Tiskane izdaje
Ta prispevek pišem na [judovski verski praznik] Jom Kipur, naj mi Bog odpusti.
Pred natanko 43 leti so ob tem času zatulile sirene.
Sedeli smo v dnevni sobi s pogledom na eno glavnih telavivskih prometnic. Mesto je bilo povsem tiho. Nobenih avtomobilov, sploh nobenega prometa. Nekaj otrok se je vozilo naokrog s kolesi, kar je dovoljeno na najsvetejši judovski praznik. Bilo je tako kot danes.
S soprogo Rachel in najinim gostom, profesorjem Hansom Kreitlerjem, smo bili povsem zatopljeni v pogovor. Ugledni psiholog je živel blizu, zato je na obisk prišel peš.
Nato pa je v tišino zarezala sirena. Za trenutek smo pomislili, da gre za napako, nato pa se je prvi pridružila druga, nato tretja in tako naprej. Stopili smo k oknu in opazovali direndaj. Ulica, ki je bila še pred nekaj minutami povsem prazna, se je polnila z vojaškimi in civilnimi vozili.
Oglasil se je radio, ki je bil prej tiho, kot se za Jom Kipur spodobi. Izbruhnila je vojna.
Pred nekaj dnevi so me vprašali, ali bi bil pripravljen spregovoriti na televiziji o vlogi Henryja Kissingerja v tisti vojni. Pritrdil sem, toda oddajo so v zadnjem trenutku odpovedali, ker se je postaja odločila v tem času predvajati, kako Judje prosijo odpuščanja ob Zidu objokovanja. V današnjih, Netanjahujevih časih ima Bog seveda prednost.
Zato bom svoje misli, namesto da bi o njih spregovoril na televiziji, zapisal tule.
Henry Kissinger me je vedno intrigiral. Nekoč mi je prijateljica Jael, hčerka Mošeja Dajana, [v njegovi odsotnosti, saj sva si bila sovražna] razkazala njegovo obsežno zbirko še neprebranih knjig in me prosila, naj si eno izberem za darilo. Odločil sem se za Kissingerjevo knjigo, ki je name naredila precejšen vtis.
Tako kot Šimon Peres in jaz se je tudi Kissinger rodil leta 1923, le nekaj mesecev pred nama. Njegova družina je nacistično Nemčijo zapustila pet let za mojo, prek Anglije so odšli v ZDA. Oba sva morala začeti delati že zelo mlada, toda on je kljub temu nadaljeval šolanje in postal profesor, sam pa nisem dokončal niti osnovne šole.
Modrost njegovih knjig me je impresionirala. K zgodovini je pristopal brez čustev, še posebej pa se je osredotočil na Dunajski kongres po Napoleonovem padcu, na katerem je skupina modrih državnikov postavila temelje stabilne, absolutistične Evrope. Kissinger je poudarjal, kako pomembno je bilo, da so na kongres povabili tudi predstavnika poražene Francije Talleyranda. Razumeli so, da Francija mora biti del nove ureditve; da je mogoče zagotoviti mir le tako, da nihče ne bo izločen iz sistema.
Na žalost državnik Kissinger ni upošteval modrosti profesorja Kissingerja in je pustil Palestince zunaj sistema.
Na televiziji bi moral spregovoriti o vprašanju, ki vznemirja izraelske zgodovinarje že vse od usodnega Jom Kipurja: ali je Kissinger vedel za bližajoči se egiptovsko-sirski napad? Ali zaradi svojih brezvestnih kalkulacij namenoma ni opozoril Izraelcev?
Po vojni je Izraelce delilo vprašanje, zakaj vlada premierke Golde Meir in obrambnega ministra Mošeja Dajana ni upoštevala znamenj grozečega napada. Zakaj ni še pravi čas vpoklicala rezervistov? Zakaj ni poslala tankov v oporišča ob Sueškem prekopu?
Ko so Egipčani napadli, je bila obramba redko posejana in sestavljena predvsem iz drugorazrednih vojakov. Večino vojakov so za verski praznik poslali domov. Linijo obrambe so Egipčani hitro poteptali.
Izraelske obveščevalne službe so bile seveda seznanjene z množičnimi premiki egiptovske vojske proti prekopu, vendar so odmahnile z roko, češ da gre za votel grozilni manever, ki naj bi prestrašil Izrael.
Za lažje razumevanje velja spomniti, da je imela izraelska vojska po odločni zmagi leta 1967, ko je v vsega šestih dneh porazila vojske sosednjih držav, izjemno zaničevalen odnos do egiptovskih oboroženih sil. Že sama ideja, da bi lahko Egipčani izpeljali tako obsežno operacijo, se je zdela absurdna. K temu je treba dodati še prezir do Anvarja Sadata, ki je nekaj let prej nasledil legendarnega egiptovskega voditelja Gamala Abdela Naserja. V skupini »svobodnih častnikov«, ki so z Naserjem na čelu izpeljali egiptovsko revolucijo leta 1952, je Sadat veljal za najmanj inteligentnega, kar mu je menda tlakovalo pot do položaja Naserjevega namestnika.
V Egiptu, deželi preštevilnih šal, seveda obstaja tudi šala o tem. Sadat je imel na čelu opazen rjav madež. Kot pravi šala, je ob zasedanjih sveta svobodnih častnikov vedno vstal kot zadnji, da bi predstavil svoje mnenje o aktualni zadevi, Naser pa je položil prst na njegovo čelo, rahlo pritisnil in dejal: »Sedi, Anvar, sedi.«
V šestih letih med obema vojnama je Sadat večkrat namignil Goldi, da je pripravljen na mirovna pogajanja, če bi se bil Izrael pripravljen umakniti z zasedenega Sinaja. Golda je njegove predloge s prezirom zavrnila. (Dejstvo je, da se je že Naser pred smrtjo odločil za ta korak, sam pa sem odigral manjšo vlogo pri prenosu sporočila naši vladi.)
Vrnimo se v leto 1973. V zadnjem trenutku je Izrael na napad opozoril zelo visoko pozicioniran vohun, Naserjev zet. Njegovo svarilo je vsebovalo natančen datum napada, a napačno uro − namesto opoldne ga je napovedal v zgodnjih večernih urah. V Izraelu so pozneje ugibali, ali je bil možak dvojni agent in je nalašč sporočil napačno uro. A bilo je prepozno, da bi ga vprašali, umrl je v sumljivih okoliščinah.
Ko je Golda obvestila Kissingerja o egiptovski grožnji, jo je posvaril, naj Izrael ne izvede preventivnega napada, ker da bi ga to prikazalo kot agresorja. Golda je zaupala Kissingerju in je upoštevala njegov nasvet, čeprav ji je načelnik generalštaba izraelske vojske David Elazar, z vzdevkom Dado, svetoval drugače.
Kissinger se je medtem odločil zadržati informiranje svojega šefa, predsednika Nixona. O vsem tem ga je obvestil šele dve uri pozneje.
Kakšno igro je torej igral Kissinger?
Njegov ključni cilj je bil izriniti Sovjete iz arabskega sveta, s čimer bi ZDA postale edina velika sila v regiji. V svetu realpolitike je bil to edini cilj, ki je bil pomemben. Vsi drugi, tudi Izraelci, smo bili zgolj kmetje na ogromni šahovnici.
Velika vojna, ki jo je še mogoče nadzirati, je bila zanj praktična rešitev, kako doseči, da bodo vsi v regiji odvisni od ZDA.
Po začetnem uspehu egiptovskih in sirskih napadalcev je v Izraelu zavladala panika. Dajan, ki je v tej krizi nazorno pokazal, kakšen naivnež je bil, je svaril pred »uničenjem tretjega templja«, s čimer je našo državo postavil ob bok antičnima judovskima templjema, ki so ju uničili Asirci oziroma Rimljani. Poveljstvo vojske z Dadom na čelu je ostalo mirno in je z zavidanja vredno natančnostjo načrtovalo protiukrepe.
Toda streliva je hitro zmanjkovalo in Golda se je v obupu zatekla h Kissingerju, ta pa je vzpostavil »zračni oskrbovalni most«, s katerim je Izrael dobil ravno dovolj zalog, da se je obranil. In nič več.
Sovjetska zveza je bila nemočna, da bi posredovala, Kissinger je vladal situaciji.
Z izjemno požrtvovalnostjo (in orožjem, ki ga je dostavil Kissinger) je izraelski vojski uspelo obrniti tok vojne. Sirce je potisnila daleč čez njihove izhodiščne položaje in se približala Damasku, na južni fronti pa je njenim enotam uspelo prečkati Sueški prekop, s čimer so si odprle vrata za ofenzivo proti Kairu.
Na bojiščih je vladala precejšnja zmeda, saj je bila egiptovska vojska še vedno vzhodno od prekopa. Bila je tako rekoč odrezana od zaledja, a se je bila še vedno sposobna braniti. V istem času je bila tudi izraelska vojska za njihovim hrbtom, zahodno od prekopa, v nevarnosti, saj ji je grozilo, da bo ostala odrezana od domovine. Klasični »spopad z zamenjanima frontama« torej.
Če bi se vojna nadaljevala, bi izraelska vojska dosegla vrata Damaska in Kaira, Egipt in Sirija pa bi bila prisiljena prositi za prekinitev ognja pod izraelskimi pogoji. In na tej točki je na sceno stopil Kissinger.
Izraelski prodor se je na njegov ukaz ustavil 101 kilometer pred Kairom. Tam so postavili šotor in začela so se pogajanja o prekinitvi ognja. Egipt je na njih zastopal visoki častnik Abdalrani Gamasi, ki se je kmalu priljubil izraelskim novinarjem. Na izraelski strani mu je nasproti sedel Aharon Jariv, nekdanji šef vojaške obveščevalne službe, član vlade in general v rezervni sestavi.
Jariva so kmalu poklicali nazaj v vladni kabinet, zamenjal pa ga je zelo priljubljen general v redni vojski Izrael Tal z vzdevkom Talik, s katerim sva bila dobra prijatelja.
Talik je odločno zagovarjal mir in pogosto sem ga rotil, naj pusti vojsko in postane vodja izraelskega mirovniškega gibanja. Zavrnil je in se posvetil svoji strasti, razvoju Merkave, izraelskega tanka, ki je posadki zagotovil kar največjo varnost.
Takoj po koncu spopadov sem se redno dobival s Talikom na kosilu v znani restavraciji in mimoidoči so se morali spraševati, kaj si imata povedati slavni tankovski general in novinar, ki ga je soglasno sovražil ves establišment.
Talik mi je v zaupnem pogovoru razložil, kaj se je zgodilo. Nekega dne ga je Gamasi odvedel stran od drugih in mu sporočil, da je prejel nova navodila: namesto da bi se pogovarjal zgolj o prekinitvi ognja, se je lahko začel pogajati o trajnem miru med Egiptom in Izraelom. Brezmejno navdušeni Talik je odhitel v Tel Aviv in sporočil novice Goldi Meir, a je ta ostala hladna. Taliku je naročila, naj se vzdrži kakršnih koli pogovorov o miru. Ko je videla, kako ga je to zbegalo, mu je razložila, da je obljubila Kissingerju, da bodo kakršni koli pogovori o miru potekali le pod ameriškim okriljem.
In tako se je tudi zgodilo: podpisan je bil dogovor o prekinitvi ognja, v Ženevi pa je bila sklicana mirovna konferenca, uradno pod združenim, ameriškim in sovjetskim pokroviteljstvom.
Odpotoval sem v Ženevo, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Kissinger je prišel tja, da bi narekoval svoje pogoje, a je bil njegov sovjetski kolega Andrej Gromiko zahtevna stranka. Po nekaj govorih se je konferenca končala brez rezultatov.
Jomkipurska vojna je zahtevala na tisoče izraelskih, egiptovskih in sirskih življenj. Kissingerju je uspelo uresničiti svoj cilj. Sovjeti so izgubili arabski svet, ki je bil odtlej pod nadzorom Američanov.
Dokler ni na sceno prišel Vladimir Putin.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
