Kisle kumarice
tor, 31.10.2017, 12:00
Kisle kumarice
Aleluja! Končno sem odkril nekaj, o čemer se strinjam z Benjaminom Netanjahujem. Resnično!
Minuli ponedeljek se je kneset znova ponovno sestal po dolgih (in blaženih) počitnicah. Ob takšnih priložnostih se od predsednika države in premiera pričakuje govor. Ta naj bo slavnosten, poln pobožnih puhlic. Govor, ki gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

A tokrat ni bilo tako.

Izraelski predsednik Reuven Rivlin, ki je sedel ob predsedniku parlamenta, je imel govor brez primere v vseh ozirih. Napadel je vladno koalicijo pod vodstvom Likuda in jo obtožil, da spodkopava vlogo prava, vlogo generalnega državnega tožilca in vlogo policije.

Predsednik še zdaleč ni levičar. Je pripadnik nacionalistične desnice. Njegova ideologije je »celotni Eretz-Izrael«. Rivlin je član stranke Likud.

Da bi ga lahko razumeli, se moramo vrniti k Vladimirju Jabotinskemu, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustanovil Revizinostično stranko, predhodnico sionistične desnice. Jabotinsky je bil rojen v carski Odesi, kjer je tudi odraščal, a je nato študiral v Italiji, ki jo je takrat še vedno preveval svež duh risorgimenta. To je bilo gibanje, ki je bilo svojevrstna mešanica skrajnega nacionalizma in skrajnega liberalizma, in Jabotinsky se je navzel vseh teh idej.

Portret Jabotinskega visi na stenah v vseh pisarnah Likuda, a so člani te stranke že zdavnaj pozabili na njegova načela - z izjemo veteranov, kot je 78-letni Rivlin. Rodil se je ob izbruhu druge svetovne vojne. Lahko bi rekli, da pripada posebni skupini ljudi: potomcem vzhodnoevropskih Židov, ki so prišli v Palestino veliko prej, preden se je začelo rojevati sionistično gibanje. Njegov oče je bil strokovnjak za arabsko kulturo.

Rivlin je eden najprijaznejših ljudi, kar jih poznam. Vsi ga imajo radi. Vsi - razen Netanjahuja, ki je nasprotoval njegovemu imenovanju.

Netanjahu je Rivlinov govor poslušal s kot maska negibnim obrazom. Nato je vstal in imel svoj govor - govor, ki ga je pripravil zdavnaj pred zasedanjem, ki pa je zvenel tako, kot da bi ga Rivlin poslušal, še preden je nato pripravil svoje besedilo.

Premier je napadel Vrhovno sodišče, generalnega državnega tožilca, načelnika policije, medije in levico, ki naj bi se skrivaj sestajali zato, da bi ga strmoglavili. To je bilo sila nenavadno, saj se ve, da je osebno izbral tako generalnega državnega tožilca kot načelnika policije. Dejal je, da so ga hoteli vsi ti strmoglaviti s protidemokratično zaroto oziroma z državnim udarom policijskih preiskovalcev in tožilcev. Pogosta razkritja iz preiskav, ki so jih mediji na veliko objavljali, so bila - tako vsaj trdi Netanjahu - prav tako del omenjene zarote.

In res, javnost je bila resnično dobro obveščena o poteku preiskav. V eni od preiskav so se ukvarjali z dragimi darili, ki so jih multi milijonarji podarili Netanjahuju, ki je sicer tudi sam dovolj bogat. Med darili so bile tudi zelo drage cigare, tako da so to preiskavo poimenovali »zadeva cigare«.

Ti isti in tudi številni drugi milijonarji so poleg tega z dragimi darili zalagali tudi Saro, Netanjahujevo sila nepriljubljeno ženo. Med darili, ki jih je dobila, je tudi rožnati šampanjec, tako da so to preiskavo poimenovali »zadeva rožnati šampanjec«.

A ti dve preiskavi sta malenkosti proti črnemu oblaku, ki se vse bolj bliža Netanjahuju in ki se imenuje »zadeva podmornice«. Gre za nakup podmornic in drugih plovil od nemške ladjedelnice. Ker so nemški proizvajalci orožja znani po tem, da izplačujejo bogate podkupnine voditeljem manj razvitih držav, ni bil nihče kdove kako presenečen, ko se je začelo potihoma govoriti o več deset milijonih evrov, izplačanih izraelskim politikom, admiralom in posrednikom. A kje so se ustavili evri? Še preden so prišli do vrha?

Netanjahu je bil s svojim govorom glasnejši od klevet. Le te so zdaj zamenjale njegovo obsedenost z iransko jedrsko bombo, nevarnostjo Hezbolaha in celo izdajalsko izraelsko levico. Zdi se, da so postale njegova glavna preokupacija.

Da bi ustavili zaroto, so Netanjahu in njegovi lakaji predlagali preprosto rešitev: uvedbo »francoskega zakona«. S tem se zdaj na veliko ukvarjata tako izraelska vlada kot stranka Likud, in to v škodo vsega drugega. Omenjeni zakon določa, da proti »sedanjemu premieru« ne more potekati nikakršna preiskava ali pregon.

Na prvi pogled je v tem določena logika. Naš premier mora voditi državne posle, načrtovati naslednjo vojno (vedno se namreč pripravlja kakšna naslednja vojna) in spodbujati gospodarsko rast - in vse te dejavnosti so ogrožene, če se mora premier ukvarjati z različnimi kazenskimi primeri. Če o vsem tem še enkrat razmislimo, pa to pomeni, da lahko kriminal služi najvišjemu uradu, premier - on in nihče drug v državi - pa je izvzet iz kazenskih preiskav.

Res je, da ta zakon preiskovalne postopke zgolj preloži na čas, ko premier znova postane zgolj eden od državljanov. A Netanjahu trenutno opravlja že svoj četrti štiriletni mandat in vse kaže, da si bo prizadeval še za petega, šestega in sedmega, če bo Bog - vsa slava mu - v skladu s tem podaljševal njegovo življenje.

Ni ga voditelja v demokratičnem svetu, ki bi užival takšen privilegij, razen v enem primeru. Gre za že omenjeni francoski zakon - vendar pa obstaja tukaj velikanska razlika. Francoski zakon ščiti pred pregonom predsednika med opravljanjem njegovega mandata - ne pa tudi predsednika vlade. Poleg tega - in tukaj gre za pomembno razliko - je mandat francoskega predsednika omejen na dve leti - tako da preložitev pregona ne traja kdove kako dolgo.

V tem trenutku se ves vladni aparat posveča temu, da bi se ta zakonita gnusoba preoblikovala v zakon.
Nekatere koalicijske partnerke Likuda se temu upirajo. Ta koalicija je namreč sestavljena iz številni strank - če sem prav seštel, jih je šest - in če se bo ena od njih vzdržala, lahko nastanejo problemi. Trenutno sta dve od njih razglasili, da dajeta svojim članom »proste roke«.

Razjarjeni Netanjahujev predstavnik, ki skrbi za to, da v parlament izvoljeni sočlani ubogajo strankina navodila, zdaj grozi, da bo razpustil vlado in razpisal nove volitve - to pa je huda grožnja vsem koalicijskim partnerjem, saj bi lahko doživeli popoln propad.

V sami stranki Likud pa ni slišati niti enega samega nestrinjanja, nikogar ni, ki bi se pogumno uprl, tako kot sta se ta teden dva republikanska senatorja uprla predsedniku Donaldu Trumpu.

Je pa predsednik Rivlin najostreje obsodil predlagani zakon, generalni državni tožilec pa ga je razglasil za »absurdnega«.

Glede česa se torej sam strinjam z Netanjahujem? V eni sami točki: levico je napadel, češ da ima v lasti »tovarno depresije«, ki ustvarja kislo razpoloženje.

V hebrejščini imamo izraz, ki označuje kislo hrano, kot so vložene kumarice. Po domače bi jih lahko poimenovali »kislice«. Netanjahu je dejal, da levičarji v javnosti ustvarjajo »kislo razpoloženje«, zato da bi ga lahko strmoglavili.

Nekateri bralci se bodo morda spomnili, da sem pred časom tudi sam levičarje obtožil tega istega slabega razpoloženja, a z drugega zornega kota. Znotraj širokega izraelskega mirovnega kampa vlada vzdušje, v katerem prevladuje obupanost, torej pravo kislo razpoloženje.

To razpoloženje daje vtis, da ne moremo storiti ničesar, da bi rešili našo državo, ki so jo Netanjahu in njegovi lakaji pripeljali do katastrofe. Dokaj priročno razpoloženje, saj pomeni, da ne moremo storiti ničesar in da nam ni treba nič tvegati, saj je vse skupaj tako ali tako izgubljeno.

Nekateri so prišli do ugotovitve, da mora boj potekati nekje drugje, daleč stran od nas, kot je boj gibanja BDS za to, da se bojkotira vse, kar je izraelskega. Te dni je ta boj dosegel absurden vrhunec, s tem ko je ameriško mesto, ki ga je strahotno razdejal orkan, razglasilo, da bodo njegovi prebivalci nadomestilo za škodo dobili samo v primeru, če bodo obljubili, da ne bodo bojkotirali Izraela. Ni kaj, dežela neštetih absurdov.

(Mimogrede, časopis Haaretz je ta teden objavil, da je naša vlada najela mednarodno ameriško odvetniško družbo za boj proti BDS.)

Kislo razpoloženje ne ustvarja borcev. Borce ustvarja prešerno razpoloženje. Kadar so razmere slabe, ko je vse videti brezupno, lahko gruča srečnih bojevnikov spremeni izid bitke.

Ni razlogov za obupavanje. Zgodovine ne ustvarja Bog. Mi smo tisti, ki jo ustvarjamo.

Ko že govorimo o francoskem predsedniku - spomnimo se, da se je Emmanuel Macron pojavil od nikoder, da je ustanovil novo stranko in v prvem poskusu dobil absolutno večino. Če je to uspelo Francozom, lahko uspe tudi nam.

Brezup in potrtost sta razkošje, ki si ga ne moremo privoščiti. V bitko se moramo vrniti z upanjem in samozavestjo.

In kot je dejal mož: da, mi zmoremo.

Bodimo dobre volje in z radostjo znova stopimo v boj.

Prej omenjeni Jabotinsky je napisal zgodovinski roman o biblijskem junaku Samsonu. Tik preden je nase zrušil filistejski tempelj, je svojemu ljudstvu predal zapuščino s tremi ukazi: Izberite kralja, zbirajte železo in - smejte se!

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Kisle kumarice

Z Netanjahujem s strinjam v eni sami točki: levico je napadel, češ da ima v lasti »tovarno depresije«, ki ustvarja kislo razpoloženje. Foto: REUTERS Pictures

Povezane novice

Nov začetek
24. oktober ob 12:00
Strašna težava
17. oktober ob 12:00
Prijavi sovražni govor