Tiskane izdaje
Že v zadnjem članku v Pravni praksi sem – pišoč o več pobudah, naj varuhinja človekovih pravic takoj, preden se bo škoda preveč povečala, zahteva od ustavnega sodišča odpravo neustavnosti v zakonu o obrambi in v zakonu o nadzoru državne meje – opozoril, da se nikar ne zanašajmo na to, da bi škodo morali poravnati tisti politiki, ki jo s svojim nezakonitim ali nesmotrnim ravnanjem povzročijo. Je ne bodo.
Članek sem končal takole: »Če bo vlada ostala gluha za vsa opozorila, se bodo ponovile zgodbe izbrisanih, varčevalcev in še kakšna: kršitve se bodo nadaljevale, škoda bo vsak dan večja – čez veliko let, ko se bodo končali dolgotrajni sodni postopki, pa jo bomo iz svojih žepov morali plačati vsi. Kajti vlada bo takrat že čisto druga, politiki pa, levi ali desni, odškodninske odgovornosti tudi svojih političnih nasprotnikov najbrž nikoli ne bodo niti zahtevali, kaj šele uresničili. Glede tega imajo vsi preveč masla na glavi. In taka množična škoda je tudi vedno prevelika, da bi jo od politikov kot posameznikov sploh lahko izterjali.«
Nezakonite odločbe
Vlado seveda podpiram v tem, da prebežnikov, ki jih je te mesece spuščala v Avstrijo, zdaj noče sprejemati nazaj. Ne nasedajmo pa temu, kako nas zavaja, da pri tem ni naredila napake, ko jim je izdajala nesmiselne in tudi nezakonite odločbe o dovoljenem šestmesečnem zadrževanju v Sloveniji, ki nam zdaj grozijo kot bumerang. In tega bumeranga se z zavajanjem ne bo ubranila. Svojo javnost seveda zlahka zavede z neresničnimi informacijami. Z državami EU, ki to pravo bolje poznajo, bo pa precej težje.
Tega bumeranga se lahko ubrani samo tako, da takoj prekine svoje poskuse, pokazati se »gospodarjem v EU« kot poslušna izvajalka v razmerah neuresničljivih pravil. Pod navalom množic sta dublin in schengen popustila (skladno z »višjim« pravom EU, ki daje prednost spoštovanju temeljnih človekovih pravic!) in vse države na balkanski poti so to množico pošiljale naprej, kamor je bila namenjena in kamor je bila pravzaprav celo povabljena. Tudi Slovenija, enako kot druge države, z njimi ni mogla ravnati po neuresničljivih pravilih (jim vzeti prstne odtise, jih preveriti in jih, če ne zaprosijo za azil, poslati nazaj) – samo Slovenija pa je bila tako »pametna« (hoteč se pokazati vendarle nekoliko boljša od drugih), da jim je po nekajminutni policijski registraciji izdajala še odločbe o dovoljenem šestmesečnem zadrževanju.
Če jih je morda izdajala le, dokler »koridor« do Avstrije še ni gladko stekel, in dokler je iz zbirnih centrov spuščala te ljudi, da se sami prebijejo čez avstrijsko mejo, bi te odločbe lahko še imele vsaj ta smisel, da bi se z njimi tak tujec lahko »legitimiral« pred našo policijo, ki bi ga na taki poti prestregla – toda tudi njim bi bilo treba potem te odločbe pred prehodom meje vsaj spet odvzeti. Očitno jih nismo – in zdaj so nam kot bumerang priletele nazaj.
Bile pa so nezakonite – povsem ponesrečen poskus ustvarjanja videza spoštovanja pravil. Dovoljujejo seveda samo gibanje znotraj meja Slovenije, ne prehajanja meje. Iz desetletne prakse dela z migranti jih dobro poznam: kdor je kljub taki »registriranosti« v Sloveniji odšel v Avstrijo ali Nemčijo, so ga od tam vrnili v Slovenijo – in Slovenija ga je morala sprejeti nazaj in se sama nadalje ukvarjati z njim. In bil je vnaprej opozorjen, da se mu bo to zgodilo, če bo Slovenijo samovoljno zapustil. Izdajanje takih odločb z namenom, da bi migrantom in beguncem s tem omogočili odhod v druge države EU, pa je pomenilo, da so bile izdane nezakonito oziroma da je država s tem zakon zlorabila. Bile pa so nezakonite še v drugih točkah: ker so bile izdane, ne da bi bila takemu tujcu prej izdana odločba o vrnitvi, kar je nujen pogoj za izdajo odločbe o zadrževanju – v obrazložitvi pa je bilo celo ponarejeno besedilo 75. člena zakona o tujcih, da bi se s tem država izognila dolžnosti plačevanja mesečne socialne podpore, ki po zakonu prejemnikom take odločbe pripada – če seveda ostanejo v državi. Komaj verjetno.
Cesarju je treba v obraz povedati, da je nag
Te dni pa v časnikih beremo, da je »vlada odločila«, da se te odločbe o dovolitvi zadrževanja »ne štejejo kot dovoljenje za bivanje«. Če je vlada res tako »odločila«, potem ne ve, kaj dela. O tem namreč ni bilo treba nič odločati, ker tako zelo jasno piše že v zakonu. Ker so v vladi odlični pravniki, je težko verjeti, da zakonodaje ne bi poznali in razumeli. Od tod sum, da javnost namerno zavajajo. A dopustimo vendarle tudi možnost, da se Cerar in ministri sami v to niso poglabljali in so nasedli lastnim uradnikom in »strokovnjakom«. Ti jih najbrž niso zavedli z namenom, da bi državi škodovali; bolj verjetno »samo« z namenom, da pred vlado prikrijejo svojo odgovornost za to šlamastiko.
Da bi tudi laični bralec lahko razumel, za kako hudo zavajanje javnosti gre, je seveda treba pojasniti še nekaj: vlada nam prek takih medijskih informacij sporoča, da se bo pred grozečim vračanjem pri nas registriranih migrantov branila z argumentom, da pri nas niso dobili dovoljenja za bivanje, ampak samo policijsko dovolitev zadrževanja za šest mesecev. Laična javnost bo iz tega sklepala, da bi nam po dublinskih pravilih Avstrija ali Nemčija smela vračati le tiste, ki so pri nas že dobili dovoljenje za bivanje (ali vsaj vložili prošnjo za azil), ne pa tistih, ki so pri nas dobili le dovolitev zadrževanja. Prav to pa je huda prevara: po dublinskih pravilih nam namreč lahko vrnejo vsakogar, za katerega lahko ugotovijo, da je pred prihodom na primer v Avstrijo samo »nezakonito vstopil« v neko drugo državo EU (glej 13. člen dublinske uredbe). In za Slovenijo to zdaj zlahka ugotovijo, če imajo v rokah našo odločbo o zadrževanju. Zlobna pripomba: spet so nas tu »nadmudrili« ne le Hrvati, ampak tudi Srbi, Makedonci in Grki.
Ni rešitve? Je – ampak samo če se nehamo sprenevedati in si bomo upali cesarju v obraz povedati, da je nag: naj nam ne maha z dublinskimi pravili, ki jih je sam ignoriral (upravičeno, saj za nastale razmere niso bila uporabna). Če si naša vlada tega ne bo upala in se bo še naprej poskušala prikazovati kot poslušna izvrševalka dublinskih pravil, se ji (in z njo nam) slabo piše. V 22. členu dublinske uredbe namreč piše, da se »v postopku določanja odgovorne države članice uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin« – z nadaljnjim razčlenjevanjem, kaj so dokazi in kaj so le »posredne okoliščine«. Proti nam govorijo dokazi (tiste odločbe). Bolj ko nespametno sami rinemo v propadla dublinska pravila, krajšo bomo potegnili znotraj EU. Kajti na koncu bo (v primeru spora) odločalo Sodišče EU – in če bomo mi sami priznali uporabnost dublinskih pravil za take primere, imamo znotraj njih kaj malo upanja. Vztrajati moramo, da smo jih (zavestno) kot neuporabna pustili ob strani vsi, ne le mi, in da smo zato ravnali skladno z listino o človekovih pravicah kot z višjim pravom. In naj zdaj vrača ekonomske migrante domov tista država, v kateri so se po tem razpadu dublinskega sistema pač znašli.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Matevž Krivic
pravnik, nekdanji ustavni sodnik
