Kako je šolstvo zabredlo v močvirje

K pisanju tega prispevka sta me spodbudila članek Strma pot do odličnosti univerz v prilogi Dela izpod peresa rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Ivana Svetlika in članek v Delu istega dne v rubriki Gostujoče pero z naslovom Kritičnost je tista sila, ki nas dela žive Eve Malovrh, dijakinje Prve gimnazije Maribor. Oba prispevka odstirata aktualno problematiko v izobraževanju. Še posebno bi izpostavil prispevek dijakinje Eve Malovrh.

Analiza, nad katero bi se morali zamisliti

Malovrhova zelo analitično, strokovno in podkrepljeno z dokazi ugotavlja, da je naša mlada generacija mentalno in fizično zelo zdrava in željna znanja. Problem, ki ga izpostavi, pa je, da je naše šolstvo navkljub deklariranim uspehom zabredlo v močvirje, iz katerega se s težavo rešuje, nemalokrat pa nehote človek dobi občutek, da se sploh ne želi rešiti. V svojem nadvse občudovanja vrednem prispevku popolnoma pravilno ugotavlja, da je danes moderno biti zadovoljen, da je vsak upor škodljiv in nezaželen. Da smo vsi skupaj pod nenehnim pritiskom nekih nevidnih nadnaravnih sil, kaj bomo vse zamudili, če ne bomo storili tega in tega. Pravilno tudi zapiše, da to vodi v površnost in da se vsesplošna površnost in vseznalost tudi nagrajuje. Prav tako zelo nazorno ugotavlja, da se v gimnazijah dijaki preveč učijo in premalo vzgajajo za kreativne intelektualce in kreatorje naše bodočnosti. Ugotavlja, da se dijaki v gimnazijah razlikujejo samo po tem, kdo je sposoben zgolj ponavljati na pamet naučeno snov iz skript in kdo je te podatke sposoben interpretirati in jih povezati v širšo sliko. Da je na gimnazije vpisanih daleč preveč dijakov in da je izobraževalni sistem zelo razdrobljen in podrejen zahtevam mature.

Najbolj me je prizadela njena ugotovitev, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo in da ima veliko srednješolcev težave z depresijo. Obenem pa me zelo veseli, da imamo med nami tako globoko razmišljujoče mlade ljudi. Upam tudi, da bodo mladi s svojimi pogledi uspeli in presegli današnja gledanja in delitve ne samo v izobraževalnem sistemu, ampak v družbi nasploh.

Nad zapisom pa bi se morali akterji v slovenskem izobraževanju zelo resno zamisliti.

Prav tako bi se morali zamisliti tudi nad prispevkom rektorja Univerze v Ljubljani.

V svojem prispevku rektor ugotavlja, da ima odlična univerza tudi odlične raziskovalce in učitelje. Pravilno tudi zapiše, da je na slovenskih univerzah premalo dobre raziskovalne opreme, da so plače neprimerne za tuje strokovnjake itd. Sedanjega rektorja zelo cenim in mislim, da to, kar je napisal, tudi res misli. Vendar si poglejmo nekatera dejstva.

Najboljši profesorji so prišleki

Vprašati se moramo, kako uspešne univerze pridejo do uspešnih raziskovalcev in učiteljev. Namreč, na dobrih tujih univerzah praktično ni učiteljev ključnih predmetov, ki bi postali redni profesorji na isti univerzi, na kateri so zaključili podiplomski študij. Običajno so dobri profesorji prišleki z drugih univerz, inštitutov ali iz industrije – največkrat pa so to izbrani povabljenci iz drugih držav.

Tako izbrani profesorji prinesejo s sabo tudi večje raziskovalne projekte in širok krog znancev v različnih inštitucijah in v industriji, ki so pripravljeni njihove raziskave dodatno financirati. Univerza, na kateri se zaposlijo, mora zagotoviti samo ustrezno delovno okolje in primerne prostore za laboratorijsko delo.

Tudi v Sloveniji bi se morali zgledovati po tem, če želimo imeti dobro univerzo. S tem ne želim reči, da so naši univerzitetni redni profesorji slabi. Nasprotno, večina je nadpovprečno dobrih, napaka je samo v tem, da so predolgo v isti instituciji in da so morali predolgo čakati na izpraznjeno mesto in so tako dodobra izgubili motivacijo za spremembe.

Tudi pri nas imamo kar nekaj dobrih primerov kroženja strokovnjakov. Po doktoratu sem odšel s fakultete za strojništvo in se nato na povabilo mentorja vrnil po osmih letih dela zunaj fakultete. S sabo sem prinesel poznavanje dela v domačih in tujih podjetjih, inštitutih in univerzah ter več kot pol milijona tedanjih nemških mark svežega denarja, ki smo ga vložili v opremo Centra za tribologijo. Prinesel sem tudi projekt Tehnološki center, ki se je po petih letih toliko uveljavil, da je lahko, brez podpore države, deloval naprej in še danes deluje. Uspešen model kroženja učiteljev se lahko zgodi tudi v Sloveniji, le volja, vztrajnost in odločnost so potrebne. In prav tu se na naših univerzah najbolj zatika.

Dobre ideje, ki se ne dajo uresničiti

Septembra 2016 je Inženirska akademija Slovenije skupaj z GZS organizirala 3. Strateško konferenco Slovenija 5.0 z naslovom »Čas je za tehnološki in inovacijski razvoj Slovenije«, na kateri smo sprejeli naslednjih pet ključnih ukrepov:

1. Model kroženja raziskovalcev med univerzami in gospodarstvom. Model predvideva, da morajo po doktoratu vsi podiplomski študentje obvezno v industrijo, na tujo univerzo ali inštitut. Na mesto profesorja na univerzi so lahko izbrani samo raziskovalci ali učitelji s prakso in s povabilom univerze v okviru mednarodnega razpisa. Priporočili smo tudi, da nihče ne more napredovati na višje delovno mesto znotraj iste akademske ustanove, če nima delovnih izkušenj zunaj matične univerze. Ta sklep se povezuje tudi z manifestom industrijske politike, ki ga je sprejela GZS.

2. Reforma razpisanih tehniških programov na vseh 3 stopnjah v visokem šolstvu. Tu smo mislili predvsem na povečanje kakovosti strokovnega izobraževanja od vajeniških šol do visokih strokovnih šol in na zmanjšanje števila univerzitetnih programov na vseh področjih. Predlagali smo tudi izločitev visokih strokovnih šol z univerze. Tudi ta ukrep je skladen z manifestom GZS.

3. Več javnih sredstev za R&D, vendar s prestrukturiranjem znotraj javne porabe. Tu smo se ogrevali za povečanje javnih sredstev s sedanjih 0,4 na 0,6 odstotka BDP, s tem da se za delitev sredstev uporabi finski model, kjer industrija na predlog raziskovalca ali na lasten predlog projekta zagotovi 50 odstotkov sredstev, Agencija za raziskovalno dejavnost in razvoj pa projektu, ki ga podpira industrija, brez evalvacije dodeli še preostalih 50 odstotkov sredstev.

4. Privlačno davčno in investicijsko okolje.

5. Industrija 4.0 in digitalizacija.

Medtem ko se zadnji dve točki (4-5) delno že uresničujeta, pa so točke od ena do tri ostale mrtva črka na papirju. Da bo tako, se je dalo videti že na sami okrogli mizi v okviru konference. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič in rektor Ivan Svetlik sta namen in cilj zastavljenih točk prepoznala kot dobro idejo, ki pa se v tem trenutku v Sloveniji ne da uresničiti. To so dobro povzeli tudi vsi novinarji, ki so v kar velikem številu prisostvovali konferenci. Torej v Sloveniji ni mogoče karkoli spremeniti, če za to ni soglasja politike, beri vlade, ta pa se pač pogosto menjava. Strokovni delavci in stroka ostanejo ob tem anemični, čeprav po tihem pritrjujejo dejstvu, da so spremembe potrebne in nujne. Še več, ko stroka vidi, da politika ni dala zelene luči, začne javno izražati mnenje, da spremembe mogoče le ne bi prinesle boljših rezultatov in jih je zato bolje odložiti.

Veliko sodelovanja, premalo učinka

Moje trdno prepričanje je, da slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze – ali pa vidijo, da vodi do nje prestrma pot. Menim tudi, da se ne bi veliko spremenilo, če bi se država – politika – le odločila povečati potrebna sredstva univerzam. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, ne da bi javnost izvedela, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov za centre je šlo v pozabo, prav tako vsa nabavljena oprema in zanesenjaško obelodanjeno tesno sodelovanje z industrijo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela. Zato so navedbe rektorja, da univerza sodeluje z veliko industrijskimi partnerji, sicer pohvalne, a žal sodelujejo le prek razdrobljenih majhnih projektov, ki na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.

Za večje projekte in interdisciplinarno delo pa, imam občutek, ni posebnega interesa na nobeni strani. To zahteva veliko več energije kot to, da na koncu napišeš članek v eno od neštetih strokovnih revij. Vedenje, da tvojih rezultatov o opravljenem projektu ne bo nihče pogledal, kaj šele preverjal, ali si dosegel vsaj minimalne zaveze iz projekta, pa je dokaz, da država z raziskovalnim denarjem ravna povsem neodgovorno. Zato smo slovenski znanstveniki zelo produktivni po številu člankov (boljši od večine razvitih držav), a veliko premalo uspešni po kvalitetnih člankih tako, kot ugotavlja tudi rektor v svojem prispevku. Prav zato nam ne bo pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, kot tudi ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Malovrh iz Prve gimnazije Maribor.

Prof. dr. Jože Vižintin,

zaslužni profesor UL

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.