Tiskane izdaje
Je banka ravnala zavajajoče
Letošnje sodbe slovenskih sodišč, ki so razsodila v prid kreditojemalcem, ki so pri bankah najeli kredit v švicarskih frankih, so napovedale novo obdobje v zaščiti potrošnikov. To novo obdobje je zdaj dobilo močno potrditev Sodišča EU, ki je obravnavalo problem kreditnih pogodb v švicarskih frankih v Romuniji. Tako kot v Sloveniji so morali tudi romunski kreditojemalci mesečne obroke plačevati v frankih, menjalni tečaj med frankom in romunskim lejem pa se je v relevantnem obdobju skoraj podvojil, seveda v škodo kreditojemalcev.
V spornih kreditnih pogodbah sta bila dva pogoja, ki sta po zapadlosti mesečnih obrokov ali kreditojemalec ni izpolnjeval obveznosti iz kreditnih pogodb, banki omogočala, da bremeni račun kreditojemalca in po potrebi pretvori gotovino, ki je na voljo na njegovem računu, v valuto iz pogodbe po menjalnem tečaju, ki ga banka uporablja na dan navedene operacije. Na podlagi teh pogojev je bila kakršnakoli razlika v menjalnem tečaju izključno v breme kreditojemalca.
Eno najpomembnejših vprašanj je še vedno, ali je banka, ob sklenitvi pogodbe, lahko predvidela gibanje in nihanja menjalnega tečaja švicarskega franka, in, če je, ali je kreditojemalce jasno obvestila o nihanjih. Drugače povedano, ključno vprašanje je, ali je banka ravnala v nasprotju z obveznostmi obveščanja, opozarjanja in svetovanja, ter v nasprotju z dolžnostjo, da pogodbene pogoje sestavi v jasnem in razumljivem jeziku, zato da je lahko vsak kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.
Tožeče stranke so na sodišču v Romuniji vložile tožbo za razglasitev ničnosti spornih pogojev in določitev – banke – novega amortizacijskega načrta, ki bi določal pretvorbo posojil v romunske leje po menjalnem tečaju, ki se je uporabljal ob sklenitvi kreditnih pogodb. Romunsko pritožbeno sodišče je odločilo, da za pojasnilo vpraša Sodišče EU, ker se je v relevantnem obdobju uporabljala EU Direktiva 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
Pomembni pogoji za uspešno tožbo
Sodba Sodišča EU pojasnjuje določene pogoje, ki jih je treba izpolniti v primeru, ko se kreditojemalec odloči, da vloži tožbo zoper svojo banko. Prvič, člen 1(2) Direktive 93/13 določa izključitev iz področja uporabe omenjene direktive, ki se nanaša na pogoje, ki temeljijo na obveznih določbah iz zakonov in drugih predpisov. V obravnavanem primeru mora nacionalno sodišče presoditi, ali pogoj, da je treba kredit vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen, temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava.
Drugič, če bi nacionalno sodišče ugotovilo, da tega pogoja navedena izjema ne pokriva, bi moralo proučiti, ali obravnavani pogoj spada na področje uporabe pojma »glavni predmet pogodbe« ali pojma »ustreznost med ceno in plačilom na eni strani ter izmenjanimi storitvami ali blagom na drugi strani« v smislu člena 4(2) Direktive 93/13. Ta člen določa, da ocena nedovoljenosti (oz. nepoštenosti) pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji napisani v jasnem, razumljivem jeziku. Stališče Sodišča EU je, da pojem »glavni predmet pogodbe« zajema pogodbeni pogoj, ki je vsebovan v pogodbi o posojilu, izraženem v tuji valuti, ki ni bil posamično dogovorjen in na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, glede na to, da ta pogoj določa bistveno storitev, ki to pogodbo opredeljuje. Zato če je ta pogoj napisan v jasnem in razumljivem jeziku, ni mogoče šteti, da je nepošten.
Kaj pravzaprav je jasen in razumljiv jezik? Ali to pomeni, da mora pogoj pogodbe o posojilu, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, določati samo razloge za njegovo vključitev v pogodbo in način njegovega izvajanja, ali pa morajo biti v njem navedeni tudi vsi njegovi morebitni vplivi na ceno, ki jo plača potrošnik, kot je tveganje, povezano z menjalnim tečajem? Drugače povedano: ali je banka dolžna v času izdaje posojila obvestiti kreditojemalca o možnosti zvišanja ali znižanja tečaja tuje valute, poleg drugih kreditnih pogojev, kot so obresti, provizije in zavarovanja?
Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev je Sodišče EU poudarilo, da te zahteve ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost, temveč da temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do banke v podrejenem položaju, med drugim tudi kar zadeva raven obveščenosti. Zato zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da je potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita in ekonomske posledice, ki iz tega zanj izhajajo. To pomeni, da je moral biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil.
Tretjič, za ugotovitev, ali pogoj, ki kljub zahtevi dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, bo moralo nacionalno sodišče preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Glede na navedeno je treba presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti glede na trenutek, ko je bila zadevna kreditna pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih banka lahko poznala v navedenem trenutku in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje te pogodbe. Pri tej presoji bo zelo pomembno vprašanje, ali so banke imele pravico – skladno s splošnimi pogoji pogodbe – kredit, dodeljen v frankih, pretvoriti v evre v primeru nihanja, in sicer dviga menjalnega tečaja, da se izognejo nadaljnji izpostavljenosti valutnemu tveganju, pri čemer potrošniku ni bila priznana nikakršna podobna pravica.
Za nova posojila veljajo nova in boljša pravila
Ponudba posojil v tuji valuti, brez pravilnega pojasnila tveganja, je bila pred časom že razglašena za nepošteno prakso med bankami. Na primer, evropska komisija je že 31. marca 2011 Svetu EU poslala predlog o direktivi o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine. Evropska centralna banka je 5. julija 2011 izdala mnenje, v katerem se je strinjala, da neodgovorno dajanje posojil na hipotekarnih trgih EU zadeva posojila, denominirana v tuji valuti, ki jih potrošniki izplačajo v tej valuti, da bi izkoristili ponujeno obrestno mero, brez ustreznega razumevanja valutnega tveganja.
Nova pravila o ponujanju hipotekarnih posojil v tuji valuti so bila določena leta 2014 z Direktivo EU 2014/17. Slovenija je morala do 21. marca 2016 sprejeti in objaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z omenjeno direktivo. Nazadnje je Slovenija sprejela nov zakon o potrošniških kreditih, ki se začel uporabljati marca 2017. Vendar se niti ta direktiva niti nova slovenska zakonodaja ne uporabljata za kreditne pogodbe, ki so sklenjene pred 21. marcem 2016.
Po novem zakonu o potrošniških kreditih dajalec kredita pisno in pravočasno pred sklenitvijo kreditne pogodbe brezplačno zagotovi predhodne informacije o kreditni pogodbi, na podlagi katerih potrošnik lahko primerja različne ponudbe in presodi ustreznost kreditne pogodbe glede na svoje potrebe in finančni položaj. Pri kreditni pogodbi, pri kateri je kredit obračunan v tuji valuti, predhodne informacije vsebujejo grafični prikaz nihanja referenčne obrestne mere in vrednosti tuje valute v razmerju do evra za zadnjih deset let. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je tudi navedba tuje valute in vrsta tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, z opozorilom, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil ter obrazložitev delovanja mehanizma pretvorbe plačila iz tuje valute v domačo ter povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu kredita, da potrošnik lahko oceni finančne posledice, ki iz tega zanj izhajajo.
Pri kreditni pogodbi za nepremičnino, pri kateri je kredit obračunan v tuji valuti, ima potrošnik po novem zakonu pravico do pretvorbe kredita iz tuje valute v domačo, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga mora potrošnik še odplačati, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 odstotkov od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo in domačo valuto, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino. V skladu z novo zakonsko ureditvijo dajalec kredita pošilja potrošniku opozorila o zvišanju skupnega zneska kredita, ki ga mora potrošnik še plačati, pravici potrošnika do pretvorbe kredita iz tuje valute v domačo in pogojih za takšno pretvorbo ter pojasni morebitne druge mehanizme omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen potrošnik zaradi spremembe menjalnega tečaja.
Zdaj je čas za tožbo
Medtem ko čakamo na odločitev o morebitnem sprejetju novega intervencijskega zakona za rekonverzijo kreditov iz švicarskih frankov v evre, ki so ga pripravili dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Ciril Ribičič in dr. Franc Grad in ki ga predlaga Združenje Frank, z namenom sistemske rešitve problema posojila v franki, je jasno, da se banke ne bodo zlahka predale in da bodo lobirale proti sprejetju predlaganega zakona. Stališče Združenja bank Slovenije je, da glede obravnavane zakonodajne pobude ostajajo pri stališčih, ki so bila navedena v skupni izjavi ministrstev za finance in gospodarstvo, Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije, ki navaja, da so posojilne pogodbe dvostranski pravni posel med banko in potrošnikom in je zato treba rešitve obravnavanega problema poiskati v pravnem okviru, ki je veljal ob sklenitvi pravnega posla. Prav zaradi takšnega stališča bank bi morda bilo najbolje, da se pravica poišče na sodiščih. Predvsem zdaj, ko nam je Sodišče EU postreglo z jasnimi smernicami.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
