Tiskane izdaje
Združene države Amerike niso še nikoli imele predsednika, kakršen je Donald Trump. S svojo narcisoidno osebnostjo, zmožnostjo zgolj kratkotrajne pozornosti in pomanjkanjem izkušenj, ko gre za svetovne zadeve, se v zunanji politiki namesto za strategijo raje odloča za slogane. Za nekatere predsednike, na primer za Richarda Nixona, sta bili prav tako značilni podobna osebna negotovost in družbena pristranskost, vendar je imel Nixon strateški pogled na zunanjo politiko. Nekateri drugi, denimo Lyndon Johnson, so bili silovito egoistični, a so se hkrati ponašali z velikim političnim znanjem, ko je šlo za delo s kongresom in za stike z drugimi voditelji.
Bodo prihodnji zgodovinarji Trumpovo predsedovanje opredelili kot začasen spodrsljaj ali kot poglavitno prelomnico v vlogi Amerike v svetu? Novinarji se vse preveč ukvarjajo z osebnostmi voditeljev, ker je to zanimiva tema. V nasprotju s tem si prizadevajo družboslovci ponuditi široke strukturne teorije o gospodarski rasti in zemljepisni legi, zaradi katerih se zdi, da je zgodovina neizogibna.
Pred časom sem napisal knjigo, s katero sem poskušal pomembnost voditeljev ugotavljati tako, da sem proučeval ključne prelomnice v svetu pred stotimi leti, torej v »ameriškem obdobju«, hkrati pa ugibal, kaj bi se zgodilo, če bi bil namesto določenega predsednika na njegovem mestu njegov najbližji tekmec. Bi strukturne sile pod vodstvom drugega predsednika pripeljale do tega istega obdobja globalne ameriške prevlade?
Na začetku dvajsetega stoletja je bil Theodore Roosevelt aktivistični voditelj, a je večinoma uspešno deloval zato, ker je znal izbrati pravi trenutek. Gospodarska rast in zemljepis sta bila odločilna dejavnika. Woodrow Wilson je prekinil ameriško tradicijo dveh delov sveta s tem, ko je ameriške vojaške sile poslal v boj v Evropo; vendar je bila poteza Wilsona tako zelo drugačna predvsem v moralnem tonu ameriškega uveljavljanja pravice – in neproduktivnega trmastega vztrajanja –, da gredo, ko gre za delovanje v Društvu narodov, na vse ali nič.
Vloga predsednika
Po letu 1945 je strukturna bipolarnost ZDA in Sovjetske zveze vzpostavila okvir za začetek hladne vojne. Morda bi predsedovanje Henryja Wallacea (do katerega bi prišlo, če ga ne bi Roosevelt leta 1944 zamenjal s Harryjem Trumanom) spremenilo slog ameriškega odzivanja. Podobno bi lahko predsedovanje Roberta Tafta ali Douglasa MacArthurja zmotilo razmeroma mirno konsolidacijo politike zadrževanja, ki ji je predsedoval Dwight Eisenhower.
Obvladovanje hladne vojne
Ob koncu stoletja so strukturne sile globalnih gospodarskih sprememb povzročile upadanje sovjetske super moči, reformni poskusi Mihaila Gorbačova pa so nato pospešili razpad Sovjetske zveze. Za končni izid vsega skupaj so bili pomembni povečanje obrambe in zdrava pamet v pogajanjih ter sposobnost Georgea H. W. Busha pri obvladovanju konca hladne vojne.
Ali obstaja verodostojna zgodba, v kateri Amerika, če bi imela drugačno vodstvo, do konca dvajsetega stoletja ne bi dosegla globalne vodilne vloge v svetu?
Če Franklin Roosevelt ne bi bil predsednik in če Nemčija ne bi utrdila svoje moči, bi se morda v štiridesetih letih prejšnjega stoletja uresničila vizija Georgea Orwella o multipolarnem svetu, dovzetnem za spore. Če Truman ne bi bil predsednik ZDA in če bi imela Evropa in Bližnji vzhod od Stalina določene koristi, bi se morda dlje časa ohranila bipolarnost. Če Eisenhower ali Bush ne bi bila predsednika in če bi bil kakšen drug voditelj manj uspešen v izogibanju vojni, bi to morda upočasnilo ameriški vzpon (tako kot se je to zgodilo v času ameriškega posredovanja v Vietnamu).
Glede na gospodarsko moč in ugodno zemljepisno lego bi strukturne sile v dvajsetem stoletju zagotovo vzpostavile določeno vrsto ameriške prevlade. Pa vendar so odločitve voditeljev močno vplivale na čas vzpostavitve in vrsto prevlade. To pomeni, da same strukture ponujajo določena pojasnila, a se lahko zaradi odločitev voditeljev v teh strukturah marsikaj spremeni. Če je zgodovina reka, katere tok usmerjajo velike strukturne sile podnebja in topografije, si lahko človeški dejavnik zamislimo kot splavarja na brzicah, ki usmerja plovilo in se izogiba skalam, pri čemer se kdaj tudi prevrne, včasih pa uspešno premaga pot.
Usodno vodstvo
Ameriško zunanjo politiko oblikujejo institucije in ustava, vendar lahko zunanje krize ustvarijo položaj, v katerem ima večjo težo odločitev voditelja, pa naj bo ta dobra ali slaba. Če bi bil leta 2000 za predsednika izvoljen Al Gore, bi se ZDA po vsej verjetnosti vpletle v vojno v Afganistanu, ne pa v vojno v Iraku. Kajti dogajanja v zunanji politiki so nekaj, kar družboslovci imenujejo »odvisno od poti«, tako da lahko razmeroma nepomembne odločitve voditeljev na začetku poti, celo tiste, ki znašajo od 10 do 15 odstotkov, sčasoma privedejo do zelo različnih izidov. Kot je nekoč dejal Robert Frost, lahko v gozdu, kjer se razcepita dve poti, nastane velikanska razlika, ko se izbere tista manj obljudena.
In na koncu, tveganje, ki ga prinaša osebnost voditelja, ni nujno simetrično; ta lahko namreč bolj vpliva na že uveljavljeno silo kot na silo, ki se šele uveljavlja. Trk ob skalo ali povzročitev vojne lahko potopi ladjo. Če se bo Trumpu uspelo izogniti veliki vojni in če ne bo ponovno izvoljen, bodo znanstveniki njegovo predsedovanje morda opredelili kot nenavaden odklon v krivulji ameriške zgodovine. A glede tega obstaja veliko »čejev«.
Joseph S. Nye,
profesor na harvardski univerzi in avtor knjige Is the American Century Over? (Se je ameriško stoletje končalo?)
Project Syndicate, 2017
