Tiskane izdaje
V Bruslju je bil izveden strahovit teroristični napad, ki je povzročil smrt 34 ljudi in veliko ranjenih. Samomorilski napadalci so očitno udarili po civilnih oziroma »mehkih« tarčah, torej brez kakršnekoli selektivnosti v izbiri žrtev. Belgijska in druge evropske javnosti so v velikem šoku in prevladuje ozračje izpostavljenosti oziroma nezaščitenosti, govori pa se o »belgijskem 11. septembru«.
Večkrat se izpostavlja popolna iracionalnost in brezumnost napadov, mogoča ozadja napada pa naj bi bila številna. Novinarski komentarji gredo v smer povezovanja napadov z aretacijo Salaha Abdeslama, osumljenca za nedavni teroristični napad v Parizu. Mogoče je oceniti, da je bila aretacija Abdeslama lahko zgolj povod za napad ali nekakšen dodatni element, nikakor pa ne temeljni motivacijski vir. Argument, da se je nekdo pripravljen razstreliti zato, ker je bil njegov teroristični sodelavec nekaj dni prej aretiran, je na bolj majavih nogah. Ne nazadnje se je treba vprašati, zakaj je Abdeslam sodeloval v pariških napadih. Torej je treba vzroke iskati drugje.
Krepitev radikalnih tendenc
Najprej je nujno poudariti, da je do vseh velikih radikalizacij dela muslimanov v svetu v zadnjih 50 letih prišlo zaradi agresivnih vojaških posegov (vojaških soočenj) zahodnih sil, Sovjetske zveze ali entitet, ki so v arabski (muslimanski) percepciji obravnavane kot podaljšana roka Zahoda, v muslimanskem svetu (z muslimanskim svetom). Zaradi junijske vojne leta 1967, v kateri je Izrael katastrofalno porazil arabske armade, je v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja prišlo do »ponovnega dviga islama« oziroma revitalizacije islama v arabskih in muslimanskih družbah, vključno z vznikom radikalnih islamističnih skupin. Zaradi sovjetske okupacije Afganistana med letoma 1979 in 1989 je leta 1986 v pakistanskem Pešavarju nastala Al Kaida.
Zaradi ameriško vodenega vojaškega nastopa proti Iraku leta 1991, neposrednega vojaškega pozicioniranja ameriških vojaških sil v Perzijskem zalivu in na ozemlju Saudske Arabije ter ostrih sankcij proti Iraku se je v 90. letih prejšnjega stoletja zelo krepila Al Kaida, kar je privedlo do napadov 11. septembra 2001. In nikakor ne nazadnje, današnja »Islamska država« je kot »Organizacija za tavhid in džihad« nastala neposredno po ameriško vodenem napadu na Irak leta 2003, pri čemer se je v vmesnem obdobju transformirala v »Al Kaido v Iraku« (2004), »Islamsko državo Iraka« (2006) in »Islamsko državo Iraka in Al Šama« (2013).
Zaradi tega je treba konstatirati, da je izvajanje zahodnih vojaških napadov (bombardiranj) na Bližnjem vzhodu, še posebno pa na tako občutljivem ozemlju, kot je Irak, praviloma kontraproduktivno in lahko zgolj zaostruje položaj. Vojaški napadi (vsaj širše kulturno) krščanskih sil namreč zaradi delovanja fenomena kulturne obrambe povzročijo krepitev muslimanske (sunitske) religijske identitete, s tem pa tudi radikalnih tendenc. Tako je mogoče reči, da je (bilo) precej predvidljivo, da bo bombardiranje ciljev »Islamske države« v Iraku in Siriji, ki poteka vse od avgusta in oktobra 2014, neizogibno povečalo možnosti terorističnih napadov v zahodnih državah, ki izvajajo napade. Položaj je še toliko bolj vnetljiv, ker zahodne države bombardirajo iz zraka, na kopnem pa »Islamsko državo« napadajo šiitski kurdski in jazidski akterji, zato se v zavesti vsaj dela svetovnih sunitov povečuje prepričanje, da je napaden sunitski islam. Bistveno je razumeti, da se s suniti iz vrst »Islamske države« ter s sunitskim prebivalstvom, ki živi na območju pod nadzorom »Islamske države« in v vsaj določeni meri podpira »Islamsko državo« (tudi in predvsem zaradi zahodnih, šiitskih in kurdskih napadov), skladno s percepcijo medsebojno povezane in solidarne globalne muslimanske skupnosti identificira vsaj del sunitskih muslimanov, živečih v močnih muslimanskih skupnostih v zahodni Evropi, posledično pa se tudi pri zadnjih krepijo radikalne oziroma maščevalne tendence.
Položaj je še toliko bolj eksploziven, ker celoten kontekst vse bolj vsebuje elemente, ki jih predvideva koncept kozmične vojne, ki ga je razvil Mark Juergensmeyer. Borci »Islamske države« namreč menijo, da vse od leta 2003 branijo svojo sunitsko (islamsko) kulturo (civilizacijo) pred napadom zahodnih, ruskih, šiitskih in kurdskih sil. Leta 2003 je bil namreč zrušen sunitski oblastnik Sadam Husein, sledila je večletna družbenopolitična marginalizacija iraških sunitov, vse od avgusta 2014 pa potekajo vojaški napadi na sunitsko »Islamsko državo«. Poleg tega borci »Islamske države« lahko vse bolj spoznavajo, da kljub svojemu discipliniranemu bojevanju in pripravljenosti na žrtvovanje v končni instanci ne morejo zmagovati, ker nimajo letalskih sil. »Islamska država« je tako v zadnjem času izgubila strateško pomembno mesti Sindžar (nadzor nad povezavo med Rako in Mosulom) in Ramadi (glavno mesto iraške sunitske pokrajine Al Anbar), končati pa je morala obleganje vojaškega oporišča Kuveires v Siriji. Njene sile so pod udarom v Džarabulusu na turško-sirski meji. Preden so enote šiitsko dominirane iraške vojske decembra 2015 napadle Ramadi, so mesto močno zbombardirala ameriška letala, pri čemer so ubila 350 (eno tretjino) vseh borcev »Islamske države« v mestu. Zahodne države od januarja letos zelo intenzivirajo vojaške in kibernetske napade na cilje »Islamske države« v Iraku in Siriji.
V kontekstu religije
Vse to v zavesti ultraradikalnih islamistov lahko povečuje občutek, da ne morejo zmagati na človeški način. Posledično tosvetni konflikt prenašajo v roke Boga, s čimer bojevanje postane veliko bolj destruktivno. Celotne družbe nasprotnika, vključno z vsemi nedolžnimi civilisti, postanejo percipirane kot kolektivni brezoblični sovražnik, nastopi pa tudi poudarjena pripravljenost na samožrtvovanje.
Ena od temeljnih funkcij religije je legitimiranje, zaradi česar v religijskem kontekstu lahko postanejo dovoljena dejanja, ki so drugače absolutno nesprejemljiva. Religija v kontekstu položaja sunitov v Iraku in Siriji začenja igrati vlogo nekakšnega (samo)obrambnega nacionalističnega instrumenta. Posamezniki so v takšnem kontekstu pripravljeni žrtvovati svoja življenja, ker menijo, da je njihova (sunitska) skupnost eksistenčno ogrožena. Ne nazadnje bi bilo intelektualno nepošteno misliti, da v zahodnih napadih kljub vsej preciznosti vsaj v določeni meri ne umirajo (nedolžni) sunitski civilisti.
Najpomembneje je upoštevati, da je mesto Faludža, ki je simbol sunitskega upora proti ameriški okupaciji Iraka in ga nadzoruje »Islamska država«, že nekaj mesecev obkoljeno in da celo OZN opozarja, da desettisočem prebivalcev zaradi pomanjkanja hrane grozi humanitarna katastrofa. Ameriška letala spet izvajajo bombardiranja, na ofenzivo pa čakajo šiitski borci. V letalskih bombardiranjih ciljev »Islamske države« so vsaj do pred kratkim sodelovala belgijska letala (francoski obrambni minister je na tiskovni konferenci januarja 2016 v Parizu izjavil, da se belgijske vojaške enote pridružujejo francoskim letalskim in pomorskim silam), poleg tega pa to še vedno počnejo francoska, britanska in nizozemska letala.
Mogoče je domnevati, da je bil zato napaden Bruselj kot glavno mesto Belgije in tudi upravna prestolnica Evropske unije, torej organizacije, iz katere prihaja več držav, ki izvajajo letalske napade. V Bruslju je tudi sedež Nata; ameriški obrambni sekretar Ashton Carter je 11. februarja 2016 na sedežu Nata zbral več deset obrambnih ministrov držav, ki bi na različne načine sodelovale v vojaških operacijah proti »Islamski državi«, poleg tega je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg napovedal sodelovanje zveze v vojaških dejavnostih.
Dodati je mogoče, da »Islamska država« veliko težje napada cilje v ZDA, ker so Američani bolje poskrbeli za varnostne ukrepe, predvsem pa se teroristi ne morejo nasloniti na geografsko skoncentrirane in kulturno kohezivne muslimanske skupnosti, saj muslimani, živeči v ZDA, prihajajo iz kar 70 držav.
Bati pa se je, da v zavesti »Islamske države« celoten Zahod vse bolj nediferencirano postaja tarča. Končno je mogoče reči, da je problematično, da zahodni mediji bolj slabo poročajo o konkretnem dogajanju v napadih na cilje »Islamske države«, tako da državljani evropskih držav nimajo prave možnosti, da bi ugotavljali vzročno-posledične zveze.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Dr. Primož Šterbenc
politolog in sociolog, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem
