Tiskane izdaje
Novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju prinaša veliko spremembo: v bolniškem staležu bomo lahko največ eno leto. Sprememba je načelno ustrezna, vendar bo treba predlog zakona še močno dodelati.
Bolniški stalež pomeni velik strošek za delodajalce in za zdravstveno zavarovanje. Hkrati je težava za delavce, ki ne morejo polno sodelovati v delovnem procesu. Prekinitve prisotnosti delavcev v njihovem delovnem okolju pomenijo tudi za njih obremenitev, zlasti pri vračanju na delo po dolgotrajnem bolniškem staležu.
Ker so bolni, so obsojeni
Pri svojem početju v ZZZS včasih močno pretiravajo. Zavarovancem namreč v odločbi, s katero podaljšajo bolniški stalež, napišejo navodilo za ravnanje med začasno zadržanostjo z dela. Pogosto strokovno povsem neupravičeno zahtevajo, da morajo biti zavarovanci doma, dovoljen jim je samo obisk zdravnika ali odhod na terapijo. S tem človeka praktično obsodijo na hišni zapor.
Po drugi strani pa je ZZZS zmetal milijone evrov skozi okno, ker ni sprejel predloga specialistov medicine dela, s katerim bi se močno zmanjšal bolniški stalež. Združenje medicine dela, prometa in športa je predlagalo sodelovanje imenovanih zdravnikov in izvajalcev medicine dela. Imenovani zdravniki bi zavarovance, ki so v dolgotrajnem bolniškem staležu, poslali na tako imenovane druge usmerjene preventivne zdravstvene preglede delavcev. Specialisti medicine dela bi na teh pregledih preverili, ali so delavci res začasno nezmožni za delo, in nato v sodelovanju z delodajalci ustrezno prilagodili delovno mesto ali pa delavce začasno premestili na drugo delo. ZZZS je predlog združenja gladko zavrnil, čeprav s tem ne bi imel prav nobenih stroškov. Pri tem so navedli kup razlogov, zakaj naj bi bilo sodelovanje imenovanega zdravnika in izvajalca medicine dela teoretično nemogoče. Ni pomagalo niti mnenje upravnega inšpektorja, ki je govorilo v prid predloga združenja.
Kako dolgo je lahko kdo začasno nezmožen za delo
ZZZS poskuša zmanjševati dolgotrajni bolniški stalež tudi tako, da zahteva izvedbo invalidskega postopka. Račun se pogosto ne izide, ker invalidske komisije potrdijo invalidnost samo v primerih, ko je zdravljenje zaključeno. In tako so mnogi leta in leta v bolniškem staležu.
V predlogu novega zakona je v 116. in 117. členu navedeno, da začasna nezmožnost za delo in denarno nadomestilo trajata v posameznem primeru največ 12 mesecev ali s prekinitvami v dveh letih največ 18 mesecev. Po izteku roka pa naj bi se denarno nadomestilo v enaki višini, kot se je zagotavljalo iz obveznega zavarovanja, zagotavljalo v breme pokojninskega in invalidskega zavarovanja, če se zavarovancu delovna sposobnost ni povrnila. Gre za pravni nesmisel in popolno neusklajenost z zakonom o pokojninskem in invalidskim zavarovanjem. Stanje začasne nezmožnosti za delo traja toliko časa, dokler človek ne postane ponovno zmožen za delo ali pa trajno nezmožen za določeno delo.
Trajanja začasne nezmožnosti za delo ni mogoče administrativno določiti. Denarnega nadomestila, ki naj bi se po enoletnem bolniškem staležu zagotavljalo v breme pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne pozna in zato pravica ne more biti iz tega zavarovanja.
Po novem zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju naj bi po preteku enoletnega bolniškega staleža primer predstavili na invalidski komisiji. Pravzaprav ne gre za novost, ker ZZZS to že vrsto let izvaja v praksi. Predlagatelj zakona najbrž predvideva, da bo v vseh primerih ugotovljena invalidnost. V praksi pa se velikokrat dogaja, da invalidnost ni potrjena, ker ni končano zdravljenje. V primerih administrativnega pošiljanja na invalidsko komisijo po enoletnem bolniškem staležu je takšnih izvedenskih mnenj invalidskih komisij velika večina. Delavci bi se po novem zakonu znašli v nekakšnem vakuumu: bolniško nadomestilo bi jim ukinili, pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne bi imeli, na delo pa se tudi ne bi mogli vrniti.
Individualna obravnava,
Glavna pomanjkljivost takšne rešitve je, da bi delavci, ki po kontrolnih pregledih ne bi bili več invalidi I. kategorije, postali brezposelni. Za njih bo treba poiskati neko zaščito. Ena od možnosti bi bila sprememba zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Zavarovanci, ki bi jim bila ukinjena invalidnost po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, bi morali avtomatsko pridobiti status invalida po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Tako za te zavarovance kot za zavarovance, ki bi namesto začasne I. kategorije invalidnosti dobili III. kategorijo, bi morale veljati posebne ugodnosti pri kvotnem sistemu zaposlovanja invalidov.
Postopek predstavitve na invalidski komisiji, kakršnega predvideva predlog zakona, je izrazito neživljenjski. Osebni zdravnik naj bi po desetih mesecih bolniškega staleža podal predlog invalidski komisiji, če bi ocenil, da gre za trajnejšo zadržanost od dela oziroma ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Kaj storiti z delavci, za katere se bo pričakovalo, da bodo po več kot 12 mesecih in manj kot 18 mesecih zmožni za opravljanje svojega dela? Njim invalidske komisije zagotovo ne bodo priznale invalidnosti. Kako ravnati z nekaterimi onkološkimi bolniki, za katere bi invalidska upokojitev pomenila dodaten udarec in bi poslabšala njihovo psihofizično stanje?
Rešitev vidim v napotitvi delavcev, ki so v dolgotrajnem bolniškem staležu, na preventivni zdravstveni pregled na medicino dela. Specialisti medicine dela bi delavce individualno obravnavali. Predvsem bi poskušali prilagoditi delovno mesto ali predlagali prerazporeditev delavca na drugo ustrezno delo. Če to ne bi bilo mogoče, bi predlagali podaljšanje bolniškega staleža ali pa predstavitev na invalidski komisiji z upoštevanjem omenjene specifičnosti onkoloških bolnikov. Nad delavci ne bi visel Damoklejev meč konca bolniškega staleža po enem letu. Po drugi strani pa bi se bolniški stalež zagotovo močno skrajšal. Prej ko bi delavec prišel na preventivni pregled na medicino dela, krajši bi bil.
Kaj pa ustava?
Ob koncu bi želel opozoriti še na neskladje predloga zakona z ustavo. Sto enaintrideseti člen predloga zakona navaja, da sme zavarovanec v času začasne zadržanosti od dela zapustiti kraj svojega prebivališča le z dovoljenjem osebnega zdravnika zaradi napotitve na zdravstvene storitve, nujnih nakupov in opravkov, če tega namesto njega ne morejo opraviti ožji družinski člani, ter v primerih, ko je gibanje v okolici doma za vrnitev njegovega zdravja priporočljivo in potrebno. Dvaintrideseti člen ustave pa se glasi: »Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red ali če to zahtevajo interesi obrambe države.«
Presodite sami.
Zdenko Šalda, dr. med.,
specialist medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Trebnje
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
