Kitajska bi potrebovala sto tisoč menedžerjev
pet, 29.12.2017, 10:00
Kitajska bi potrebovala sto tisoč menedžerjev
Razvijanje voditeljstva in izobraževanje menedžmenta s primesmi kitajske kulture.

Ko so konec 80. let prejšnjega stoletja tuji profesorji, predvsem profesorji iz Združenih držav Amerike, prihajali v Slovenijo, na IEDC – Poslovno šolo Bled, so s seboj prinesli tudi ameriške metode poučevanja, ki so bile v njihovem domačem okolju seveda uspešne. Ti profesorji so predavanja navadno začeli tako, da so slušateljem postavili nekaj vprašanj v pričakovanju, da bodo dobili čim več odgovorov. A so naleteli na odziv, ki ga niso pričakovali. Na tišino.

Izobraževalni sistemi v srednji in vzhodni Evropi se takrat še niso »spoznali« z demokratizacijo odnosov v predavalnici. Splošna praksa izobraževalnih ustanov srednje in vzhodne Evrope je še vedno bilo predavanje ex katedra. Tako je profesor svoje predavanje odpredaval do konca, v najboljšem primeru je študentom na koncu dovolil nekaj vprašanj, tista redka vprašanja študentov pa so bila izrazito formulirana in pogosto vljudnostne narave.

Vodstvo IEDC – Poslovne šole Bled je takoj doumelo, da mora gostujoče tuje profesorje opozoriti na kulturne razlike med njimi in slovenskimi študenti.

Kitajska kot Slovenija pred 40 leti

Če bi na tej točki potegnila vzporednico z izobraževanjem menedžmenta na Kitajskem danes, bi lahko prva dva odstavka preprosto prekopirala, le da bi IEDC – Poslovno šolo Bled zamenjala z npr. kitajsko poslovno šolo Cheung Kong. Razredna dinamika na Kitajskem je glede participacije študentov zelo podobna tisti v Sloveniji iz 80. letih prejšnjega stoletja.

A vendarle stvar ni tako enoznačna in obstaja nekaj pomembnih razlik. Po treh letih intenzivnega sodelovanja s kitajskimi poslovnimi šolami lahko trdim, da so kulturne razlike med prostorom srednje in vzhodne Evrope ob začetku tranzicije in ZDA zanemarljivo majhne v primerjavi z zdajšnjimi razlikami med Kitajsko in preostalim svetom.

Avstralca Agnes Lau in Belt Rooffley sta na prelomu stoletja objavila raziskavo z naslovom Izobraževanje menedžmenta na Kitajskem. V njej sta navedla, da je kitajska vlada že v začetku 70. let prejšnjega stoletja zelo odločno iskala mednarodno pomoč, da bi se spopadla s kritičnim primanjkljajem menedžerjev. Ocene kažejo, da bi Kitajska danes potrebovala sto tisoč direktorjev in menedžerjev na najvišjih položajih. V 80. letih prejšnjega stoletja so Kitajci pomanjkanje študijskih programov menedžmenta, ki naj bi podpirali načrtovano modernizacijo države, zapolnjevali s partnerstvi in sodelovanjem s poslovnimi šolami iz razvitih delov sveta. Število poslovnih šol na Kitajskem je do danes – torej v 35 letih – naraslo s sedem na 146. Nekateri ocenjujejo, da je poslovnih šol zdaj več kot 300, a dejstvo je, da so kitajske številke o izobraževanju menedžmenta še vedno zelo daleč od želja. V ZDA, kjer živi 325 milijonov ljudi, imajo na primer dva tisoč poslovnih šol.

Če proučujemo razvoj fakultet in visokega šolstva, je število šol zagotovo pomemben indikator razvitosti, a pri tem moramo biti pozorni tudi na število doktorandov, ki jih proizvedejo fakultete. In kar se tiče doktorskih programov menedžmenta, so te številke na Kitajskem majhne.

Kot je ugotovila Evropsko-kitajska poslovna šola, CEIBS, je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja veljalo prepričanje, da se je treba najboljših praks izučiti čez lužo in jih nato nekritično prenesti na Kitajsko. A proti koncu stoletja so se že začeli pojavljati prvi dvomi o primernosti in učinkovitosti takih »uvoženih« programov. Ob zgodovinskem etnocentrizmu formalnih programov izobraževanja menedžmenta so bili tuji profesorji, ki so želeli pomagati pri razvoju kitajskega menedžmenta, izpostavljeni tveganjem, da jih bodo obtožili še pedagoškega imperializma. Na Kitajskem danes velja splošno prepričanje, da so zahodni programi MBA nezadostni in ne zadovoljujejo vrednot, potreb in pričakovanj kitajskih menedžerjev in kitajskega poslovnega sveta.

Razlika med zahodnimi koncepti in realnim okoljem

Številne kritike letijo na to, da imajo tuji, zahodni izobraževalci premalo razumevanja za kitajsko poslovno kulturo. Prav tako naj bi obstajalo le malo povezav med zahodnimi koncepti in metodami menedžmenta in realnim poslovnim okoljem, v katerem delujejo kitajski menedžerji.

Obstaja tudi velik razkorak med zahodnimi procesi učenja in poučevanja na eni strani in pomembnimi lastnostmi kitajske kulture na drugi strani.

Zahodni profesorji in učitelji so na Kitajskem pogosto začudeni nad pomanjkanjem participacije študentov v razredu. Ne razumejo vpliva, ki ga ima na razredno dinamiko v kitajskih šolah konfucijanska etika. To pomeni, da študentje v odnosu do profesorjev upoštevajo hierarhijo glede starosti in statusa ter tradicijo; kitajski študentje so zelo osredotočeni na skupino, izogibajo se temu, da bi v interakciji užalili druge, in pazijo na to, da predpostavljeni ne bi izgubil avtoritete. Zahodni demokratičen in participativen proces poučevanja se s tako tradicionalno kitajsko kulturo ne ujema.

Raziskave kažejo, da morajo Evropejci in Američani na Kitajskem živeti kar 20–30 let, če želijo popolnoma razumeti kitajsko kulturo in poslovno okolje. Celo Kitajci, ki so preživeli v tujini več kot deset let, potrebujejo po povratku domov tri do štiri leta, da se ponovno asimilirajo. Na Kitajskem take povratnike imenujejo morske želve, saj potrebujejo ponovno umeščanje v okolje, da bi lahko spet postali uspešni profesorji in učitelji.

Poleg vsega tega se izobraževanje menedžmenta na Kitajskem sooča s številnimi drugimi izzivi. Kitajski MBA in doktorski programi menedžmenta so v primerjavi z ZDA manj uspešni. Eden izmed ključnih dejavnikov je, da imajo Američani na področju izobraževanja menedžmenta močne blagovne znamke, v katere verjamejo. To velja predvsem za deset najmočnejših ameriških blagovnih znamk na področju poslovnega izobraževanja, kot sta npr. Harvard, Darthmouth itd. Na Kitajskem takih močnih blagovnih znamk še ni.

Kitajsko gospodarstvo raste veliko hitreje kot katero koli drugo gospodarstvo na svetu. Če torej želi biti izobraževanje menedžmenta na Kitajskem verodostojno, morajo študijski programi slediti tem hitrim spremembam, da bi bili relevantni. Zato se mora vsebina študijskih programov nenehno posodabljati in prilagajati. Študijski programi bi morali biti podprti tudi z relevantnimi raziskavami, a kot ugotavlja študija Univerze Fudan iz Šanghaja, je večina akademskih raziskav popolnoma nerelevantnih izven akademskih krogov.

Strokovnjaki z ameriških in evropskih šol

Potrebe po strokovnjakih so dandanes na Kitajskem izredno velike. Visokošolske institucije, znotraj njih pa poslovne šole po vsem svetu, se na te potrebe množično odzivajo. Na evropskih in ameriških šolah se trudijo izobraziti čim več takih »strokovnjakov za Kitajsko«, kar je za kitajski izobraževalni sistem še dodatna konkurenca.

Ker sem že dve leti članica mednarodnega svetovalnega odbora Šole menedžmenta (SOM), Univerze Zhejiang iz Hangzhouja, lahko delim tudi nekaj dragocenih osebnih izkušenj. Tako lahko povem, da kitajske poslovne šole, kot je na primer tudi SOM, vlagajo veliko truda v to, da bi realizirale smernice razvoja, ki jih narekuje kitajska politika, pri čemer so tehnološke in socialne inovacije glavni cilj tega razvoja.

Na lastne oči sem se prepričala, da se kitajski akademski krogi odpirajo svetu in se trudijo za odprto komunikacijo. Na obiskih kitajskih velikanov, kot je Alibaba, sem ugotovila, da najuspešnejša kitajska podjetja uspevajo brez negiranja lastne kulture, pravzaprav to kitajsko kulturo najuspešnejši znotraj podjetij celo negujejo.

Kitajska je država številnih start upov, katerih ustanovitelji so mladi podjetniki. Za razliko od Slovenije so študentje MBA-programa na Šoli menedžmenta Univerze Zhejiang večinoma mladi podjetniki in predstavniki srednjega menedžmenta, in ne direktorji in vodilni kader kot pri nas. Temu je prilagojen tudi študijski program MBA.

Prepričana sem, da je prostora za sodelovanje s kitajskimi poslovnimi šolami zelo veliko. A izkušnje so pokazale, da je treba vodenje, iniciative, coaching in mentorstvo tujih kolegov prepustiti kitajski strani. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov je možno skupno razvijanje metodologije poučevanja in metod, ki bi zadovoljile kitajske študente in učitelje. Na Kitajskem namreč ni velikega navdušenja nad on-line učenjem, kot jo to trend v velikih državah na Zahodu. Za kitajsko kulturo je značilno, da si ljudje želijo srečevanja in druženja.

Pomen poslovne etike

Tudi na Kitajskem se v zadnjem času krepi zavedanje o pomembnosti poslovne etike in družbene odgovornosti podjetij. Resnici na ljubo je včasih tako samo zaradi zahtev akreditacijskih sistemov. A kljub temu, poslovna etika postaja pomemben del študijskega programa MBA. Na nekaterih univerzah, kot na primer na univerzah Zhejiang in Sun Yat-sen, je etika kot samostojni predmet vključena celo v dodiplomski študij.

IEDC – Poslovna šola Bled je nedavno skupaj s Šolo menedžmenta Univerze Zhejiang in s še tremi poslovnimi šolami ob t. i. kitajski svilni poti začela program PIEGL (Program in Innovation, Entrepreneurship and Global Leadership). Gre za posebej prilagojen MBA-program inovacij, podjetništva in globalnega voditeljstva in za prvi tak mednarodni projekt na Kitajskem, z udeleženci iz 23 držav. Prepričana sem, da je znotraj tega programa veliko prostora za najnovejša spoznanja na področju voditeljstva in menedžmenta, ki bodo vsebovala tudi primesi bogate kitajske kulture in kitajskega poslovnega sveta. Gotovo je to velika iniciativa in bodoče globalno stičišče novih spoznanj.

Prof. dr. Danica Purg je direktorica in dekanja IEDC - Poslovne šole Bled

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Kitajska bi potrebovala sto tisoč menedžerjev

Potrebe po strokovnjakih so dandanes na Kitajskem izredno velike. Visokošolske institucije, znotraj njih pa poslovne šole po vsem svetu, se na te potrebe množično odzivajo. Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor