Tiskane izdaje
Pri petinosemdesetih mu je že vseeno, kaj si ljudje mislijo – on govori resnico in veliko je pove. Quincy Jones, legendarni ameriški glasbenik in glasbeni producent. Za spletno stran Vulture je dal najrazburljivejši intervju minulega tedna (morda bo to tudi najbolj nepozaben intervju meseca ali, kdo bi vedel, leta).
Težko se je sicer odločiti, katera Jonesova razkritja so bolj vznemirljiva. Da ve, kdo je v resnici ubil predsednika Kennedyja (menda mafijski don Giancana)? Da je hodil z Ivanko Trump? Čeprav se mu zdi njen oče bebec. Da je Ringo Starr obupen bobnar? Da je Marlon Brando spal z vsemi, tudi z moškimi? Tiste, ki jim je mar za več kot le za zgodovinske trače, pa bi morala pritegniti predvsem Jonesova razmišljanja o povezavi med ekonomijo in umetnostjo.
»Nikoli v življenju nisem delal glasbe za denar ali slavo,« je dejal slavni uspešni umetnik, ki je produciral tudi glasbeni album Thriller Michaela Jacksona, najbolje prodajano ploščo vseh časov. »Niti za Thriller. Ni šanse. Ko razmišljaš o denarju, bog zapusti sobo. Lahko porabiš milijon dolarjev za del v klavirju, pa ti to ne bo prineslo nazaj milijona dolarjev.« Umetniško delo torej ni nekaj, kar bi lahko načrtoval vnaprej, na podlogi natančne raziskave tržišča in poslovnih izračunov. Umetnost ne more imeti poslovnega načrta. Če ga poskuša imeti, se zmanjšuje njena umetniška vrednost. Kot se, denimo, dogaja danes v ameriški popularni glasbi. »Nič ni novega. Producenti so leni in pohlepni.«
To je tudi točka, na kateri se ekonomsko-umetniške izkušnje Quincyja Jonesa še najbolj približajo naukom velikega ekonomista Johna Maynarda Keynesa. Tudi utemeljitelj sodobne makroekonomije je namreč veliko razmišljal o vlogi umetnosti v gospodarstvu ter o najboljših načinih financiranja kulture in umetnosti. In na tem področju ni bil samo teoretik. Lord Keynes je bil član odbora skrbnikov britanske Narodne galerije in je iz lastnega žepa poravnal večino ustanovnega kapitala za novo gledališče v Cambridgeu. Bil je tudi zbiralec platen Braqua, Cezanna, Matissa, Picassa in Seurata, soprog primabalerine Lydie Lopokove ter prijatelj pisatelja E. M. Forsterja in pisateljice Virginie Woolf. Vse to pa je financiral kot zelo uspešen borzni vlagatelj.
Tako je Keynes leta 1936 zapisal, da umetniških dejanj »ni mogoče uspešno izvesti, če temeljijo na motivu dobička in finančnega uspeha. Izkoriščanje in naključno uničevanje božanskega daru javnih zabavljačev, s tem ko se ga prostituira za namene finančnega izkupička, je eden od večjih zločinov kapitalizma.« Keynes je v kulturi videl vrhovno merilo napredka, ki daje smisel vsemu drugemu. »Umetnik hodi, kamor ga pihne dih duševnega. Ne moremo mu določiti smeri; še sam je ne pozna. Vendar vse nas povede na sveže pašnike in nas s tem, ko razširi naše čute in očisti naše nagone, nauči, da ljubimo in uživamo v tistem, kar na začetku pogosto zavračamo.« Umetniku, pravi Keynes, ni lahko pomagati. »Potrebuje ekonomsko varnost in zadosten dohodek, potem pa ga je treba pustiti samega, da je hkrati služabnik javnosti in sam svoj gospodar.«
Kako torej pomagati umetnikom preživeti? V Sloveniji se s tem vprašanjem ukvarjamo že vsaj zadnjih sto trideset let. Preizkusili smo že različne modele financiranja kulture. V 19. stoletju, denimo, je prevladoval model, ki bi ga v jeziku sedanjega časa še najlažje poimenovali »umetnik kot popoldanski s. p.«. O tem priča ohranjena korespondenca med popoldanskim pisateljem (sicer pa notarjem) Jankom Kersnikom in njegovim urednikom Franom Levcem (sicer profesorjem slovenščine, nemščine, zgodovine in zemljepisa na ljubljanski realki). »Zadnje dni, ki so ji bili namenjeni, nisem mogel imeti opravka s poezijo, nego 'glihal' fosin 'glihal' sem, ker se mi je nudila izvrstna prilika napraviti lepo kupčijo z lesom,« je Kersnik pisal junija 1887. Moral se je opravičiti, ker je zamujal z novim poglavjem Testamenta. In pojasnil: »Prodal sem srečno 2000 jelk in smrek – debelih od 16˝ do 25˝ po 21 for. kos – torej za 42.000 f. vse na mestu v gozdu in še pod drugimi ugodnimi pogoji. Če sem torej zanemaril Tebe – oprosti – saj veš, da svet ne stoji na poeziji, ampak najbližji smo ji tedaj, kadar nas ne tare umazana skrb za obstanek.«
Ekonomski zaključek? Da je bila tudi pri umetnikih z nadpovprečno visokimi osnovnimi dohodki produkcija umetnosti pod potencialno ravnijo. Za doseganje optimalnih ravni umetnosti je potreben drugačen model financiranja, ne model »popoldanski s. p.«.
Ampak kakšen model financiranja kulture je boljši? Žal se je pokazalo, da izzivom 21. stoletja že rešitve 20. stoletja težko sledijo, kaj šele tiste iz 19. stoletja. Keynes, denimo, je zagovarjal javno financiranje umetnosti, vendar prek samostojne javne agencije, ne prek ministrstva. Na njegovo pobudo so leta 1946 v Veliki Britaniji ustanovili Arts Council. Kaj bi bilo najbolje za slovensko kulturo, pa bo javna razprava šele pokazala.
***
Jure Stojan, partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve.
