Tiskane izdaje
Slovenska zakonodaja o prepovedanih drogah ne pozna razlikovanja med konopljo in drugimi drogami. Temelji na uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, ki izhaja iz podmene, da vse droge na seznamu povzročajo odvisnost, škodijo zdravju in pomenijo nevarnost za družbo. Dejansko so na seznamu, na katerem temelji kazenska in prekrškovna zakonodaja ter policijska, tožniška in sodniška praksa, zmešana jabolka in hruške.
Seznam temelji na medicinsko-farmaloških ocenah potencialnih nevarnosti drog in se ne ozira na psihološke, socialne, antropološke in ekonomske vidike problema drog. Daje pa pravico državnim organom, da kaznujejo uporabnike konoplje, če presodijo, da so kršili zakonodajo, ki je proizvod zgodovinskega političnega razvoja iz prejšnjega stoletja. K temu so veliko pripomogle tudi konvencije OZN, ki so odgovorne za razvrstitev konoplje med najnevarnejše droge, ki potrebujejo strog mednarodni in nacionalni nadzor.
Ideološki pingpong
Uporaba konoplje je v zadnjih letih spet postala aktualna tema v strokovnih in laičnih krogih v Sloveniji in tujini. Vendar so razprave o primernosti oziroma neprimernosti sedanje prepovedi in kriminalizacije gojenja, prometa in uporabe konoplje zelo spolitizirane. Zaradi številnih in zapletenih povezav z vrednotami in stališči so celo strokovnjaki pri tem čustveno tako obremenjeni, da se jih le redko lotevajo brez predsodkov. Ukrepi na tem področju tudi pogosteje kršijo z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine. Konoplja ni neškodljiva rastlina, vendar so njene nevarnosti precenjene, zato je tudi pri nas politika v nesorazmerju s posledicami individualne in družbene škode.
V politiki in medijih še naprej kroži veliko mitov, ki so namenjeni utrjevanju represivne zakonodaje. Prohibicija konoplje je onemogočila nadzor nad njeno kakovostjo in ceno, omogočila velikanske zaslužke na črnem trgu ter razširitev organiziranega kriminala in korupcije, ki bi jih interesne skupine zagovornikov prohibicije hotele pripisati kar konoplji sami. Povrhu vsega ji je naprtila še lastnost vstopne droge. A vendar ni nikakršnega nujnega odnosa med uporabo konoplje in katero drugo drogo. Zgolj po informacijah, da je najpogostejša prva droga mladostnikov tobak, ki mu sledijo alkohol, konoplja in heroin, seveda še ne moremo sklepati na vzročno-posledično razmerje.
Bistvo dovoljene in nadzorovane politike konoplje v lekarnah ali posebnih prodajalnah oziroma samopreskrbe je prav ta, da se izločijo mladi uporabniki konoplje s trga drugih prepovedanih drog. Še več, v državah z milejšo politiko do konoplje niso zaznali znatnega povečanja uporabe konoplje med mladimi. Če pri tem upoštevamo podatke, da se je delež uporabnikov povsem legalnega tobaka v številnih državah z racionalno regulacijo zmanjšal, lahko sklenemo, da k zmanjšanju deleža uporabnikov učinkoviteje pripomoremo z davčno, preventivno in izobraževalno regulacijo kot s kaznovanjem.
V sedanji slovenski politiki do konoplje prevladujejo nazadnjaška, zatohla in pristranska mnenja. Nedavna razprava o predlogu zakona o konoplji v državnem zboru je bila podobna neskončnemu ideološkemu pingpongu gluhih apologetov prohibicije na eni strani in radikalne zakonske reforme na drugi.
Trikrat več represije in največ kaznivih dejanj doslej
Kljub večji odprtosti in javnim diskusijam o dejanski škodljivosti in primernosti posameznih ukrepov v Sloveniji nadaljujemo represijo med uporabniki konoplje; bilo naj bi jih več kot 200.000. Prav je, da država nadzoruje konopljo in mladostnikom omejuje dostopnost do nje, vendar pri tem ne bi smela kaznovati posesti in pridelave za osebno uporabo med odraslim prebivalstvom.
Po raziskavi Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) iz let 2011 in 2012 naj bi vsaj enkrat v življenju konopljo rekreativno poskusilo 15,8 odstotka prebivalcev v starosti od 15 do 64 let. Pri tem je daleč največji delež rekreacijskih uporabnikov konoplje v mlajših starostnih skupinah, pozneje pa se zanimanje za uporabo konoplje zelo zmanjša. Tudi smrtnih predoziranj v zvezi z rabo konoplje ne poznamo.
Spoznanje, da spada konoplja med manj nevarne droge, smo leta 1999 vnesli tudi v slovensko zakonodajo in poskušali dekriminalizirati njeno osebno rabo. Vendar smo pozneje, s spremembo zakonodaje na področju prekrškov, policijo obvezali, da se na kraju samem odloča, ali bo posedovanje konoplje prekršek ali kaznivo dejanje. S tem v zvezi smo v zadnjih desetih letih v državi zabeležili skoraj 80.000 kršitev na področju prepovedanih drog, med njimi približno 70 odstotkov zaradi konoplje.
Slovenija spada v sam evropski vrh po številu zasegov konoplje na prebivalca. Med prvimi smo tudi v prepoznavanju dejanj, povezanih z rabo konoplje kot kaznivih dejanj, medtem ko se jih v večini evropskih držav uvršča med prekrške. Tako so uporabniki konoplje v Sloveniji lahko deležni kar trikrat več represije kot v drugih državah EU. Nesorazmerno veliko število kaznivih dejanj v primerjavi s prekrški dokazuje, da se marsikje na lokalni ravni ukrepa predvsem proti uporabnikom, in ne proti preprodajalcem, kar ni v skladu s sprejeto dekriminalizacijsko politiko.
Tudi v prvih treh mesecih letos so policisti na področju prepovedanih drog obravnavali za kar 125 odstotkov več kaznivih dejanj kot v istem obdobju lani. Tako se polnijo prepolni slovenski zapori, kjer je danes s težavami zaradi prepovedanih drog zaprtih okoli tisoč oseb ali petina vseh zaprtih. Znano je, da kazni tudi v zaporu ne odvračajo uporabnikov od kajenja konoplje in uživanja drog.
Cena prohibicije
Fenomen medicinske konoplje je v zadnjem času sicer dodobra razkril nesposobnost in hipokrizijo mednarodnih organizacij ter podrejenih nacionalnih vlad in njenih uradnikov, da bi razumele potrebe ljudi v zvezi z naravno konopljo. Zagotavljanje dostopnosti do sintetičnih kanabinoidov, ne pa tudi do naravne konoplje, v nekaterih državah in predvideno kmalu tudi pri nas, se kaže bolj kot tehnološki napuh dela farmacije in medicine, ki ne spoštuje dovolj pravice bolnikov do samozdravljenja in samopreskrbe z naravnimi preparati.
Med kršitelji zakonodaje je zato glede prepovedanih drog vse več povprečnih državljanov, ki so doma zase ali za svojce ali prijatelje gojili in posedovali konopljo za zdravstveno ali rekreacijsko uporabo. Kaže, da uporabniki konoplje večinoma ne ustrezajo profilu pravih kriminalcev in da je med njimi tudi veliko bolnikov. Represija in zapiranje uporabnikov konoplje sta kontraproduktivna, saj delata konopljo vse lažje dosegljivo, predvsem po zaslugi organiziranega kriminala. Vendar konoplja s črnega trga ni nujno kakovostna, varna in učinkovita, kar bi lahko spremenili z regulirano ponudbo. Kdor hoče konopljo s črnega trga poskusiti, ima danes za to vse možnosti. Prohibicionizmu ni uspelo obvarovati tistih, ki jih je pred takimi substancami hotel zaščititi, grozi pa, da bo naše skupnosti spremenil v policijske poligone. Če nas je zgodovina česarkoli naučila, nas je prepričala, da prohibicija ni učinkovito sredstvo za regulacijo trga alkohola in drugih drog.
Nove metode obravnavanja psihoaktivnih snovi
Tudi pri nas čedalje več ljudi podpira novejšo antiprohibicionistično politiko ter z dokazi podprto reformo politike do konoplje. Pri tem je ključno, da so se tudi raziskovalci v javnem zdravstvu začeli povezovati z vladnimi in nevladnimi določevalci politike, da bi izboljšali z dokazi podprto pripravo nove zakonodaje in politike do konoplje. Potrebujemo nove metode klasificiranja psihoaktivnih snovi, ne glede na njihov trenutni legalni status, torej tudi tobaka in alkohola, ki bi temeljile na multidisciplinarnih znanstvenih dognanjih.
Eksperimentiranje z alternativnimi politikami (ki vključujejo tudi korake k legalizaciji določenih substanc) je nujno tudi po mnenju globalne komisije za droge, saj s tem mednarodna skupnost lahko pridobi koristne informacije za pripravo bolj humane in učinkovite politike do drog. Odprte vlade po svetu so pripravljene prisluhniti uporabnikom konoplje, ki najbolj poznajo posledice implementacije prohibicijske zakonodaje, ter potrebam čedalje več ljudi, ki si bolečine in nekatere bolezenske simptome želijo lajšati s konopljo. Tudi vse več zdravnikov spoštuje želje bolnikov po zdravljenju z rastlinsko konopljo, čeprav so te včasih v nasprotju s tem, kar aktualna medicina meni, da je za bolnika najbolje.
Z odpravo prohibicije, spremembo veljavne uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog ter uvajanjem državne regulacije in pragmatičnih rešitev, tako glede rekreacijske kot medicinske uporabe rastlinske konoplje, se zmanjšuje neregulirani črni trg s konopljo in zaznava spodbuden trend na področju varnosti in zdravja. Namesto vlaganja ogromnih sredstev v splošno represijo bi morala nova slovenska vlada investirati v zmanjševanje škode uporabe vseh drog in prohibicije ter informiranje ljudi, in ustrezno obdavčiti vsa za zdravje škodljiva vedenja. Z odstranjevanjem institucionalnih ovir pa bi morala osvoboditi sredstva za raziskovanje ter z dokazi podprto javno zdravje in politiko do konoplje.
Vlada je 19. junija sicer dovolila uporabo »medicinske konoplje«, vendar brez celovitega izračuna koristi in škode ter spoštovanja stališča in potreb bolnikov in civilne družbe. Dovolila je le uporabo sintetičnih zdravil na osnovi THC, ki pa so po raziskavah manj učinkovita in priljubljena pri bolnikih. Takšna zdravila imajo v primerjavi z izdelki iz rastlinske konoplje več neželenih stranskih učinkov, povzročijo lahko celo smrt ter so znatno dražja.
Dejansko je rastlinska konoplja z novo vladno uredbo še naprej prepovedana. Zato vlada ni s tem ničesar storila za odpravo črnega trga in nasilja nad bolnimi in rekreacijskimi uporabniki konoplje. Odločitev tudi ne bo razbremenila policije in zaporov ter omogočila novih davkov. Zato lahko ocenjujemo takšne spremembe bolj kot nadaljevanje nerazumne slovenske politike do konoplje ter predvolilno zavajanje in ustvarjanje vtisa, da je vlada nekaj naredila za državljane. V tem kontekstu je etično zelo sporna tudi vloga nekaterih uradnikov in zdravnikov, ki so vladi pripravili »strokovne podlage« za takšno ravnanje.
Mag. Dušan Nolimal, zdravnik, specialist socialne medicine
***
