Tiskane izdaje
Le 26 let nas loči od prelomnih dogodkov v svetu. Padec berlinskega zidu, osamosvojitev nekaterih sovjetskih satelitov, razpad Jugoslavije, ukinitev varšavske vojaške zveze in še nekaj drugih pozitivnih sprememb so odpirali nov pogled na prihodnost Evrope in sveta. Toda svetli upi so kmalu potemneli. Nastopila je svetovna finančna in gospodarska kriza, težnje po miru, vzajemnosti in solidarnosti pa so zadele ob vse močnejše nacionalistično-egoistične težnje v Evropi in nova rivalstva v globaliziranem svetu. S premikom gospodarstva z zahoda na azijski vzhod so se začela spreminjati tudi svetovna razmerja. Na Bližnjem vzhodu je ekonomska pogoltnost razvitega zahoda in težnja po politični nadvladi sprožila številne vojne, uničevanje zgodovinskih mest, pomor prebivalstva in najobsežnejši begunski eksodus v Evropo.
Vprašljiva večina
Nedavne pobude predsednika Francije Macrona so v mnogih članicah spoznane kot nova in prava smer utrjevanja evropskih odnosov. Seveda pa nobeno politično dogajanje ni zgolj premočrtno. V tem trenutku so razmere v Španiji resen preizkus demokracije, ne le v tej državi, temveč tudi v EU in pri nas.
Slabih osem mesecev mineva od prepričljivega in cilju osamosvojitve namenjenega predavanja Raüla Romeve, ministra za zunanje zadeve v katalonski vladi, ki so ga udeleženci v Ljubljani nagradili z zahvalo in odobravanjem. Pravica naroda, da glasuje o svoji samoodločbi, žal še ni prerasla preteklih zgodovinskih razmerij in vloge centralistično organizirane Španije. Enako kot mi v začetku so tudi Katalonci ostali brez podpore za nacionalno svobodo in državno samostojnost. Slovenci poznamo konservativno zavest v Evropi. Potrebni so bili mnogi napori za uresničitev naše plebiscitarne volje pred 27 leti. Še težja pot čaka Katalonce. Naša moralna dolžnost je, da jih podpiramo.
Nekdanji slovenski veleposlaniki, zbrani na svojem zboru, smo kritično motrili dosedanji razvoj dogajanj v katalonski pokrajini. Ocenjevali smo tako podlage kot tudi sprejete ukrepe katalonskih organov ter reakcijo osrednje oblasti Španije. Naša zaključna ocena izraža veliko zaskrbljenost. Na obeh straneh so bile storjene številne napake. Ne dovolj domišljene in na vprašljivo večino oprte odločitve organov Katalonije in neprimerni ukrepi španske oblasti niso sledili demokratičnim dosežkom v Španiji in Evropi. Kot pripadniki majhnega evropskega naroda smo zaskrbljeni ne le nad razmerami v Španiji, temveč zlasti nad reakcijami parlamenta, komisije in predsednika EU. Te reakcije opozarjajo na dejansko stopnjo demokratične zavesti v EU in na oddaljenost od sprejetih načel in vrednot.
Nasilništvo centralne nadoblasti
Katalonci niso manjšina, ampak zgodovinsko potrjen narod s svojim jezikom in kulturo. Katalonija ni zgolj ena od 17 avtonomnih regij (z majhnim obsegom pravic), ampak domovina naroda Kataloncev. Katalonija ima 7,5 milijona prebivalcev, ki pa niso le Katalonci. Neuspeh referenduma pred leti opozarja, da zavest o samostojni državi Kataloniji, kljub nedavnim burnim manifestacijam, morda še ni prerasla v večinsko zahtevo. Z nasilnimi ukrepi omejeni referendum ni prerasel v trdno podlago za demokratično razglasitev samostojne države. Ob ponovni zmagi političnih strank, ki so nosilke osamosvojitve, na parlamentarnih volitvah v decembru bo ta dvom presežen.
Katalonska pokrajina je gospodarsko najrazvitejši del Španije. Brez pravice odločanja o dohodku, s pritiski na omejitev rabe katalonskega jezika, z omejevanjem razvoja kulture itd. pa je v podrejenem položaju večinskemu narodu. Tudi Slovenci se spominjamo političnega spopada o »jezikovnih jedrih«, nacionalističnih poskusov prodora tuje kulture v naš nacionalni prostor in odlivanja v Sloveniji ustvarjenega dohodka v druge dele Jugoslavije. Razumemo težo in sistemsko stanje takšne ureditve. Tudi mi smo jo doživljali ob zahtevah »en človek en glas«, ki so hotele ukiniti omejeno enakopravnost narodov v nekdanji skupni državi. Zato podpiramo zahteve po širši avtonomiji in za prenehanje odtujevanja temeljnih pravic katalonskemu narodu.
Po razpadu španske diktature sprejeta ustava dopušča prenos določenih pravic na pokrajinske organe (primer Baskije). Toda španska centralna oblast teh pravic noče priznati katalonskemu narodu. Takoj po obdobju Frankove diktature španska družba še ni bila sposobna sprejeti ustave, ki bi vključevala zaščito človekovih pravic in načelo, da vsa oblast pripada ljudstvu – vključno z avtonomijo pokrajin ter s pravico do samoodločbe naroda.
Podobno vprašanje se postavlja tudi glede 155. člena španske ustave, ki v primeru neposlušnosti dopušča kazen – odvzem avtonomnih pravic pokrajine. Kako je v tretjem tisočletju civilizacije mogoče evropskemu narodu ukiniti pridobljene politične pravice? Kako je mogoče, da centralna oblast zaradi neposlušnosti lahko razpusti demokratično izvoljeni parlament pokrajine? Kako je mogoče ukiniti pooblastila pokrajinski vladi – mimo njenega parlamenta, torej mimo volje volivcev – in jih nadomestiti z diktatom centralne nadoblasti? Ta in nekateri drugi členi španske ustave kažejo na ostanke zgodovinske preteklosti v Španiji in na ohranjene zavesti, ki lahko ponovno privede do strahot Guernike in baskovskega terorizma. Vse to nima nič skupnega s sodobno zasnovo političnih sistemov in organizacijo političnega odločanja v pretežnem delu Evrope.
»Pretekla« centralistično-oblastniška miselnost se je potrdila tudi pri policijsko-vojaškem ukrepanju španske vlade. Hotela je onemogočiti demokratično odločanje prebivalcev, da s razglasitvijo samostojne države povrnejo odtujene politične pravice. Uporabila je ukrepe, ki zaradi izjemne grobosti, nasilja in uničevanja nimajo opravičila. Ti ukrepi potrjujejo zgolj nasilno naravo vladajoče koalicije in premoč oblastnikov velikega naroda do manjšega. Ob nesprejemljivih reakcijah v Evropi se povprašujemo, ali je to perspektiva vseh majhnih narodov v EU. Ali je to še EU, ki je bila in želi ostati demokratična, kulturna in civilizacijska luč preostalemu svetu?
Brez pričakovanega evropskega odziva
Diktatorska represija španskih organov z navedenimi dejanji ni zaključena. Nadaljevanje spremljamo v priporu dveh političnih zapornikov, ki sta spodbujala demokratično manifestacijo za katalonsko samostojnost. Nadaljuje se tudi s priporom članov katalonske vlade in z grožnjo visokih kazni zato, ker so izvrševali demokratično sprejete politične odločitve svojega naroda.
Kako ničeva je sedanja avtonomija Katalonije, kaže tudi obtožba, da vlada pokrajine, ki prispeva v državni dohodek 20 odstotkov, ni imela zakonite podlage za porabo finančnih sredstev za izvedbo referenduma. Španski centralisti so zamenjali tudi vodstvo katalonske policije, ustanovili politično cenzuro nad javnimi mediji in elektronskimi komunikacijami ter sprejeli vrsto drugih nasilnih ukrepov. Vse navedeno potrjuje obravnavo Kataloncev kot drugorazrednega in centru podrejenega naroda. Prepričani smo, da to ravnanje v demokratični Evropi ne more preživeti. Nadomesti ga lahko le demokratičen in enakopravni dialog obeh strani za novo politično ureditev ali pa vse ostrejši spopad svobode željnih Kataloncev s španskimi nacionalisti.
Vso to nedemokratično in političnim pravicam človeka odtujeno dogajanje v Španiji je doslej ostalo brez pričakovanega evropskega odziva.
Evropske države se v svojih stališčih sklicujejo na špansko ustavo, ki prepoveduje teritorialno odcepitev, nastali konflikt pa opredeljujejo za notranjo zadevo Španije. Enako sramotno so se odzvale tudi ustanove EU, od parlamenta, evropske komisije in predsednika EU. Vse bolj je jasno, da politična sorodnost evropskih vlad preprečuje ustrezno evropsko reakcijo v smeri opozorila na neprimernost obravnavanih ustavnih določb, na nesprejemljivost onemogočanja referendumskega izrekanja državljanov, na nasilje organov represije, na nedopustnost streljanja na demonstrante in brutalnega pretepanja državljanov, na kršitev določil ustanovne listine OZN glede pravice narodov do samoodločbe, evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in celo splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Ob vsem tem se upravičeno sprašujemo, kdaj bo napočil čas, da si bo sleherni narod lahko sam izbiral svojo usodo vključno s pravico do samoorganiziranja, do svoje politične avtonomije ali državnosti? Evropska unija se prek svojih političnih ustanov razglaša za zvezo držav in Evropejcev kot evropskih državljanov. Njena reakcija na dogajanje v Španiji pa žal potrjuje, da je zgolj zveza vlad držav članic oz. vladajočih političnih koalicij, ki EU uporabljajo tudi za medsebojno pomoč pri premagovanju odpora proti centralizmu, pri podrejanju manjšega naroda večjemu, za neupravičeno odtujevanje dohodka tako v državi kot med njim in za ohranjanje drugih nacionalističnih interesov. Takšne Unije si državljani Evrope ne želimo. Dogajanje v Španiji zato zahteva odločno obsodbo skoraj vseh ukrepov centralne španske oblasti in jasen poziv k dialogu, ki bo ob dopuščenem izražanju volje prebivalcev Katalonije edina prava in demokratična pot za urejanje odprtih vprašanj. Dosedanji pristopi, vključno z reakcijo EU, pa vodijo le v poglabljanje nasprotij, ki lahko privedejo tudi do spopadov, s katerimi ima Španija, pa tudi Evropa, že dovolj bogate zgodovinske izkušnje. Žal se tudi naša vlada, ob naši lastni zgodovinski izkušnji, spet podreja pogosti praksi molka, zanemarja pa glasne kritične ocene velike večine slovenskih državljanov in njihovih civilnih združenj.
Jasna kritika iz vrha države
Odločno nasprotovanje slovenskih intelektualcev z izjavo, ki jo je podpisalo več tisoč državljanov, jasna stališča slovenskih novinarskih organizacij in združenj, ki jasno nasprotujejo ukrepom cenzure in omejevanja svobode izražanja v katalonskih javnih medijih, odločen poziv slovenskih pisateljev in drugih kulturnih delavcev, da naša država podpre težnje po večji svobodi Kataloncev, je v ponos RS. Z njimi Kataloncem, Palestincem in drugim tlačenim narodom sporočamo, da v svoji borbi za samostojnost niso sami.
Zato nekdanji slovenski veleposlaniki skupaj z drugimi civilnimi združenji od državnega zbora, vlade, njenega predsednika in predsednika RS zahtevamo in pričakujemo jasno kritiko sprenevedanja ustanov EU. Ne glede na razlike v položaju in postopkih za osamosvojitev med RS in Katalonijo ni mogoče dopustiti, da ukrepi španske vlade, ki nasprotujejo doseženi politični kulturi sodobne in demokratične Evrope, ostanejo brez opozorila in demokratične rešitve.
Odnos do Katalonije ne vrača le Španije v preteklost, temveč z njo tudi vse nas, ki se združujemo v EU.
Peter Toš,
predsednik Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
