Tiskane izdaje
Da ne bo pomote, kot arhitekt sem prvi za red in urejeno zakonodajo na gradbenem področju, saj arhitekti začutimo skoraj fizično bolečino, ko zagledamo kakšen nestrokoven, neproporcionalen zmazek samogradnje. Nekdaj je po svetu nastajala lepa avtohtona arhitektura, ki ni bila plod neživljenjskih predpisov in arhitektov, ampak je bila dobro premišljena racionalna gradnja po določenih zakonitostih, iz lokalnih materialov in z upoštevanjem skladnih proporcev.
Danes izdaja dovoljenja za običajne smrtnike traja leto in pol do dve leti – če je vse v skladu z zahtevami birokratov. V Bohinju pa včasih tudi dvajset let ni dovolj za nezahtevne postopke. Strinjam se, da je Bohinj biser. Še več, mislim, da je dragulj, ki ga je mogoče s premišljeno in kakovostno arhitekturo izbrusiti do visokega sijaja. Toda prej si oglejmo nekaj drugih primerov.
Bohinjska Bistrica
Nova kolesarska steza, ki so jo zasnovali v biroju kolega Ostana, številnim obiskovalcem omogoča rekreacijo in se ne vozijo do zadnjega kotička Bohinja z avtom. Še bolj bom zadovoljen, ko bo po nekajletnih postopkih kolesarska steza morda stekla do Bleda in se v Bohinj poleti ne bomo več vozili z avtomobilom.
Ukanc
Poznam primer, ko je investitor želel nadomestiti nekakovosten propadajoč nekdanji počitniški dom nasproti gostišča Erlah s solidno novogradnjo v enakih tlorisnih gabaritih, pa mu v skoraj dvajsetih letih ni uspelo pridobiti dovoljenja po uradni poti. Pri stroki ne vidim nikakršnega zadržka, da se slaba arhitektura nadomesti z bolj kakovostno, v sozvočju z vsemi predpisi in lokalno skupnostjo. Zanimivo pa je, da mu je v vmesnem času zemljiški mešetar ponudil, da mu zadevo proti visokemu plačilu uredi malo po bližnjici in malo bolj provizorično.
Hotel Bohinj
V Bohinju se v Trencih sreča novodobne turistične fevdalce in njihove najemnike. To niso več nekdanji Turistični delavci z veliko začetnico, ki so med sezono včasih še sami kaj postorili. To niso tistega kova ljudje, kakršni so leta 1990 v kultni reklami z lipovim listom pribijali deske na ogrado v Lipici. To so ljudje, ki pred sezono pozabijo naročiti popravilo pomolov in brvi, po sezoni pa pozabijo plačati sodelavce.
Danes dovolijo, da se za potrebe nekakšnega »snemanja« postavi hiša na samo prodnato obalo kampa. Gostinski lokal kampa ni več gostinski, letos ne ponuja več niti sladoleda, kaj šele slastne postrvi kakor pred leti. Hoteli razpadajo, pa ne samo tisti na Voglu. Lokalna skupnost vse to lahko le nemočno opazuje.
Dobrča – in vsa Slovenija
Laboratorij na Dobrči je kljub drago, iz žepov davkoplačevalcev plačanemu helikopterskemu rušenju menda spet v polni funkciji. Bojda ima celo bunker, vklesan v skalo – za vsak slučaj z vsemi potrebnimi obrambnimi sistemi, celo s psi, ki ga stražijo 24 ur 365 dni na leto.
Dobra spodbuda za izvajalce gradbenih del v krizi bi bil tudi izziv »zamenjajmo azbestne strehe v tem mandatu«, če že v tej gradbeni sezoni ne gre. Zamenjava azbestnih streh po Sloveniji bi generirala dobrodošel posel za krovce v recesiji.
Dutovlje
Na Krasu so primeri izseljevanja zaradi novega zakona o spremembi namembnosti zemljišča. Najprej smo posekali hraste in jih prodali v Benetke, potem so se ljudje izseljevali zaradi krize, saj na opustošeni zemlji ni bilo več zaslužka.
Zgodba se ponavlja. Novi zakon je investitorju – podjetniku, ki si je želel zgraditi družinsko hišo s pisarno – naložil plačilo 150.000 evrov (!) za spremembo namembnosti, in to za parcelo na zarasli vrtači površine 6000 kvadratnih metrov. Ko je mladi oče šel skozi proceduro parcelacije, mu je prekipelo in se je s svojo mlado družino preselil v Trst v dve stanovanji – eno za družino in drugo za pisarno. Ves njegov bodoči posel bo tako plačeval davke v Italiji, otroci morda ne bodo hodili v slovensko šolo – in kaj bo od tega imela Slovenija?
Nadomestila v vrednosti gradnje hiše pač niso življenjska in tudi ne dolgoročno uspešna zaščita zemljišč.
Hrušica
Dober dokaz za uspešnost ministra bi bil tudi varen predor Karavanke, nadgrajen v skladu s smernico Evropske unije, ki zahteva varne predore do leta 2019.
Nadgrajena ventilacija, prepleskan predor vsaj tako svetle barve, kot je na senčni strani Alp za 25 milijonov, bi bil gospodaren pristop. Toda ne, mi bomo raje čakali do leta 2019, plačali kakšno zamudo, nato pa vihravo šli v gradnjo druge cevi, ki nam jo bodo seveda gradila avstrijska gradbena podjetja, z avstrijskim prodom iz Drave. Druga cev nas bo veljala vsaj polovico od 360 milijonov evrov. Torej iz vsakega žepa 90 evrov, tudi žepa novorojenca, ki še nima lastnih žepov, in tudi iz žepov Prekmurcev in Štajercev, ki skoraj nikoli ali sploh nikoli ne uporabljajo tega predora.
Pokljuka
Vodno zajetje ob strelišču. Smučarska zveza je zgradila velik vadbeni center za biatlonce in tekače, ki je, čeprav je v središču narodnega parka, ponoči izdatno osvetljen. Na koncu postopkov je bilo ugotovljeno, da je vodni bazen glede na dokumentacijo trikrat prevelik – in potemtakem črna gradnja. Pa država sama sebi seveda ne bo izkljuvala oči. Če je že vsako leto manj snega in smo se odločili umetno zasneževati proge tekačev, potem mora biti tudi vodno zajetje. Saj je šport poslednja droga za naš narod.
Kar me moti, je, da je to vodno zajetje na izpostavljeni legi, kamor bo občasno padla žejna domača krava ali divja žival, da o razigrani mladini na izletu niti ne razmišljam. Bazen je izpostavljen, preveč dostopen, njegova obala pa izredno strma; če po nesreči kdo pade vanj, ne bo mogel priplezati ven, še posebno ne pozimi pri tanjšem ledu in nizkih temperaturah.
Zato je treba takšne rezervoarje narediti s tehnologijo plastičnih satastih košar, kakršne uporabljajo na velikih parkiriščih v tujini: namestijo jih na izkop, prekrijejo s folijo in nato še enkrat s plastjo folije in izolacije. Če je rezervoar pravilno projektiran in izveden, je lahko tudi pod asfaltom, in to brez betoniranja. Če pa je odprtega tipa, je treba brežine oblikovati v obliki naravnega, blažjega brega; to bi povečalo varnost in nudilo prostor ob vodi tudi živalim in rastlinam.
Šele ko bo na Pokljuki nekdo utonil, bo kdo od odgovornih malo razmislil; da bi razmišljali prej, pač ni v naši navadi.
Bohinj
Šele potem, po vsem naštetem in še čem, je morda na vrsti Bohinj, in to strokovno, pravično in z najbolj razumno in čim manj destruktivno rešitvijo. Sploh ker ni skrivnost, da se počitniški domovi ministrstev na Obali lahko obnavljajo brez ustreznih dovoljenj in jim nihče ne grozi z rušitvijo, tudi če pri tem uničijo celo spomeniško zavarovane objekte.
Čas je, da se ljudje zavedo, da je lahko lepo tako tradicionalno kot moderno, nikakor pa ne strupeno pobarvano, slogovno neskladno, turbo-folk glamurozno, tajkunsko. Ne bi rad doživel, da bi Bohinj uničili, kakor so v zadnjih dvajsetih letih uničili hrvaško obalo.
Država smo ljudje, zaslužimo si pametnejše in bolj delavne politike. Ali je nekaj takšnega pred dnevi poskušal Borut Pahor v tovarni nogavic ob Kolpi, ne vem, toda nikakršnega dvoma ni, da bo pri dosedanji politiki prihodnjič morda zlagal kravate na drugem bregu Kolpe.
–
