Tiskane izdaje
Kot pravni strokovnjak za vprašanja, povezana z Evropsko unijo, mednarodnim javnim pravom in ustavnim pravom, ter kot državljan, ki verjame v veliki politični projekt evropskega povezovanja in ga podpira, moram povedati, da tisti, ki menijo, da bodo države Evropske unije sprejele medse morebitno neodvisno Katalonijo, samo kažejo, kako slabo poznajo veljavno zakonodajo in politično realnost v državah članicah Evropske unije.
Če bi radi bili država EU, morate najprej biti država
Če bi Katalonija razglasila neodvisnost in se sklicevala na 49. člen pogodbe o Evropski uniji ter se odločila, da »zaprosi za članstvo v Uniji«, bi skladno z evropsko zakonodajo njeni prošnji ugodili, samo če bi izpolnjevala vse tri pogoje, omenjene v tem členu:
⚫ prvič, biti mora »evropska država«;
⚫ drugič, spoštovati mora »vrednote iz člena 2« (zgoraj omenjene pogodbe);
⚫ tretjič, upoštevati mora »merila za pristop, o katerih se je dogovoril evropski svet« – ta so znana kot »københavnska merila«, ker jih je evropski svet sprejel v tem mestu leta 1993.
Če bi radi bili evropska država, morate najprej biti država. Katalonijo bi torej kot državo moralo priznati vseh 28 članic Evropske unije. Pravzaprav bi morali predstavniki 28 članic, ki sedijo v svetu, o tem odločiti »soglasno« na začetku sprejemnega postopka (prav tako skladno z 49. členom).
Če bi morale države članice izraziti svoje mnenje, bi lahko samo potrdile, da je ne morejo priznati, zato bi morale odločiti, da je država prosilka neprimerna.
Skladno z drugim odstavkom 4. člena pogodbe lahko vsaka država članica dejansko sama odloča o »temeljnih političnih in ustavnih strukturah, vključno z regionalno in lokalno samoupravo«. Isti odstavek dodaja, da Unija, kadar je treba, »spoštuje njihove temeljne državne funkcije, vključno z zagotavljanjem ozemeljske celovitosti države«.
To pomeni, da skladno z zakonodajo Evropske unije članice ne morejo kot države priznati nobene entitete, ki je odvisna od sodne oblasti druge države članice in se enostransko razglasi za »neodvisno« ter tako krši ustavo tiste države. Članice Evropske unije torej ne morejo priznati takšne entitete, zato ta ne more zaprositi za članstvo.
Tudi druga dva pogoja iz 49. člena v tem primeru ne bi bila izpolnjena.
Ta člen omenja københavnska merila, ki za sprejem nove članice določajo, da »mora država kandidatka imeti stabilne ustanove, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo in človekove pravice, poleg tega mora spoštovati in ščititi manjšine«.
Člen 49 zahteva tudi to, da država prosilka spoštuje »vrednote iz člena 2«, med drugim »pravno državo«. Entiteta, ki enostransko razglasi neodvisnost in krši zakonodajo, zlasti državno ustavo, ki bi jo morala podpirati, krši ta temeljni pogoj. To bi se zgodilo v Kataloniji, ki bi kršila sedanjo veljavno ustavo kraljevine Španije.
Če upoštevamo špansko ustavno pravo, položaj ne bi mogel biti jasnejši. V drugem poglavju uvodnega dela ustave, sprejete 27. decembra 1978, piše: »Ustava temelji na trajni enotnosti španske države, skupni in nedeljivi domovini vseh Špancev; potrjuje in zagotavlja pravico do samouprave narodnosti in regij, iz katerih je država sestavljena, ter solidarnost med njimi.«
V mednarodnem javnem pravu so ta pravila skladna s temeljnimi načeli demokracije in pravne države. Tako imenovane »pravice do odločanja« poddržavne entitete, če uporabimo priljubljeni izraz katalonskih zagovornikov odcepitve, mednarodno pravo ne priznava. Pravica narodov do odločanja o svoji usodi je povezana z merili in razmerami, ki niso v ničemer povezani s sodobno Španijo. Sodno odločitev, ki je določila precedens za takšen položaj, je izreklo vrhovno sodišče Kanade 20. avgusta 1998. V odstavkih 138, 151 in 154 vrhovno sodišče dokazuje, da pravica do samoodločbe obstaja v mednarodnem pravu samo pod nekaterimi pogoji. Torej takšna pravica ne obstaja ipso facto za katero koli entiteto in nikakor ne obstaja v demokratični državi, ki spoštuje svojo ustavno strukturo, človekove pravice in pravice manjšin, razen če se to pravico uveljavlja skladno z ustavo te države.
Utopično je pričakovati politično podporo EU
Na političnem prizorišču nekateri pravniki – brez dvoma dobronamerno – menijo, da lahko nekatere ustanove Evropske unije ali držav članic vplivajo na špansko vlado, da bi »postala prilagodljivejša« in privolila v spremembe španske ustave, s katerimi bi omogočili nadaljnje korake k morebitni odcepitvi Katalonije.
Nič ne bi moglo biti bolj utopično.
Če poznamo stališča voditeljev številnih držav članic, med drugim Velike Britanije, Francije, Italije, Belgije in drugih, vemo, da nihče od njih ne bo zagovarjal mnenja, s katerim bi pravzaprav omogočili prenos takšnih političnih težav v domače okolje; da niti ne omenjamo držav, ki niso bile pripravljene priznati Kosova zaradi podobnih razlogov (Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška).
Širitev Evropske unije, ki bi se zgodila zaradi razpada ene od njenih članic, bi lahko povzročila nestabilnost, katere morebitne prednosti ne bi nikoli nadomestile visoke cene, ki bi jo bilo treba plačati zaradi nujnega spreminjanja strukture ustanov in dodatno oteženega procesa sprejemanja odločitev.
Zato je jasno, da je politično popolnoma utopično pričakovati politično podporo Evropske unije ali njenih držav članic pri projektu, ki bi jim lahko samo škodil.
Diplomatska preudarnost je eno, politična realnost pa nekaj popolnoma drugega.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
