Tiskane izdaje
V sodobnem Libanonu je opaziti vse simptome trenutnega nemirnega dogajanja na Bližnjem vzhodu. Novi begunci iz Sirije in Iraka se pridružujejo palestinskim beguncem, ki so že dolgo tu. Država že dve leti nima predsednika, saj spori med političnima taboroma, pri katerih je mogoče opaziti vse več sovraštva med podporniki Irana na eni in Saudske Arabije na drugi strani, slabijo domačo vlado. Močno se je razširila tudi korupcija. Smeti na ulicah ne odnašajo redno, zato jih je v mestih vse več.
Toda Libanon dokazuje, da zna biti tudi prilagodljiv. Vlagatelji in podjetniki ustanavljajo nova podjetja v tveganem okolju. Civilnodružbene skupine predlagajo in uresničujejo koristne pobude. Begunci hodijo v šole. Politični sovražniki sodelujejo med seboj, da bi zmanjšali varnostna tveganja, verski voditelji zagovarjajo soobstoj in strpnost.
Veliki tekmujejo za prevlado
Libanon je prilagodljiv tudi zaradi bolečih spominov na državljansko vojno med letoma 1975 in 1990. V nasprotju z njim so izkušnje drugih držav v regiji – te imajo dolgo zgodovino avtokratskega vladanja in neprimernega reševanja dolgotrajnih starih zamer – spodbujale nove konflikte. V Siriji, Iraku in Jemnu zdaj divjajo vojne. Medtem se Arabci in muslimani še vedno zelo dobro zavedajo dolgotrajnega trpljenja Palestincev. V takšnih nestabilnih razmerah cvetijo radikalne skupine z nadnacionalnimi načrti.
V zadnjih dveh letih so konflikti prestopili državne meje in začeli ogrožati globalno varnost.
Islamska država je izkoristila dolgoletne zamere sunitov in začela ogrožati ozemeljsko celovitost Iraka in Sirije. Tako je ustvarila strateško praznino, v kateri Rusija, Iran, Združene države Amerike, Turčija in Saudska Arabija zdaj tekmujejo za prevlado, včasih posredno s podporo drugih udeležencev v konfliktu, zadnje čase pa vse bolj neposredno z vojaškimi posegi.
Vsaka država ima svoje cilje. Iran si prizadeva razširiti svoj vpliv s podporo šiitskemu prebivalstvu, ki je v zgodovini prevladovalo v regiji, Saudska Arabija poskuša doseči prav nasprotno in oborožuje uporniške skupine, ki nasprotujejo sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu (ta uživa podporo Irana), hkrati pa se bojuje proti – po njenem mnenju – iranski navzočnosti na njenem dvorišču, torej v Jemnu. Turčija nasprotuje ustanovitvi kurdske države, ki je postala verjetna, potem ko je bila okrnjena ozemeljska celovitost Iraka in Sirije.
Nujen pogled v preteklost
Zdi se, da se regija pogreza v vrtinec nenehnih konfliktov, zato ni težko začeti verjeti, da samo diktatorji ali verski fanatiki lahko omogočijo kakršno koli stabilnost. Toda če to res verjamemo, smo očitno pozabili na nekdanje napredne upore, denimo na tistega v Bejrutu leta 2005, v Alžiru in Teheranu leta 2009 in na arabsko pomlad, ki se je začela v Tuniziji in se razširila po vsej regiji leta 2011.
Če bi radi vedeli, kakšna bo prihodnost Bližnjega vzhoda, se moramo zazreti globlje v preteklost in razumeti, kako se je regija znašla v takšnih razmerah, kakršne tu prevladujejo. Arabski nacionalizem in njegove težnje po modernizaciji so se okrepile po arabskem porazu leta 1967 v arabsko-izraelski vojni in znižanju cen nafte leta 1986. Državni voditelji so ohranjali nadzor z represijo ter izkoriščali islamske opozicijske stranke za to, da so z njimi strašili ljudi, in se tako izogibali političnim reformam. Za gospodarstva teh držav je bilo značilno, da je večina poslov potekala prek poznanstev, zato je bila rast nizka, ljudje pa svojim vladam niso več zaupali.
Prav zato, ker tega ni bilo več mogoče zagovarjati, so leta 2011 padli režimi – v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Siriji in drugod –, ki so uporabljali takšno strategijo. Nobena ustanova ni mogla zagotoviti mirnega političnega prehoda v teh državah, zato so imele nasilne skupine prednost pred navadnimi državljani in začel se je surov boj za oblast.
Nasilne revolucije lahko dosežejo mirno rešitev, vendar je to manj verjetno povsod tam, kjer prevladujejo nerešene sektaške zamere, kakor se to dogaja na Bližnjem vzhodu. Zaradi obnovljenih starih in nerešljivih razdorov – ti so očitni pri zamerah sunitov v Siriji in Iraku, šiitov v Bahrajnu, Saudski Arabiji in Jemnu ter Kurdov in Palestincev povsod, kjer živijo – so trenutne razmere še posebno kočljive. Te težave so vrele pod površjem avtokratske represije več desetletij. Zdaj so Pandorino skrinjico odprli in razkrili zelo zapleteno geopolitično uganko.
Zahod je ustvarjal nove težave
Zahod mora prevzeti svoj delež krivde za nastalo stanje. Ni mu uspelo končati dolgotrajnega palestinskega konflikta, poleg tega je ustvaril nove težave, potem ko je porušil iraško državo, financiral mudžahide v Afganistanu ter podpiral diktatorje, ki so zagovarjali njegove varnostne načrte v Iraku, Siriji, Egiptu in drugod.
Po najnovejšem posegu velikih sil, ZDA in Rusije, so se mnogi spomnili na sporazum Sykes-Picot iz leta 1916 med Veliko Britanijo in Francijo, ki sta z njim določili nove državne meje v regiji in jo razdelili na interesna območja. Toda sporazum Sykes-Picot zdaj ponuja vsaj dober vzor tega, česa ne smemo storiti med obnovo Bližnjega vzhoda. Regija ne potrebuje novih mej in novih protektoratov, ampak boljše države, ki bodo znale preprečiti etnične delitve in bodo manj dovzetne za zunanje vplive.
Raziskave javnega mnenja kažejo, da si večina ljudi na Bližnjem vzhodu želi, da bi jim vladale zakonite države, ki podpirajo načela pravne države, ščitijo državljanske pravice in spodbujajo sobivanje različnih skupnosti. To je spoštovanja vreden cilj, za katerega bo treba doseči kompromise in spravo na globalni, regionalni in državni ravni.
Države bodo imele dovolj proste roke za iskanje rešitev šele po tem, ko se bodo napetosti zmanjšale in bomo dosegli kompromise – najprej na globalni ravni med ZDA in Rusijo, nato na regionalni med Iranom, Turčijo, Saudsko Arabijo in Izraelom. Prizadevati si moramo za véliki dogovor, pri katerem bomo upoštevali najpomembnejša vprašanja, ki delijo regijo, tudi status Palestincev in Kurdov, hkrati pa mora dogovor vzpostavljati razmere za ustrezne politične rešitve v Siriji in Iraku.
Reševati težave, ki so še vedno nerešene že več desetletij, je težka naloga, vendar si kratko malo ne moremo več privoščiti, da bi sedeli križem rok. In nobenega izmed pomembnih vprašanj na Bližnjem vzhodu ni več mogoče reševati ločeno od preostalih.
Veliki in mali morajo sprejemati kompromise
Antonio Gramsci je že davno v svojih Pismih iz ječe zapisal: »Kriza je prav to, da staro umira, novo pa se ne more roditi. V tem medvladju se pojavi množica morbidnih simptomov.« Tako lahko na kratko opišemo stanje na Bližnjem vzhodu. Novo ureditev v regiji bo mogoče zagotoviti samo, če bodo tako majhni kot veliki akterji pripravljeni sprejemati kompromise, tako kot so to storili Libanonci. Vojne, po kateri ena od strani ostane premagana, ni nikoli konec.
***
Project Syndicate/Mohammed Bin Rashid Global Initiatives, 2016
Prispevek je mnenje avtorja
Ishac Diwan član Bližnjevzhodne pobude pri središču Belfer na Harvardski univerzi in vodja oddelka za arabski svet na pariški univerzi Paris Sciences et Lettres.
