Kdo se boji iranske bombe?
tor, 07.11.2017, 12:00
Kdo se boji iranske bombe?
Ni me strah. Tudi če se bo Iran dokopal do jedrskega orožja, bom dobro spal.

Sovražim očitne resnice.

Ideali so lahko očitni. Politične izjave pa niso. Ko slišim za očitno politično resnico, takoj podvomim o njej.

Najbolj očitna politična resnica v Izraelu ta hip zadeva Iran. Iran je naš smrtni sovražnik. Iran nas hoče uničiti. Zato moramo mi prej uničiti njegove zmogljivosti.

Ker je to tako očitno, je jedrski sporazum med Iranom in petimi stalnimi članicami varnostnega sveta OZN in Nemčijo grozen. Preprosto grozen. Že zdavnaj bi morali ukazati Američanom, naj zbombardirajo Iran do temeljev. Če bi se po kakšnem naključju zgodilo, da nas ne bi ubogali, bi morali sami odvreči jedrsko bombo nad Iran, še preden tamkajšnji nori fanatični voditelji dobijo priložnost, da nas prvi uničijo.

Vse to so očitne resnice. Zdijo se mi popolne neumnosti. V njih ni prav nič očitnega. Pravzaprav nimajo prav nobene logične podlage. Manjkajo jim vsakršni geopolitični, zgodovinski ali faktični temelji.

Napoleon je nekoč dejal, da morate, če hočete razumeti vedenje neke države, pogledati na zemljevid.

Geografija je pomembnejša od ideologije, pa naj bo ta še tako fanatična. Ideologije se sčasoma spremenijo, geografija pač ne. Najbolj fanatično ideološka država 20. stoletja je bila Sovjetska zveza. Prezirala je svojo predhodnico, carsko Rusijo. Sovražila bi tudi svojo naslednico, Putinovo Rusijo. Toda pazite, ruski carji, Stalin in Putin so vodili oziroma vodijo bolj ali manj enako zunanjo politiko. Karl Marx se gotovo obrača v grobu.

Ko se je pojavilo biblijsko ljudstvo Izraelitov, je bila Perzija že civilizirana država. Njen kralj Kir Veliki je poslal »Jude« v Jeruzalem in ustanovil, kar bi lahko poimenovali »judovsko ljudstvo«. V judovski zgodovini ima zato ugled velikega dobrotnika.

Ko je bil leta 1948 ustanovljen Izrael, je David Ben-Gurion v Iranu videl naravnega zaveznika nove države. Morda se to danes sliši čudno, toda Iran je bil še pred kratkim dejansko najbolj proizraelska država na Bližnjem vzhodu.

Ben-Gurion je bil polnokrvni realist. Ker ni imel prav nobenega namena skleniti miru z Arabci − mir, ki bi izvorno majhni državi Izrael preprečil neomejeno širitev −, se je oziral za zavezniki onkraj arabskega sveta.

Ko je opazoval zemljevid (da, verjel je v zemljevid), je opazil, da so muslimanski Arabci obkroženi s številnimi nearabskimi in nemuslimanskimi entitetami: maronitskimi kristjani v Libanonu (nemuslimani), Turki (muslimani, a ne Arabci), Kurdi (muslimani, a ne Arabci), Iranci (muslimani, a ne Arabci), Etiopci (ne muslimani ne Arabci) in drugimi.

Ko je Ben-Gurion to opazoval, je sestavil veliki načrt: »partnerstvo periferije«, zavezništvo vseh teh entitet, ki obkrožajo arabski svet in so se počutile ogrožene zaradi krepitve panarabskega nacionalizma Gamala Abdela Naserja in drugih sunitsko-muslimansko-arabskih držav.

Med največjimi navdušenci nad to idejo je bil iranski šah, ki je postal eden od najtesnejših prijateljev Izraela.

»Kralj kraljev« je bil brutalen diktator, ki ga je sovražila večina njegovih ljudi, toda za številne Izraelce je Iran postal drugi dom. Teheran je postal Meka za izraelske poslovneže, nekateri od njih so zelo obogateli. Strokovnjaki izraelske tajne službe Šabak so usposabljali šahovo osovraženo tajno policijo Savak.

Visoki poveljniki izraelske vojske so neovirano potovali skozi Iran v iraški Kurdistan, kjer so usposabljali kurdske pešmerge za boj proti režimu Sadama Huseina. (Šah ni seveda niti v sanjah pomislil, da bi dodelil svobodo kurdski manjšini v svoji državi.)

To idilično razmerje se je nenadoma končalo, ko je šah sklenil dogovor s Sadamom Huseinom, da bi zavaroval svoj prestol. Ni mu pomagalo. Skrajni šiitski kleriki, ki so bili zelo priljubljeni, so ga strmoglavili in ustanovili šiitsko islamsko republiko. Ljubezen do Izraela je bila končana.

Mimogrede, odcepil se je še en kos »periferije«. Leta 1954 sta Ben-Gurion in njegov šef vojske Moše Dajan sestavila načrt napada na Libanon, kjer bi nato ustoličili proizraelskega maronitskega diktatorja. Tedanji premier Moše Šaret, ki je imel nekaj znanja o arabskem svetu, je preprečil avanturo, ki jo je imel za neumno. Tri desetletja pozneje je Ariel Šaron, še en ignorant, izpeljal isti načrt − s katastrofalnimi posledicami.

Leta 1982 je izraelska vojska vdrla v Libanon in na čelo države postavila maronitskega diktatorja Baširja Džemajela, ki je podpisal mirovni sporazum z Izraelom in bil nato kmalu umorjen. Šiiti, ki poseljujejo jug Libanona, so sprejeli izraelsko vojsko z entuziastično dobrodošlico, saj so verjeli, da jim bo pomagala v sporu s sunitskimi muslimani in nato odšla. Temu sem bil sam priča: ko sem se med vožnjo v civilnem avtomobilu od Metule v Izraelu do Sidona na libanonski obali peljal skozi šiitske vasi, sem se komaj (fizično) iztrgal iz objemov njihovih prebivalcev.

Toda ko so šiiti ugotovili, da Izraelci nimajo nobenega namena oditi, so proti nam sprožili gverilsko vojno. Rodil se je Hezbolah, ki je postal eden od najučinkovitejših sovražnikov Izraela − in zaveznik šiitskega režima v Iranu.

Toda ali je šiitski režim v Iranu res tak smrtni sovražnik Izraela? Sam o tem precej dvomim.

Ko je bil verski fanatizem novega režima v Teheranu na vrhuncu, se je odvil čuden posel, ki je postal znan kot afera Iran-Contra. Nekateri konservativci v Washingtonu so hoteli oborožiti desničarske upornike v levičarski Nikaragvi. Ameriška zakonodaja jim je preprečevala, da bi to naredili odkrito, zato so se obrnili na − koga drugega? − Izrael.

Izrael je prodal orožje iranskim ajatolam (da, res je!) in izročil kupnino našim prijateljem v Washingtonu, ki so jo nezakonito posredovali nikaragovskim desničarskim teroristom, imenovanim »contras«.

In kaj je nauk te zgodbe? Ko je to služilo ajatolovim praktičnim namenom, niso imeli nobenih težav s sklepanjem poslov z Izraelom oziroma »Malim Satanom«, kakor so ga imenovali.

Iran je potreboval orožje, ki jim ga je poslal Izrael, ker je bil v vojni z Irakom Sadama Huseina. Ta sicer ni bila prva. Dolga stoletja je bil Irak branik arabskega sveta pred Iranom. Irak ima sicer veliko šiitsko populacijo, toda tamkajšnji šiiti so Arabci in zato niso imeli kakšnih posebnih simpatij do iranskih šiitov. Še danes jih gojijo bolj malo.

Izrael je v tisti vojni pomagal Iranu, ker se je bal Sadama Huseina. Zato je tudi pomagal prepričati ZDA, naj napadejo Irak. Invazija je bila zelo uspešna: Irak je bil uničen, zgodovinski branik pred Iranom pa je izginil. Prav Izrael je bil torej tisti, ki je pomagal odstraniti glavno oviro iranski hegemoniji na Bližnjem vzhodu.

Se sliši noro? Saj je noro. Ben-Gurionov veliki načrt je obrnjen na glavo. Trenutno je »periferija« v sestavi Libanona in Irana in s podporo Turčije naš smrtni sovražnik, medtem ko so države sunitskega bloka Saudske Arabije, zalivskih držav in Egipta naši odkriti ali napol skriti zavezniki.

Na tem mestu kar slišim nestrpnega bralca, ki kriči: »Ne serji, kaj pa jedrska nevarnost? Kaj pa nevarnost, da se nori ajatole dokopljejo do jedrskih bomb in nas uničijo z njimi?«

No, mene ni strah. Tudi če se bo Iran dokopal do jedrskih bomb, bom dobro spal.

Zakaj za Božjo (ali Alahovo) voljo? Ker je Izrael dobro založen z jedrskim orožjem, z zmogljivostjo povračilnega udara vred.

Jedrski napad na Izrael bi pomenil uničenje Irana, večtisočletne civilizacije, ponosne dediščine neštetih filozofov, umetnikov, pesnikov in znanstvenikov. (Beseda algoritem je, denimo, izpeljana iz imena perzijskega matematika Al Kvarizmija.)

Trenutni voditelji Irana so morda res fanatiki (sam sicer dvomim o tem), toda nimajo samomorilskih nagnjenj. Prav nič ne kaže v to smer. Nasprotno, zdijo se izrazito praktični ljudje.

Toda zakaj potem besnijo proti Izraelu? Ker je njihov cilj postati dominantna sila v muslimanskem svetu, preklinjanje Izraela pa je pravi način za doseganje tega. Dokler Izrael ne bo sklenil miru s Palestinci, bodo arabske in muslimanske množice sovražile Izrael. In trenutni voditelji Irana so zelo dobri v preklinjanju »Malega Satana«.

Strokovnjaki ocenjujejo, da islam v zadnjem času izgublja moč kot glavno gonilo v Iranu, obenem pa se krepi iranski nacionalizem. Kult kralja Kira Velikega, ki je vladal več kot 1200 let pred Mohamedom, postaja čedalje vplivnejši.

Odkar je bila izumljena jedrska bomba, ni bila napadena še nobena država s tovrstno oborožitvijo. Napad na jedrsko državo je namreč preprosto samomor. Celo mogočne ZDA (»Veliki Satan«) si ne upajo napasti male Severe Koreje, katere prizadevanja za razvoj jedrskega orožja in sredstev za njegovo uporabo so vse prej kot neracionalna.

Zato bom trdno spal, tudi če se Iran dokoplje do jedrskega orožja. Čeprav morda vendarle z enim očesom odprtim.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Kdo se boji iranske bombe?

Ameriška invazija na Irak je bila "zelo uspešna": Irak je bil uničen, zgodovinski branik pred Iranom pa je izginil. Prav Izrael je bil torej tisti, ki je pomagal odstraniti glavno oviro iranski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Foto: Ceerwan Aziz/Reuters

Prijavi sovražni govor