Tiskane izdaje
Kapital, predvsem kot rekapitalizacija ali »dokapitalizacija«, bank je že dolgo v središču. Zdaj predvsem v smislu, da mora kapital bank, to je njihovo lastništvo, preiti v tuje roke, vendar ne preprosto v tuje roke. Zakaj bi bil sicer kdo proti temu, saj je za kapitalizem značilna zasebna lastnina. V največ primerih ne preide namreč lastništvo preprosto v tuje roke, ampak tako, da se banka spremeni v hčer tuje banke in podobno se zgodi tudi s podjetjem. To pa je malo drugače. Značilnost kapitalizma ni, da bi bile banke skoraj v celoti hčere tujih bank in podjetja tujih podjetij, razen če ne gre za kapitalizem v koloniji. Pri nas je namreč navadno privatizacija ne samo prodaja zasebnikom in med njimi tudi ali predvsem tujcem, ampak precej več. Zato ne gre preprosto za privatizacijo ali proti njej, kot so ljudem ponujale stojnice. Lahko rečemo, da je šlo za zavajanje. Ne vem, ali bi kjerkoli ljudje kar tako bili za to, kaj se ponuja kot privatizacija. Po eni strani gre namreč za to, ali naj banke (in podjetja) postanejo hčere tujih bank (in podjetij) ter po drugi strani za to, da se to ne uresniči – v celoti. Ne gre za državno lastnino nasproti zasebni. Čeprav verjetno ni mogoče preprečiti, da ne bi več bank in podjetij, kot bi bilo prav, izgubilo samostojnost. Nekaj jih je po nepotrebnem ali neumnosti že. Pot, ki smo jo izbrali pred več kot dvajsetimi leti, nas je privedla tja, kjer smo zdaj. Bi pa bilo prav, da ljudem povemo, za kaj gre – in še imena najzaslužnejših za to, da smo tam, kjer smo.
Vendar pa problem bank ni samo njihov kapital in to, da je v rokah države, kot pravijo strokovnjaki, ampak tudi nekaj neotipljivega, in sicer zaupanje vanje. Ni mogoče mimo tega, ker se zaupanje v banke sistematično ruši. Verjetno ne zgolj naključno ali po neumnosti. S tem se ruši eden od dveh stebrov obstoja bank, ki niso hčere tujih bank.
Sposobnost zadolževati se
Če začnemo s kapitalom, zanj velja, da ga imajo banke relativno malo. Imajo predvsem dolgove. Za banke je pravzaprav pomembnejša sposobnost zadolževati se – ali če uporabimo besedo, ki je (ali ker je) pri bankirjih udomačena, zanje je pomemben »funding«. Vendar se kljub pomembnosti financiranja bank o tem malo piše in govori. Videti je, kakor da bi bilo to kar tako dano, če le imajo banke kapital. Toda financiranje bank je odvisno predvsem od zaupanja vanje in samo kapital ga že ne zagotavlja.
Ko gre za nefinančna podjetja, če se ozremo nanje, je drugače. Njihov problem naj bi bilo predvsem njihovo financiranje, na primer kdaj bo, ali kako bi lahko izginil kreditni krč. Čeprav je za banke veliko pomembnejše njihovo financiranje in za podjetja lastniški kapital, naj bi bil problem bank kapital in podjetij financiranje. Pomembno naj bi bilo tisto, kar je trenutno vidno. Pri bankah je to seveda kapital. Lahko se, na primer, zgodi še ena rekapitalizacija, pravijo, sicer bodo banke na hitro privatizirane, to je če ne bodo spremenjene v hčere tujih bank. Tako privatizirane banke bodo tudi z več posojili podjetjem zmanjšale in odpravile njihovo preveliko zadolženosti. Kreditnega krča ne bo več.
Kapital je seveda za banke in podjetja podoben njihovim dolgovom. Za dolgove celo pravimo, da je to dolžniški kapital. Prav tako lahko rečemo, da ima delničar ali lastnik podjetja terjatev do podjetja, ki je podobna, kot jo ima upnik. Razlika med njima je »samo« ta, da je terjatev delničarja ali lastnika podjetja, tako imenovana rezidualna terjatev ali zadnja terjatev. Od tod je razvidna pomembna razlika med navadno in rezidualno terjatvijo. Biti zadnji pri delitvi dobička in pri delitvi premoženja podjetja, ki umre, je lahko dobro ali slabo. Je precej bolj tvegano, kot ne biti zadnji. Ker imajo ljudje na splošno raje vrabca v roki kot goloba na strehi, se bodo odločili za rezidualno terjatev, če bodo lahko pričakovali od takšne terjatve precej več kot od običajne. Na zelo dolgi rok je bila povprečna realna donosnost lastniškega kapitala od osem do devet odstotkov. Povprečna realna donosnost dolžniškega kapitala, obveznic podjetij, pa med tremi in štirimi odstotki na leto. Iz razlike v donosnosti dveh različnih terjatev lahko vidimo, koliko večji mora biti golob na strehi kot vrabec v roki.
Banka ni posojilnica
Banke, če ostanemo pri njih, se seveda financirajo tudi s kapitalom in glede tega ni razlike med kapitalom in dolgovi, vendar ima kapital še drugo vlogo. In ta druga vloga je precej pomembnejša. Bankam omogoča financiranje, to je zadolževanje, in s tem jim omogoča, da lahko dajejo posojila. Ko pri bankah govorimo o kapitalu, mislimo navadno na to njegovo drugo funkcijo. Pri sanaciji morajo dobiti banke denar ali kakšno drugo premoženje – na primer državne obveznice. Dobijo ga, kar pomeni, da tega ne plačajo, če se odpravlja njihova insolventnost, sicer pa »plačajo« z rezidualnimi terjatvami do sebe.
Kapital v povedanem pomenu najdemo na desni strani premoženjske bilance, kjer so poleg kapitala še dolgovi. Kapital omogoča banki, da se zadolžuje in na tej podlagi daje posojila. Če namreč neka finančna institucija daje posojila samo z denarjem, ki ga dobi z vplačilom kapitala, to ni banka, ampak posojilnica (»money lender«). Tudi ta se seveda lahko tudi zadolžuje, a le tako kot vsakdo. Vendar pa najpomembnejša vloga kapitala, če mislimo na banko, in ne na posojilnico, ni v tem, da bi bil kapital način financiranja. Banke se financirajo, ali njihova najpomembnejša oblika »fundinga«, če še enkrat uporabim bančno besedo, so različne bančne vloge in izdani dolžniški vrednostni papirji. Zato je dobro vedeti, da kapital ni pomemben predvsem kot način financiranja bank. In da lahko imajo banke ne glede na kapital problem glede financiranja. Tega sicer zdaj pri nas ni videti, ker daje ECB bankam posojila skoraj neomejeno in ker banke zaradi negotovosti in strahu nerade dajejo posojila.
Potrebno je tudi zaupanje
Pri sanaciji bank, če vzamemo aktualno zadevo, se navadno misli, da se z rekapitalizacijo omogoča povečanje posojil podjetjem. Vendar pa se, čeprav ni »kreditnega krča« (če je, sta njegov vzrok negotovost in strah, ki ju proizvaja politika), lahko zgodi, da ne pride do pričakovanega in želenega povečanja posojil. Lahko da sploh ne pride do povečanja posojil, če je povečanje kapitala enako zmanjšanju bančnih vlog ali kakšnih drugih oblik financiranja. Banke ostajajo s presežkom kapitala, ker sploh ne morejo povečati posojil, to je svojih naložb, ali jih ne morejo povečati za toliko, koliko bi jih lahko glede na razpoložljivi kapital.
S sanacijo bank, to je z odpravo njihove insolventnosti in njihovo rekapitalizacijo se vzpostavlja potrebna raven kapitala, kar je seveda pomembno. Ne ustvarjajo pa se avtomatično možnosti, da bi banke povečale posojila. Če se zmanjšuje financiranje bank v enakem obsegu, kot se povečuje kapital, se bančna posojila ne bodo povečala. Ker je pomembno financiranje bank, je pomembno zaupanje vanje.
Bančni kapital torej ni vse, čeprav je sicer nujen za bančna posojila, vendar je podobno pomembno zaupanje. Kapital bank bi bil ne samo pomemben, ampak bi bil vse, če bi šlo za posojilnice (»money lenders«). Zato bi lahko celo rekli, da je za banke najpomembnejše zaupanje, kajti brez tega, da se lahko financirajo, ne bi bilo bank, in zaupanje zagotavlja njihovo financiranje. Če namreč imamo samo kapital, imamo lahko posojilnice in njihova posojila. Pri njih je nujno samo njihovo zaupanje v posojilojemalce. Pri bankah je nujno tudi zaupanje vanje. Zaupanje je najpomembnejši nematerialni pogoj za obstoj banke. Poleg tega potrebuje banka še materialne pogoje, in sicer tisto, kar omogoča njeno financiranje. To je kapital, o katerem smo govorili.
Država ruši zaupanje
Država po eni strani z »davkoplačevalskim« denarjem odpravlja insolventnost bank in jim zagotavlja potreben kapital ter hkrati po drugi strani z rušenjem zaupanja vanje in ustvarjanjem negotovosti povzroča, da postaja njihov kapital odveč. Tega rušenja zaupanja v banke in proizvajanja negotovosti in strahu ni bilo niti v ZDA niti v Evropi, čeprav so tam banke, predvsem zasebne, naredile veliko več škode ali bremen »davkoplačevalcem« kot pri nas. V ZDA nihče ni niti ovadil kakšnega bankirja (petdesetmilijardni Madoff ni bil bankir) zaradi tistega, kar se je dogajalo pred 15. septembrom 2008 in po njem. Ne zato, ker bi jih imeli radi. Bankirje, računovodje in advokate je, kot pravijo, težko imeti rad. ZDA se preprosto ne mislijo odpovedati svojim bankam, da bi jim zavladale tuje. In tudi ne temu, da ne bi imele svojih bank v tujini.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Ivan Ribnikar, upokojeni profesor ekonomije, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani
