Kdo se boji istospolno usmerjenih?
tor, 01.10.2013, 09:00
Kdo se boji istospolno usmerjenih?
Cilj vsake parade ponosa je, da skupnost istospolno usmerjenih ne ostane nevidna za oči družbene večine.

Jeseni leta 2011 sem v imenu Slovenije kot pokroviteljice zunanjepolitične konference Proces Brdo sodeloval na zasedanju ministrov za notranje zadeve Zahodnega Balkana in evropske komisarke za to področje v Ohridu. Ko me je zagledal Ivica Dačić, takratni srbski notranji minister in sedanji srbski premier, mi je v šali dejal: »Ej, Aleš, pa kaj sem ti storil, da si prišel ti namesto Katarine Kresal?«

Odvrnil sem mu: »Hja, Ivica, vzemi to kot kazen, ker si včeraj prepovedal Parado ponosa v Beogradu.«

Srbska oblast je, v zadnjem trenutku, tudi dve leti pozneje, spet odpovedala manifestacijo v podporo istospolno usmerjenih in Dačić je to komentiral, rekoč, »da mu ni treba postati gej, da bi dokazal svojo proevropsko usmerjenost«.

Ta izjava me spominja na tisto iz časov rasne segregacije v ZDA: »Nič nimam proti črncem, dokler sedijo v zadnjem delu avtobusa.«

S takimi izjavami se utrjuje stereotipe in predsodke, da so nekateri drugačni od normalnih ljudi in se jih še naprej odriva v položaj marginalizirane družbene manjšine. Gre za značilno taktiko političnega populizma, ki se hrani s homofobnimi stališči. Uporabljajo jo politiki, ki jih skrbijo samo naslednje volitve, namesto da bi ravnali kot državniki, ki jih skrbijo naslednje generacije.

Ponekod zgodovinski preobrati

Pred le pol stoletja je bila istospolna usmerjenost marsikje obravnavana kot kaznivo dejanje. Zdaj je kazniva le še izjemoma, na primer v Ugandi. Homoseksualnost postaja vse bolj družbeno sprejemljiva. Ljudje na splošno podpirajo enake možnosti za istospolno usmerjene pri zaposlovanju, a je javnost bolj razdeljena glede vprašanja, ali naj ta enakopravnost velja tudi na področju poučevanja v šolah. Verjetno pa ni bolj vroče teme v sodobnih družbah, kot so poroke in posvojitve otrok v partnerskih zvezah LGBT.

Viharno predstavljanje argumentov za in proti porokam ter posvojitvam otrok v skupnostih istospolno usmerjenih partnerjev, smo v Evropi nazadnje spremljali v Franciji. Nasprotniki porok in posvojitev so svarili, da se bo s tem odprla pot za dovolitev incesta in poligamnih zvez. Po njihovem mnenju enakost ne glede na spolno usmerjenost spregleda realnost krvi in mesa kot elementa človekovega obstoja. Ni pomembno, koliko poskušamo enakost abstrahirati iz sveta, naša biološka komponenta nas vedno potegne nazaj. Temeljna življenjska dihotomija je biološka razlika med moškim in žensko. Samo s priznavanjem te razlike naj bi po mnenju nasprotnikov porok in posvojitev odpravljali neenakost.

Zagovorniki odprave nepravične diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti so poudarjali, da je prepoved vsakršne diskriminacije utemeljena na univerzalnosti človekovih pravic kot podlagi razsvetljenstva.

Poroka je dogovor dveh ljudi istega ali nasprotnega spola o formalnem oblikovanju življenjske skupnosti. Želja, in ne biologija, je ključna. Družina je konvergenca posameznikove svobode in ciljev, ki jih imata oba partnerja. Če je karkoli svetega, to ni ženska maternica, ampak želja obeh partnerjev, ne glede na njuno spolno usmerjenost, da želita vzgajati otroka. Opozarjali so tudi, da je razdalja med prepovedjo abortusa in prepovedjo porok istospolno usmerjenih ljudi, manjša, kot se zdi.

Države članice EU kot so Nizozemska, Švedska, Belgija, Španija, Združeno kraljestvo, Francija utrjujejo pot evropski toleranci, enakopravnosti, sprejemljivosti in s tem popolni družbeni integraciji istospolno usmerjenih ljudi. Sporočilo tistim državam, ki še oklevajo, je jasno.

Finančna kriza in kriza vrednot

Obstaja pa resna ovira za to, da bi univerzalna značilnost prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, hitreje odpravila moralne in ideološke delitve o vlogi spolov in spolnosti. Družbe, ki jih je prizadela ekonomska in finančna kriza, ter s tem povečevala občutek negotovosti, so praviloma manj tolerantne do tujcev, etničnih manjšin ali istospolno usmerjenih.

Posameznikova negotova socialna varnost namreč zmanjšuje njegovo empatijo, torej njegov mentalni proces, v okviru katerega posameznik poskuša razumeti, kako čutijo in kaj mislijo drugi. Kadar je preživetje negotovo, takrat kulturna različnost postane grožnja. Tujci postanejo nevarni prišleki. In kot tujec je zaznan vsakdo, ki je drugačen. Tudi v svoji spolni usmerjenosti. V okoliščinah eksistenčne negotovosti vrednote kakovosti življenja niso v ospredju posameznikovega zanimanja. Bolj ga skrbijo materialistične in tradicionalne vrednote, kot je preživetje družine. Zato ni presenetljivo, da so abortus, homoseksualnost ali razveza zakonske zveze manj družbeno sprejemljive, meni sociolog Jeremy Rifkin.

V takih okoliščinah je pomembneje, da so družbene manjšine lahko opazne. Cilj vsake parade ponosa je, da skupnost istospolno usmerjenih ne ostane nevidna za oči družbene večine. Če jih večina ne vidi, potem so problemi LGBT tudi zunaj razmisleka te večine. Če istospolno usmerjeni niso niti videni niti slišani, potem so za večino problemi diskriminacije samo nekaj abstraktnega. Zato se s takimi problemi ta večina ne ukvarja. Nevednost povzroča strah in strah vodi k agresivnosti. Več ko se ljudje naučimo o strasteh, strahovih in sočutju gejev in lezbijk, večja bo naša sposobnost njihovega popolnega sprejemanja.

Vloga sodišč

Domače in mednarodne izkušnje nas učijo, da k harmoniji in humanosti v družbi lahko veliko pripomorejo tudi sodišča z evolutivno (napredno) razlago univerzalnega prava o človekovih pravicah. Velikokrat so zadnje upanje za izključene in diskriminirane posameznike. Spomnimo se, na primer, odločbe slovenskega vrhovnega sodišča o priznanju tuje sodne odločbe, s katero je bila homoseksualcema odobrena posvojitev deklice.

Toda, bi srbsko ustavno ali vrhovno sodišče lahko položilo temeljni kamen za enakopravnost ne glede na spolno usmerjenost? Trenutno težko, če je res, kar je zapisal priznani pravni filozof R. Dahl, in sicer da pogledi sodnikov na določeno politiko (angl. »policy«) nikoli niso dolgo časa zunaj okvira pogledov dominantne politične večine (angl. »politics«) Poleg tega se tudi sodiščem včasih zgodi, da žrtvujejo temeljne vrednote demokracije s ciljem njihove obrambe. Tak primer bi lahko bila zavrnitev slovenskega ustavnega sodišča v zvezi z zahtevo za prepoved izvedbe referenduma o družinskem zakoniku.

Uveljavitev enakopravnosti oziroma odprava prepovedanih meril razlikovanja je skupna odgovornost vseh treh vej oblasti v vsaki posamezni državi: vlade in parlamenta kot politične oblasti ter sodstva kot nepolitične. Toda sočasno je to tudi skupna odgovornost civiliziranih narodov. Ni dovolj le zgražanje ali kritiziranje neustreznih pristopov in politik. Žal se na Zahodnem Balkanu še ni uveljavil pojem državljana sveta, ki slavi strpnost, pluralizem mnenj, odprtost duha in v različnosti vidi dodano vrednost. Evropa mora poleg političnih pogojev v okviru (pred)pristopnih pogajanj za članstvo v EU, državam, kakršna je Srbija, pomagati tudi pri financiranju ustreznih projektov, ki bodo spodbujali enakost v različnosti. Slovenija je državam v tej regiji še vedno v marsičem zgled. Tako v javnem kot v zasebnem, predvsem neprofitnem sektorju, ima kapacitete za partnersko sodelovanje. Lahko bi bila pobudnica in nosilka prenosa evropskih vrednot v ta prostor.

Ministrstvo za zunanje zadeve, ITF in Evropski center za reševanje sporov, na primer, že pripravljajo regionalni projekt reševanja medetničnih vrstniških sporov v šolah v nekaterih predelih Bosne, Srbije, Kosova in Makedonije. Lahko bi ga razširili tudi na odpravo predsodkov, povezanih s spolno usmerjenostjo. Naš kulturni in socialni kapital v razmerju do regije Zahodnega Balkana sta lahko predhodnika vsem drugim vrstam kapitala. Državam v regiji lahko pomagamo, da bodo zgradile lasten socialni kapital in s tem postale odprte do drugih. Predvsem do tistih, ki jih zdaj diskriminatorno obravnavajo kot drugačne. Skupaj lahko zgradimo empatično civilizacijo.

***

Aleš Zalar, predsednik Evropskega centra za reševanje sporov

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 



Kdo se boji istospolno usmerjenih?

EU naj Zahodnemu Balkanu pomaga pri financiranju projektov, ki spodbujajo enakost v različnosti. Foto: Marko Djurica / Reuters

Povezane novice

Parada ponosa: politični dogodek ali praznik enakopravnih?
16. junij ob 21:00
Problematika LGBT skupnosti ne prinaša političnih točk, zato potrebuje širok politični konsenz in pogumne ljudi.
Prijavi sovražni govor