Tiskane izdaje
Še pred desetimi leti se je o Sloveniji govorilo kot o zgodbi o uspehu. Neko zgodbo pa vsaka skupnost potrebuje, saj je skupna zgodba podlaga povezovanja in usklajenega delovanja njenih pripadnikov.
Vloga zgodbe
Zaradi svoje domišljije smo ljudje sposobni graditi in sprejemati različne zgodbe, vizije in cilje, ki v nas sprožajo čustva. Čustva pa so pomembna, saj so čustva tisto, kar nas poganja in vleče. Ko sprejmemo in verjamemo (gre za čustvene kategorije) v neko skupno zgodbo in vizije, s tem sprejmemo tudi skupne vrednote in načela (normativna kategorija). To nam skupaj z našimi prirojenimi psihosocialnimi potrebami po pripadanju in druženju omogoča čustveno in organizacijsko povezovanje tudi v velike skupine.
In to je v resnici moč človeka. Vsi veliki dosežki, tudi nedavni pristanek vesoljskega modula na oddaljenem kometu, nikoli niso stvar posameznika, ampak plod prizadevanja milijonov povezanih ljudi. Skupna zgodba je nekaj popolnoma drugega kot koalicija, kjer gre zgolj za preračunljivo povezovanje parcialnih interesov, ki se začasno ujemajo.
Ne glede na to, ali so zgodbe resnične ali ne, je srž vseh zgodb plod človeške domišljije, pa naj gre za boga, narod, človekove pravice ali denar. Če člani neke skupnosti sprejmejo in verjamejo v zgodbo svojega naroda, cerkve, države, korporacije, potem narod, cerkev, država ali korporacija uspeva. Zato zgodbe oblikujejo kulturo neke skupnosti. Kultura namreč ni nič drugega kot evolucija idej, vrednot, modrosti, navad in stališč, ki jih zgodbe ponujajo in se prenašajo iz generacije v generacijo.
Brez skupnih zgodb, vrednot in načel družba razpade v pesek posameznikov. Ti se potem obešajo na neke druge, pogosto popolnoma tuje zgodbe. Pri tujih zgodbah je problem, da so scenariji navadno pisani v tujo korist. Zato tisti, ki živijo tujo zgodbo, običajno peljejo vodo na tuj mlin, pri tem pa še rušijo matično kulturo in povezanost ljudi.
Še v habsburški monarhiji in prvi zvezi južnoslovanskih narodov smo kot narod risali svojo zgodbo in vizijo. Iz druge svetovne vojne smo izšli kot zmagovalci, si priborili velik del narodnega ozemlja in si kot republika ustvarili lastno ekonomsko bazo. Kulminacija vse teh prizadevanj je lastna suverena država. Na tem vrhuncu pa je naša tranzicijska elita menila, da ne potrebujemo neke zgodbe in vizije (besede dr. Drnovška) in z brezbrižno lahkotnostjo smo se prepustili tujim zgodbam, njihovim vrednotam in ciljem. Te pa nas vodijo stran od tistega, kar bi morda hoteli sami. Peljejo nas na periferijo Evrope in sveta. Ob osamosvojitvi smo govorili, da bomo druga Švica, zdaj pa se primerjamo z Estonijo, Romunijo in Latvijo.
Poklon washingtonskemu konsenzu
Tujo zgodbo smo brez prisile sprejeli kar sami. Bolj točno, sprejela jo je naša vrhuška, nosilka politične in ekonomske moči, tudi velik del akademske sfere. Ti so nas vse skupaj popeljali v dobro utečeno kolesje tako imenovanega washingtonskega konsenza, ki uspešno melje in podreja nacionalne ekonomije po vsem svetu. Gre za več tržno usmerjenih neoliberalnih načel, ki jih je pripravila vlada ZDA skupaj s svojimi mednarodnimi institucijami. Dejansko arhitekturo tega konsenza so v ozadju pripravile mogočne korporacije, ki nadzorujejo velik del mednarodne ekonomije ter imajo vsa sredstva in znanje za obvladovanje nastajanja politike in programiranje mišljenj javnosti. Njihovo izhodišče je, da morajo svet voditi oni kot najbolj prodorni, sposobni in uspešni. Ljudstvo (drhal) potrebuje vodstvo in mora biti vodeno, še posebno v demokraciji slogu Davida Huma, ki je menil: »Bolj kot je oblast svobodna in ljudska, nujnejši je nadzor njenega mnenja.« Tu pač ni prostora za neka sočustvovanje in solidarnost. Korporacije tega nimajo. Že po pravilu so naravnane samo na lastne koristi, moč in nadzor. V psihiatriji bi take osebe označili za čiste psihopate.
Vsebino washingtonskega konsenza poznamo vsi. Njeni tvorci so za to dobro poskrbeli. Z mojstri pisanja zgodb in zelo velike mašinerije različnih institutov, tiska, elektronskih medijev in filma so nam svoje neoliberalne mantre dobesedno vtisnili v glave. Te svoje razvojne resnice, kot so:
⚫ liberalizirajte trgovino in finance,
⚫ pustite trgu, da določa cene (usklajevanje cen),
⚫ zajezite inflacijo (makroekonomska stabilnost),
⚫ privatizirajte,
⚫ imejte vitko državo, ki naj se ne vmešava (če pa je država demokratična, se tudi prebivalstvo ne sme vmešavati)
so s propagandnimi prijemi v slogu Geobbelsa (ta je cinično ugotovil, da laž, ki jo dovolj dolgo ponavljaš, postane resnica) postale prepričanja mnogih. Prepričanja pa so gradniki sveta. Tako povsem navadni ljudje pa tudi strokovnjaki, izobraženci in novinarji v svojem servilnem slogu slepo ponavljajo gornje mantre, ne da bi sploh vedeli, za kaj gre. Ravno ta štancana prepričanja so tisto, kar omogoča prevlado izbranih (približno en odstotek populacije) nad preostalo populacijo.
Seveda se neoliberalne ideje ponujajo zavite v celofanski papir svobode, demokracije, človeških pravic in svoboščin ter drugih visokih idealov, seveda ustrezno predelanih, da prekrijejo dejanski interes in uporabo dvojnih meril (ena veljajo za nas, druga za ostale). Kaj si pod svobodo in demokracijo nosilce konsenza dejansko predstavljata je že leta 1964 popolnoma nedvoumno povedal Kennedyjev veleposlanik v Braziliji, harvardski ekonomist Lincoln Gordon, Ta je po vojaškem udaru in zrušitvi parlamentarne demokracije v Braziliji prostodušno dejal, da bi morala ta zmaga svobode ustvariti močno izboljšano ozračje za zasebna vlaganja. Če ne gre zlepa, je dovoljena tudi prisila. Ta je v ozadju tudi vseh prilagoditvenih programov, ki so bili vsiljeni državam Latinske Amerike, zdaj pa tudi v Evropi: na Portugalskem, v Grčiji, Cipru ... Slovenija pa kar sama počepne. Nesuverena in razbita družba pa je lahek plen potrošništva, plenilskih korporacij in špekulantov.
Očitno je slovenska vrhuška leva in desna že med osamosvajanjem ocenila, da bo imela največ koristi, če se pridruži neoliberalni zgodbi, ki jo podpirajo veliki. Zgodba se jim je zdela in se jim še vedno zdi ta prava, saj imajo od nje lepe koristi. Ljudstvo pa so s preizkušenimi orodji manipulacije prepričali, da je to tudi zanje najboljša rešitev, saj naj bi čarobna nevidna roka trga poskrbela, da osebni pohlep na koncu pomeni korist tudi vsem drugim.
Uveljavljanje washingtonskega konsenza v Sloveniji
Naša nova elita je v revolucionarnem slogu najprej nacionalizirala celotno premoženje, ki je bilo do takrat v upravljanju zaposlenih, ki so to premoženje ustvarili. Preprosto so si prisvojili pravico razpolaganja. Nekaj so nato zaposlenim in ljudstvu vrnili v obliki certifikatov, da ga pomirijo, večji del pa v sklade, ki so v njeni domeni. Za manipuliranje z razdeljenimi certifikati so v proces vključili zasebne finančne družbe za upravljanje. Upravljanje podjetij je tako prešlo v roke nove elite in špekulantov. Ves proces je bil naravnan na jemanje in delitev, ne na ustvarjanje.
Pri tem je domači kompradorski eliti (izraz označuje sloj domačih prebivalcev – ki imajo koristi od vstopanja tujih podjetij, kreditov in kapitala v njihovo domačo državo) v njeni ozki pohlepni malo posestniški miselnosti popolnoma vseeno, da se je svet spremenil in da lastniški kapital ni več nosilec napredka. Lastniški kapital se je namreč zaradi višjih donosov preselil v finančno sfero in se iz razvojnega dejavnika spremenil v parazitsko kategorijo. Posledično se je tudi moč selila k pohlepnim poslovnim elitam, ki obvladujejo tržne in finančne vzvode sodobnega sveta. Če je bilo leta 1971 v svetu 90 odstotkov mednarodnih transakcij povezano s trgovino in naložbami in le 10 odstotkov s špekulativnimi nameni, se je razmerje že leta 1995 popolnoma obrnilo v prid špekulativnih transakcij, ki so se povzpele na 97 odstotkov. Res je, da parazitska narava finančnega kapitalizma prinaša krasne dobičke, vendar le ozkemu krogu, preostali svet pa je pahnila v nizko rast, nižanje plač, izginjanje srednjega sloja in skokovit porast revščine.
Na srečo, tudi zaradi prepirov levih in desnih pri delitvi pogače, je nov sistem potreboval kar nekaj let, da se je uveljavil. To so bila za Slovenijo srečna leta, v katerih je prevladovala še stara struktura vodenja podjetij, kar je skupaj s sprostitvijo podjetništva prineslo dobro desetletje zdravega delovanje gospodarstva, visoko rast in nizko zadolženost. Ko pa je tranzicijska elita, ki očitno nima ne moralne podlage ne upravljavskih in vodstvenih sposobnosti, prevladala in vzela vajeti gospodarstva v svoje roke, se je razbohotila korupcija, brezglavo špekuliranje in zadolževanje. Polom je bil neizogiben. Račun pa je seveda izstavljen ljudstvu v obliki trikrat povečanega javnega dolga in več kot 100.000 brezposelnih.
Čeprav so rezultati uveljavljanja washingtonskega konsenza za vse države, ki so se mu podredile, po vseh kriterijih porazni in so države, ki vztrajajo pri svoji zgodbi, uspešne (dežele Bric, Južna Koreja, Tajvan ...), mi še kar naprej vztrajamo pri neoliberalnih mantrah. Zakaj? Verjetno zato, ker nam je zgodba zlezla pod kožo, predvsem pa zato, ker tranzicijski eliti sedanja zgodba še vedno prinaša korist. V sedanji fazi iz razprodaje skupnega premoženja države.
Slovensko ljudstvo pa čaka na rešitelja. Skladno z našim mitom čakamo na kralja Matjaža, ki spi pod goro Peco (v mitu kralja Matjaža najdemo mit pravičnega vladarja iz stare zaveze, pa tudi malo Marije Terezije, Franca Jožefa in Tita). V vlogi pravičnega vladarja, ki bo poskrbel za svojo ljudstvo, je veliko volivcev videlo tudi sedanjega predsednika vlade, ki pa se je izkazal le kot figura, ne kot nosilec nove zgodbe in vizije. Primer lepo pokaže vso inferiornost demokratičnih struktur nasproti visoko motivirani in s tujine podprti kompradorski eliti. To opaža tudi civilna družba, ki se zbuja in krepi. Gre za preživetje.
––––––
Vojko Starovič magister poslovnih ved, avtor knjige Enoumje neoliberalizma
