Tiskane izdaje
Mrhovinarji krožijo na nebu. Opazujejo ranjenega moža na tleh in čakajo na njegov konec. Takšni so tudi človeški mesojedci, politiki. Pojejo mu hvalnice in prisegajo, da ga bodo branili z vsem srcem, toda v glavi že preračunavajo, kdo bi ga lahko nasledil. Vsak od njih si mrmra: zakaj pa ne jaz?
Benjamin Netanjahu se sooča z največjo krizo v dolgotrajni karieri. Policija bo kmalu končala preiskavo in na generalnega tožilca pritiskajo, naj uradno poda obtožnico. Protesti blizu njegovega doma so iz tedna v teden večji. Generalnega tožilca, generalnega policijskega inšpektorja in ministra za notranjo varnost je Netanjahu osebno nastavil (z ženino pomočjo). Toda zdaj niti to ni dovolj, ker je pritisk premočan. Preiskava se bo sicer morda vlekla še nekaj mesecev, a zdi se, da je njen konec neizbežen: proces država Izrael proti Benjaminu Netanjahuju se bo zagotovo odvil na sodišču.
Ko je kateri izmed članov vlade obtožen hudega zločina, običajno odstopi ali se umakne iz javnosti. Toda ne Netanjahu. Kje pa! Le kdo bo varoval in reševal Izrael pred grozljivimi nevarnostmi, ki z vseh strani ogrožajo državo? Iranci nam obljubljajo uničenje, vsi okoliški Arabci nas hočejo pobiti, levičarji in drugi izdajalci pa ogrožajo državo od znotraj. Le kako bi lahko preživeli brez Bibija? Nevarnost je preveč grozna, da bi o njej sploh razmišljali!
Kot kaže, je o tem prepričan tudi Netanjahu. On, njegova žena in najstarejši sin se obnašajo kot kraljeva družina. Kupujejo brez plačila, potujejo kot gostje drugih ljudi in prejemajo draga darila. Policija je dosjeje, ki zadevajo primer, okrasila z mnogimi ničlami.
Dosje 1000 zadeva darila. Netanjahuji so obkroženi z množico milijarderjev, ki med sabo tekmujejo v obdarovanju. Mnogo šal je bilo izrečenih na račun dragih cigar in rožnatega šampanjca, dokler se ni pokazalo, da so vredni na desettisoče dolarjev. Darovalci seveda pričakujejo od obdarovancev nekaj v zameno.
Dosje 2000 zadeva nenavadne zadeve. Jediot Aronot (»Zadnje novice«) je bil največji dnevni časopis v Izraelu, dokler se ni pojavil brezplačnik Izrael Hajom (»Izrael danes«). Ustanovil ga je Sheldon Adelson, Netanjahujev občudovalec ter lastnik ogromnih kazinojev v Las Vegasu in Macau. Časopis je posvečen izključno poveličevanju kralja Bibija. V posnetem zasebnem pogovoru je Noniju Mojzesu, lastniku Jediota, ponudil kupčijo: če bo Jediot začel poveličevati Bibija, bo Izrael danes zmanjšal naklado. Formalnopravno bi to lahko bilo podkupovanje.
Globoko pod morsko gladino je še dosje 3000. Nemški ladjedelec ThyssenKrupp (obe imeni sta še predobro znani kot glavna dobavitelja orožja Hitlerju) izdeluje naše podmornice. Tri, šest, devet. Nebo – ali morje – je meja. Zakaj le potrebujemo podmornice? Predvsem ne zato, da bi potapljali sovražnikove flote. Naši sovražniki, kakršni že so, nimajo močnih flot, a bi lahko dobili jedrske rakete. Izrael je zelo majhno ozemlje, ki bi ga uničila ena ali dve jedrski bombi. Toda nihče niti v sanjah ne bi storil tega, če bi se zavedal, da tam nekje kukajo iz morja podmornice, ki lahko v nekaj minutah odgovorijo z jedrskimi izstrelki.
Nemška ladjedelnica s podporo nemške vlade prodaja podmornice izraelski mornarici. Nobeni posredniki niso potrebni. Vendar so vseeno zraven bili posredniki, ki so pospravili v žep milijone. Koliko je bilo žepov? No, pa smo tam. Precej žepov ljudi, ki so zelo blizu premieru. Utegnili bi si misliti, da jih je na desetine milijonov prišlo do premiera. Ta teden je ugledna televizijska oddaja opravila preiskavo in slika je bila šokantna. Celotna vojaška in civilna sfera je okužena s korupcijo. Kot da bi bili v propadli afriški državi.
Ena od lekcij, ki sem se jih naučil v življenju, je ta, da nihče ne doseže vrha poklica brez tega, da bi se mu popolnoma posvečal. Da bi postal nesramno bogat, moraš nesramno ljubiti denar. Ne stvari, ki jih kupiš z denarjem, ampak denar. Tako kot Molièrov skopuh, ki cele dneve prešteva svoje bogastvo. Če pa si želiš še kaj drugega, na primer, ljubezen ali slavo, ne boš postal multimultimilijarder. Don Juanu je šlo samo za ženske, ne za ljubezen. Samo ženske, vedno več žensk.
David Ben-Gurion je hotel oblast. Ne ugodja oblasti, cigar, šampanjca ali številnih vil, ampak zgolj oblast. Vse drugo (na primer biblijski klub ali njegovo branje Don Kihota v španščini) je bilo zgolj pretveza. Hotel je oblast in se je je oklepal, kolikor dolgo je lahko. (Na koncu, ko je bil obkrožen s pretorijsko gardo mladcev, kot sta bila Moše Dajan in Šimon Perez, so njegovi sodelavci združili moči in ga brcnili z oblasti, pri tem sem tudi sam malce pomagal.)
Oseba, ki noče zgolj politične oblasti, ampak tudi življenjske dobrine, številne vile in veliko denarja, se ne bo zmogla povzpeti na vrh. Netanjahu je dober primer tega. Pri tem ni izjema. Njegov predhodnik je v zaporu, prav tako nekaj nekdanjih ministrov. Nekdanji predsednik države je bil pred kratkim izpuščen iz zapora (sedel je zaradi spolnega napada).
Netanjahu je odrasel v družini, ki ni bila premožna. Prav tako Ehud Olmert, Ehud Barak in Moše Dajan. Preveč so imeli radi denar. Tudi Saro Netanjahu, premierovo ženo, čaka obtožnica. Obtožujejo jo, da je krila zasebne izdatke z vladnim denarjem. Na splošno ni preveč priljubljena. Vsi ji pravijo Sarah'le (»Mala Sara«), a to ni ljubkovalni naziv. Tudi ona je odrasla v revnem okolju. Bila je letalska stevardesa, ko je v neki prostocarinski trgovini srečala Bibija.
Sam sem imel srečo. Do mojega desetega rojstnega dne je bila moja družina zelo premožna. Ko smo pobegnili v Palestino, smo bili kaj kmalu tako revni kot miš v sinagogi. Toda bili smo veliko bolj srečni.
Še ena lekcija: nihče ne sme ostati na oblasti več kot osem let. Ljudje na oblasti privlačijo hvalisavce, ki jim dan za dnem, leto za letom govorijo, kako čudoviti, pametni, premeteni in privlačni so. Počasi postanejo prepričani o tem. Ne nazadnje se toliko dobrih ljudi ne more zmotiti. Njihova kritičnost postane zamegljena. Navajeni so, da jih ubogajo tudi ljudje, ki so drugačnega mnenja. Postanejo imuni za kritike in celo jezni, ko jih drugi kritizirajo. Po 12-letnem mandatu Franklina Delana Roosevelta, modrega in uspešnega predsednika, so Američani spremenili ustavo in omejili predsedovanje na dva mandata, ki skupno znašata osem let. Zelo razumno.
Govorim iz lastnih izkušenj. V kneset sem bil izvoljen trikrat. Prva dva mandata – osem zaporednih let – sem zelo užival, saj sem imel občutek, da delam prave stvari na pravi način. Med tretjim mandatom pa sem imel občutek, da sem manj vnet, manj inovativen in manj originalen. Zato sem odstopil. Netanjahu je premier že četrti mandat. Skrajni čas je, da se ga zruši.
Sveto pismo nam zapoveduje: »Če tvoj sovražnik pade, se nikar ne vesêli, če se spotakne, naj se tvoje srce ne raduje.« (Pregovori 24, 17) Ne veselim se, a bom vseeno zadovoljen, ko bo odšel. Ne sovražim ga, pa tudi nimam ga rad. V življenju sem z njim govoril morda dvakrat ali trikrat. Prvič me je predstavil svoji drugi – ne pa zadnji – ženi, prikupni mladi Američanki, drugič pa, ko je videl na razstavi mojo fotografijo, na kateri sem nosil pilotsko kapo. Rekel mi je, da sem videti kot Errol Flynn.
Moj odnos do njega ne temelji na čustvih, ampak zgolj na politiki. Nadarjen politik je in premeten demagog. Vendar sem prepričan, da vodi Izrael počasi, a zagotovo, proti zgodovinski katastrofi. Ljudje so prepričani, da je nenačelen in da bi storil vse – prav vse – za to, da bi ostal na oblasti. To drži. Toda pod tem se skrivajo trda načela, ki jih je imel njegov oče, profesor zgodovine in specialist za špansko inkvizicijo. Benzion Netanjahu je bil zagrenjen človek, prepričan, da ga kolegi prezirajo in ovirajo njegovo kariero, ker ima ekstremne desničarske nazore. Bil je fanatik, proti kateremu je celo Vladimir Jabotinski zelo zmeren. Oče je občudoval starejšega sina Jonija, ki je bil vojaški oficir, ubit v napadu na Entebbe. Bibija ni kaj preveč spoštoval. Nekoč je izjavil, da Bibi ni primeren za premiera, bi pa lahko bil dober zunanji minister. Zelo bistroumna opazka.
Če Benjamin Netanjahu pade (kar zagotovo bo), kdo ga lahko nadomesti? Kot vsak premeten (in negotov) voditelj je tudi Bibi na svoji poti uničil vse tekmece. Zato možnega naslednika ni. Toda številni ljudje ponavljajo slogan: »Kdorkoli, samo ne Bibi!«
****
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
