Tiskane izdaje
Že nekaj let v svetu in Evropi doživljamo dogodek za dogodkom, ob katerih se ljudske sodbe vse bolj polarizirajo, družbe razdvajajo, nasilje še krepi. Začnimo s satiričnim tednikom Charlie Hebdo izpred nekaj let: so karikaturisti pretirano izzivali z nespoštovanjem muslimanskih vrednot ali bi morala nad vsem veljati svoboda izražanja? So afriški in azijski begunci grožnja ali priložnost za Evropo? Kdo je večja grožnja za svetovni mir: avtokratski Putin ali klovnovske predvolilne ZDA? In ali bi uspeli vojaški udar res pomenil rešitev za Erdoğanovo diktaturo?
Tudi v Sloveniji se zdi, kakor da se v zadnjih mesecih, tednih vse dogaja s še podvojeno hitrostjo, javnost je vse bolj zbegana. Pri nas sicer (še) ne gre za teroristične ali vojaške in vojne katastrofe, temveč se mnenja vse bolj radikalno, vse bolj nasilno krešejo v sociali, gospodarstvu, šolstvu in celo kulturi. Enkrat je hudo narobe, če center za socialno delo odvzame otroke družini, drugič se centru z vso ihto očita prav to, da tega ni storil. A če pustimo ob strani primere z nesrečnimi otroškimi usodami in se ustavimo pri dogodkih na drugih treh področjih, ki naj ne bi nujno sprožali emocionalnih odzivov, pa so jih kljub temu. Kako se ob takih večplastnih dogajanjih opredeljujemo? Se morda od njih distanciramo v smislu, saj so vse strani enako krive, saj so vsi isti? Včasih je to morda res, včasih pa je tudi ta sodba krivična in s tem, ko se odločimo, da se ne bomo vmešavali, pustimo, da zadeva teče v uničujočo smer v škodo celotne družbe. Kako torej ravnati, ko gre na nož, kako komunicirati, kako biti pameten v teh norih časih, ki jih producirajo zbegane in vse bolj nasilne oblasti po formalnih kanalih ter prestrašena in prav tako vse bolj nasilna ljudstva na družabnih omrežjih? Preprostih odgovorov ni, saj so ravno takšni odgovori del problema, ko s površnimi, stereotipnimi predstavami samo krepijo okope vseh vpletenih. Tudi spodnje izvajanje noče biti recept, temveč bolj analiza primerov na podlagi burnih javnih odzivov nanje.
Prvi primer: Luka Koper
Najbrž ima v resnici vsako tako dogajanje tako pozitivne kot negativne plati, namene ali učinke in je zato treba proučiti tudi drugo stran, se vanjo vživeti, biti sam sebi hudičev odvetnik. Kljub temu je treba pogledati, kateri nameni segajo čez koristi ene ali druge strani in kateri problem je v resnici družbeno relevanten. To je v takih dogajanjih pogosto edino merilo.
Je bil upor delavcev v Luki Koper s tega vidika nepremišljeno dejanje s škodljivimi posledicami ali odgovorna skrb za državno premoženje v slovenskih rokah? Seveda se delavci Luke Koper borijo tudi za svoje interese, seveda se vodstvo, delavci in tudi zunanji izvajalci podpirajo in obenem izrabljajo v medsebojno korist, seveda nadzorniki vse to podpirajo, saj je ne nazadnje to podjetju v korist. In seveda je škoda delavskega upora izmerljiva in nemajhna. Pa vendar je bilo škode, ki so jo povzročali gospodarstveniki in oblastniki, v preteklosti že neprimerno večja in nepopravljiva, od škode zaradi upora v Luki Koper, ki so jo delavci sami pripravljeni sanirati. Predvsem pa so Primorci in prebivalci po vsej Sloveniji presodili, da so geste pristojnih oblastnikov jasen znak, da Luki Koper res preti razkosanje z namenom dodatnih koncesij in da se torej delavci ne borijo samo za lastne koristi, temveč tudi za skupno dobro. Nasprotno od druge strani, ki očitno skrbi predvsem za dobičke zasebnikov.
Drugi primer: internacionalizacija univerz na račun slovenščine
A kaj storiti, če ob natančni proučitvi vseh strokovnih podlag in javno izraženih mnenj strokovnjakov in mnenjskih voditeljev ugotovimo, da imata rešitvi obeh strani dobre in slabe plati in si istočasno obe prizadevata za skupno dobro? Ali v takih primerih lahko pomagamo poiskati ali podpreti kompromis, namesto da še bolj razdvajamo slovensko javnost, kot v primeru »bitke za slovenščino«, ko želimo videti na eni strani nacionaliste, ki naj bi slovenščino zaprli v ozek domačijski krog, na drugi pa tiste, ki naj bi jo prodali za majhen drobiž in sapico internacionalizacije, ki bi ju prispevala peščica tujih študentov.
Seveda je tu odgovornost predvsem stroke. In res je bilo tu prelitega že veliko črnila, predvsem pa izrabljenih že preveč tipkovnic za pisanje jezikovnih politik za posamezne univerze in širših jezikovnih strategij, ki bi jih morali upoštevati najprej politika in akterji pa tudi tisti, ki se oglašajo v javnem prostoru, bodisi v zvezi z zagovorom slovenščine bodisi z zagovarjanjem odpiranja v svet. Pa se res upoštevajo?
Različne jezikovne strategije namreč vključujejo tudi številne primere dobrih praks, ki jih v Sloveniji že poznamo, najdlje v obmejnih in čezmejnih večjezičnih prostorih, kjer so že dolgo uveljavljeni tudi modeli sočasnega izobraževanja v več jezikih. Prav tako se tudi na nekaterih znanstvenih konferencah vse bolj uveljavljajo takšne prakse, ki bi jih bilo mogoče vpeljati tudi na slovenske univerze. Tako bi lahko zahtevali prisotnost slovenščine v vseh situacijah, bodisi v obliki şlovenskih izročkov ali PP-predstavitev ob predavanju v angleščini in obratno bodisi v obliki sočasnih predavanj v slovenščini in tujem jeziku oziroma predavanj v slovenščini z občasnim povzetki v tujem jeziku in obratno ipd. Za študente na programih izmenjave Erasmus takšna jezikovna ustvarjalnost ne bi bila moteča, enako bi tudi slovenski študentje ne bili prikrajšani za slovenščino. Za tuje študente, ki prihajajo na večletni študij v Slovenijo, pa imamo tudi metode uvajanja v slovenščino, znane iz integracije priseljenskih otrok v slovenske šole. Najbrž bi se bilo smiselno nasloniti na lastne strokovne izkušnje, kjer se lahko kosamo z marsikatero drugo evropsko šolsko prakso, in uveljaviti na slovenskih univerzah za vse koristen kompromis.
Tretji primer: Anja Radaljac
Kako se odločati o tem, ko so mnenja različna tudi med sicer še tako zanesljivimi mediji in novinarji, ko so tudi javno izražena stališča osebnosti, ki jih najbolj ceniš, različna, ti sam pa nimaš drugih, drugačnih dokazov in tudi situacije ne poznaš od blizu? V takih primerih so najbrž najbolj poklicani, da v zadevi razsojajo tisti, ki poznajo obe strani, oziroma tisti, ki odgovarjajo za nastali položaj ali pa so se dolžni odzvati. Za vse druge pa ni odveč »verbalni samonadzor« (izraz po dr. Svetlani Slapšak), saj kot pravi Temeljna listina PEN, ki jo je v nedavnem pismu slovenskemu PEN navedla prav Slapšakova, »svoboda vsebuje prostovoljno omejevanje«, kar seveda v tem primeru velja za omenjena dopisovalca, in to predvsem moškega, a ravno tako lahko velja tudi za komentatorje njunega dopisovanja.
Seveda pa »verbalni samonadzor« ne pomeni, da o vseh perečih družbenih problemih, ki jih odpira tudi ta primer, ne razpravljamo. Argumentirano, ne ad hominem. Dobrodošlo je sicer, če za izhodišče v razpravi jemljemo prav konkreten primer in ne ostajamo zgolj na načelni, teoretski ravni. Pa vendar to še ne pomeni, da si lahko privoščimo vzeti vpletene osebe za objekt vseh svojih frustracij in udrihati po njih v slogu najbolj privoščljivega, že kar krvoločnega opravljanja. S tem se lahko povzroča nepopravljiva škoda samim akterjem, česar si v konkretnem primeru gotovo niso zaslužili. Tako lahko mladi strokovnjakinji, namesto da bi cenili njeno ustvarjalnost in pogum, ker si je upala pokazati na spolno neenakost v slovenski družbi, ostane pečat »konfliktne in neprilagodljive«, pri priznanem literatu pa tudi vsa njegova dela, ki smo jih radi brali, lahko zadobijo priokus po »starem pohotnežu«. Takšna stigma je še posebej v manjših skupnostih še večja ovira, za samo družbo pa še bolj škodljiva, saj pomeni, da se medsebojno omejujemo, uničujemo, namesto da bi se spodbujali, tudi z zavestjo, da na nobenem področju ustvarjalcev ni v neomejenih količinah.
In tu naj se ponovno zatečemo h Kozoletu, ki v intervjuju Vesne Milek v eni zadnjih Sobotnih prilog izjavi: »Tisto, česar se glavna junakinja najbolj boji, so komentarji ljudi. Ko postanemo krvoločni ljudje, se mediji in psi skrijejo pred nami.« Razumeti torej moramo, da živimo v času skoncentrirane zgodovine, ko je dogajanja toliko, da ga velikokratkrat v vseh njegovih podrobnostih sploh ne moremo dojeti. Tako sarajevski novinar in pesnik Ahmed Burić v svojem članku o turški katastrofi govori o bližajočem se sodnem dnevu, ko je prvo, kar nastrada, resnica, saj nihče ne more nikomur več ničesar pojasniti.
Naš pogled v tem hitrem drsenju navzdol lahko torej zajame še manjši košček resnice kot nekoč, včasih je pravzaprav resničen le sam obstoj našega stališča. Do njega imamo seveda vso pravico, a obenem tudi odgovornost, da ga vedno znova preverjamo in izražamo z vso potrebno racionalnostjo in distanco, da ne bi nasprotno le še spodbujali novega in novega nasilja. In seveda s prizanesljivostjo do vsakogar, ki še ohranja človeka v sebi.
Dr. Vesna Mikolič, redna profesorica jezikoslovja na UP FHŠ in ZRS v Kopru
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
