorskega ustvarjanja v Republiki Sloveniji. In kasneje, posledično, k razgradnji politične in kulturne suverenosti, ki jo bo nadomestila ponižna kolonialistična upognjenost. V kulturi, gospodarstvu, prometu, šolstvu, jeziku, pesmi ... itd.

Spoštovani! Slovenski ustvarjalci, ki nas pozna strokovna in širša javnost, smo razočarani, da pri kreiranju kulturne in gospodarske strategije, na področju, na katerem ustvarjamo, nismo in ne smemo­ biti sogovornik. Vrata, ki jih domači ustvarjalci ne zmoremo odpreti leta in leta, se tujim 'vojščakom', opremljenim s kapitalsko ali vojaško močjo, odprejo v enem dnevu. Troja. Troja.«

Naj Kataloncem uspe bolj kot nam

Avtorji smo v svojem 'poklicu' vedno na strani materinščine, domovine, kulture in ustvarjanja, ki naj krepi našo samozavest in zavedanje o naši nacionalni uspešnosti, enkratnosti in neponovljivosti. Drugačne poti, za nas, ustvarjalce, ni.

Spoštovani predsedniki, ministri, varuhi in direktorji. Na čigavi strani ste?

Kaj se bo po našem apelu zgodilo? Verjetno nič.

Vse, kar nam ostane, je tiha želja, da Kataloncem projekt neodvisnosti uspe v celoti. Najprej v razglasitvi in uveljavitvi neodvisnosti. Še pomembnejše pa je, da v vseh naslednjih korakih. Ko osamosvojena država dokaže, da skrbi za dobrobit svojih ljudi. In za razliko od naše v svojih vitalnih interesih ne poklekne pred denarjem. Država mora kategorično odklanjati vse poslovne modele, ki kratkoročno prinašajo dobiček in velike zaslužke, dolgoročno pa pustošijo krajino, kulturo in samobitnost.

Upam, da Katalonci vedo, da njihov problem ni Španija. Problem je pred močjo kapitala klečeča Španija. Ali Katalonija ali Slovenija. In katerakoli država. Sedež parlamenta, oblika vladavine, himna, barva in oblika zastave sami po sebi ne pomenijo nič. Za njimi mora obstajati čuječa in za svoje ljudi ter domače interese skrbeča država.

Dragi Katalonci, priborite si takšno državo. Mi smo svojo že zašuštrali.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.