Tiskane izdaje
Ali lahko z evolucijo pojasnimo največje človeške dosežke – tehnologijo, znanost in umetnost –, katerih korenine segajo nazaj vse do živalskega vedenja? To sem se prvič vprašal pred tridesetimi leti in vse od takrat poskušam najti odgovor na vprašanje.
Mnoge živali uporabljajo orodje, oddajajo signale, oponašajo druga drugo in se spominjajo preteklih dogodkov. Nekatere celo razvijejo priučene tradicije, denimo uživanje točno določene hrane ali petje posebnih pesmi – torej opravljajo dejanja, ki so delno podobna človeški kulturi.
Kako govorijo opice
Toda človeške miselne sposobnosti so precej drugačne. Živimo v kompleksnih družbah, ki jih urejajo jezikovno kodirana pravila, morala in družbene ustanove, ki se močno opirajo na tehnologijo. Izdelali smo stroje, ki letijo, mikročipe in cepiva. Imamo zapisane zgodbe, pesmi in sonete. Poleg tega plešemo v Labodjem jezeru.
Razvojni psihologi so ugotovili, da so pri spoprijemanju s fizičnim svetom (denimo pri prostorskem spominu in uporabi orodja) kognitivne sposobnosti človeškega malčka, ki je pravkar shodil, že primerljive s tistimi, ki jih imajo odrasli šimpanzi in orangutani. Pri družbenih kognitivnih sposobnostih (denimo pri oponašanju drugih ali razumevanju, kaj kdo namerava storiti) je razmišljanje teh malčkov že precej bolj izpopolnjeno.
Enake razlike opažamo pri sporazumevanju in sodelovanju. Če podrobno preverimo pretirane trditve, da opice uporabljajo jezik, ugotovimo, da to ni res: živali se lahko naučijo pomena znakov in med seboj povezujejo preproste besedne zveze, vendar ne morejo obvladati zakonitosti skladnje. In poskusi kažejo, da so opice precej manj pripravljene sodelovati med seboj kakor ljudje.
Zaradi novih spoznanj primerjalne kognitivne znanosti so znanstveniki zdaj prepričani, da druge živali nimajo na voljo skritih razumskih sposobnosti in kognitivne kompleksnosti ter da prepad med človeško in živalsko inteligenco resnično obstaja. Kako se je torej razvil tako izjemen in edinstven pojav, kakršen je človeški um?
Obsežne interdisciplinarne raziskave so pred kratkim rešile to dolgoletno evolucijsko uganko. Odgovor je presenetljiv. Pokazalo se je, da se najbolj izjemne značilnosti naše vrste – naša inteligenca, jezik, sodelovanje in tehnologija – niso razvile kot adaptiven odziv na zunanje okoliščine. Ljudje so namreč bitja, ki so sama vplivala nase, za naš um ne velja samo to, da je bil ustvarjen za kulturo, ampak ga je kultura tudi sama ustvarjala. Z drugimi besedami, kultura je preoblikovala proces evolucije.
Ključna spoznanja smo pridobili z raziskavami živalskega vedenja, ki so pokazale, da je družbeno učenje (posnemanje) sicer splošno razširjeno v naravi, vendar živali zelo dosledno izbirajo, kaj in koga bodo posnemale. Posnemanje zagotavlja evolucijsko prednost, samo če je natančno in učinkovito. Naravni izbor bi torej moral dajati prednost tistim strukturam in sposobnostim v možganih, ki povečujejo natančnost in učinkovitost družbenega učenja.
Velikost možganov in učenje
Skladno s tem predvidevanjem raziskave razkrivajo tesne povezave med vedenjsko kompleksnostjo in velikostjo možganov. Primati z velikimi možgani ustvarjajo novo vedenje, posnemajo inovacije drugih in uporabljajo orodje pogosteje kakor primati z majhnimi možgani. Izbira v korist višje inteligence se je skoraj gotovo zgodila zaradi več različnih razlogov, vendar je na podlagi pred kratkim opravljenih raziskav mogoče sklepati, da je izbiri v korist inteligence, s katero se je mogoče ustrezno odzivati na zapleteno družbeno okolje, pri opicah in človečnjakih sledila bolj omejevalna izbira v korist kulturne inteligence pri velikih opicah, kapucinkah in makakih.
Zakaj niso torej gorile izumile facebooka ali kapucinke zgradile vesoljske ladje? Za tako visoko raven kognitivnega delovanja potrebujemo ne samo kulturno inteligenco, ampak tudi kumulativno kulturo, pri kateri se spremembe nabirajo skozi čas. Za to potrebujemo prenos informacij, ki mora biti tako natančen, da ga zmorejo zagotoviti samo ljudje. Zaradi manjšega izboljšanja natančnosti družbenega prenosa se močno poveča raznovrstnost in dolgotrajnost kulture, to pa velja tudi za modne muhe, modo in konformizem.
Naši predniki so znali zagotoviti tako zelo natančen prenos informacij, in to ne samo zaradi jezika, ampak tudi zaradi poučevanja – dejavnosti, ki je v naravi redka, vendar splošno uveljavljena med ljudmi (potem ko ji priznajo, da je iznajdljiva pri svojem delovanju). Matematične analize razkrivajo, da se poučevanje na splošno sicer težko razvija, vendar kumulativna kultura spodbuja poučevanje. To pomeni, da sta se poučevanje in kumulativna kultura najbrž razvijala skupaj ter ustvarila vrsto, ki je učila svoje sorodnike, kako se vesti v zelo različnih okoliščinah.
V takšnih okoliščinah se je razvil jezik. Ugotovitve kažejo, da se je jezik sprva razvil, da bi zmanjšali porabo, izboljšali natančnost in razširili področje uporabe poučevanja. Razlaga upošteva številne značilnosti jezika, med drugim njegovo edinstvenost in moč posploševanja ter to, da se ga naučimo.
Neskončno dolg razvoj vrste
Vse elemente, ki so podpirali razvoj človeških kognitivnih sposobnosti – encefalizacijo (evolucijsko povečanje velikosti možganov), uporabo orodja, poučevanje in jezik –, povezuje neka skupna ključna značilnost: okoliščine, ki so bile naklonjene njihovi evoluciji, so nastale pod vplivom kulturnih dejavnosti, za katere je bilo značilno izbiranje na podlagi odziva. Teoretične, antropološke in genske raziskave potrjujejo, da je skupna evolucijska dinamika – pri njej so družbeno prenosljive sposobnosti usmerjale naravno izbiro, ki je oblikovala človeško anatomijo in kognitivne sposobnosti – podpirala našo evolucijo vsaj 2,5 milijona let.
Poleg tega so naše učinkovite zmožnosti posnemanja in poučevanja ter jezikovne sposobnosti spodbujale sodelovanje, kakršnega do takrat še ni bilo med posamezniki, ter tako ustvarjale razmere, ki so ne samo spodbujale dolgotrajne mehanizme sodelovanja, denimo vzajemne odnose in medsebojno odvisnost, ampak so tudi ustvarjale nove mehanizme. Med tem procesom je skupno evolucijsko delovanje genov in kulture ustvarilo miselnost – pripravljenost poučevati, govoriti, posnemati, oponašati in povezovati –, ki je popolnoma drugačna od miselnosti drugih živali.
Evolucijska analiza je pomagala pojasniti tudi vzpon umetnosti. Pred kratkim opravljene raziskave o razvoju plesa, denimo, pojasnjujejo, kako se ljudje premikajo v času na glasbo, usklajujejo svoja dejanja z drugimi in se učijo dolgih zaporedij gibanja.
Človeška kultura nas loči od preostalega živalskega kraljestva. Poznavanje temeljnih znanstvenih ugotovitev o njej bogati naše razumevanje človeške zgodovine – in tega, zakaj smo postali takšna vrsta, kakršna smo danes.
Kevin N. Laland, profesor vedenjske in evolucijske biologije na Univerzi St. Andrews in avtor knjige Darwin's Unfinished Symphony: How Culture Made the Human Mind (Darwinova nedokončana simfonija: kako je kultura ustvarila človeški um)
Project Syndicate, 2017
***
Prispevek je mnenje avtorja
