Kje je strokovna tekmovalnost med zdravniki?

Sedanja dezorganizacija zdravstvenega sistema je škodljiva za bolnike.

Objavljeno
23. julij 2017 19.52
SLOVENIJA LJUBLJANA 20.08.2012 zdravje zdravstvo voda poletje FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Zlata Remškar
Zlata Remškar

Moja začetna zdravniška leta so že desetletja za mano. Ne idealiziram takratnega sistema, a ugotavljam, da je bila v preteklosti zdravstvena obravnava za bolnike dostopnejša in prijaznejša.

Ob bolniku se takrat nismo pogovarjali o pomanjkanju denarja v zdravstveni blagajni ter čakalnih vrstah, ki niso prilagojene bolnikovi zdravstveni problematiki, kar sta postali osnovni temi pogovorov v zdravstvu v zadnjih dvajsetih letih.

Posledice nerealno visokega zdravstvenega standarda

Nedvomno za stanje v zdravstvu niso krivi današnji bolniki, ki pa vse bolj občutijo posledice neurejenega zdravstvenega sistema.

Ne pomagamo jim, če jim razložimo, da sta oba problema, tako pomanjkanje denarja kot čakalne vrste, posledica pretekle zdravstvene politike, ki nam je prehodno omogočila nerealno visok zdravstveni standard, ki ni temeljil na objektivnih materialnih zmožnostih zdravstvenega sistema.

Opazimo lahko tudi, da se je s čakalnimi vrstami zavrla naravna strokovna tekmovalnost med zdravniki. Postala je odveč. Izgubila se je v slabi dostopnosti diagnostičnih preiskav in zdravljenja bolnikov. Bolnik je moral postati zadovoljen z vsakim zdravnikom, da le pride na vrsto za pregled ali zdravljenje.

Takšno bolniku neprilagojeno zdravstveno obravnavanje je povzročilo vse pogostejše necelostno obravnavanje bolnikov. Specialisti se ukvarjajo le še s posameznimi organskimi sistemi, kot so srce, pljuča, skelet ipd. Poleg tega opazimo, da specialistična mnenja zaradi slabe dostopnosti preiskav večkrat niso podprta z ugotovitvami preiskav.

Odnos med zdravnikom in bolnikom postaja v takih razmerah vse bolj razosebljen. Še več, zdravniku je v številnih primerih s čakalnimi vrstami sistemsko onemogočeno, da bi bolnika obravnaval individualno.

Oglejmo si nekaj naključnih primerov bolnikov, s katerimi sem se srečala v zadnjem obdobju.

Nezadovoljen bolnik je nergač

Prvi primer: 77-letnemu moškemu so se pojavile stopnjujoče se bolečine v spodnjem delu trebuha in zaprla se mu je voda. Iskal je pomoč na nujni medicinski pomoči. Naletel je na mlado neizkušeno zdravnico, ki mu je odredila kontrolo nekaterih laboratorijskih izvidov ter ga nato odposlala z diagnozo uroinfekcije domov. Ker je bolnik menil, da ni pravilno ocenila njegovega zdravstvenega stanja, mu je bil omogočen pogovor z nadzorno zdravnico, ki ga ni pregledala, ni odredila nujnega ultrazvočnega pregleda trebuha ali ga preusmerila k urologu, ampak ga je ocenila za nergača in z nespremenjenim zdravniškim mnenjem poslala domov. Bolniku je podaljšala težave za še tri dni, ko je bil naposled usmerjen na nujen urološki pregled, na katerem je urolog z uvedbo urinskega katetra bolnika odrešil nekajdnevnih muk. Šlo je za štiri litre zastalega urina v mehurju.

Drugi primer: 75-letni bolnik je dva meseca opazoval stopnjujoče se bolečine v prsnem košu levo ter bil usmerjen na pulmološki pregled. Ker se je posumilo na rakavo prizadetost pljuč, je bil poslan na računalniško tomografijo prsnega koša s pripisom, da naj se tako zaradi verjetnega rakavega obolenja pljuč kot tudi bolnikovih hudih bolečin preiskava opravi čim prej oziroma vsaj v dveh tednih. Preiskava je bila izvršena po štirih tednih in je potrdila, da so bile hude bolečine posledica vraščanja raka iz levega spodnjega režnja pljuč v priležno hrbtenico in rebra. Bolnik je bil usmerjen v bolnišnično obravnavo. Ob odpustu bolnika iz bolnišnice je bil še v delu PET-CT oziroma pozitronska emisijska tomografija, ki je bila opravljena tri tedne po končani bolnišnični obravnavi ter je bila potrebna za odločitev o najprimernejšem načinu zdravljenja bolnika.

Če ne pomagajo doma ...

Tretji primer: 87-letna bolnica je bila do pred tremi leti, kot je povedala, zdrava. Takrat pa so se ji pojavile hude bolečine v desnem kolku, ki so se zelo stopnjevale, če je nogo obremenila. Postala je skoraj nepokretna. Ker se stanje z dnevi ni izboljševalo, je iskala zdravniško pomoč. Pridobila je napotnico za ortopedski pregled, ki je bila označena s stopnjo nujnosti hitro. Poizvedovala je za možnim terminom pregleda ter ugotovila, da pregled prej kot v dveh do treh mesecih v javnem zdravstvenem sistemu ne bi bil mogoč, zato se je odločila za samoplačniški pregled v koncesijskem zasebnem centru, kjer je termin za obravnavo pridobila takoj. Ortoped jo je pregledal ter ji razložil, da je pri njeni starosti pričakovati degenerativne spremembe sklepov ter ji svetoval naj teden dni jemlje močnejša protibolečinska zdravila in počiva. Ker se stanje ni hotelo izboljšati, se je vrnila v zasebno ortopedsko obravnavo ter bila usmerjena s stopnjo nujnosti nujno na računalniško tomografijo hrbtenice, medenice in kolčnih sklepov.

Takojšnjega datuma za preiskavo ni mogla pridobiti nikjer, češ da te vrste preiskava ni nujna. Ker pa so bile bolečinske težave še naprej zelo hude in jih je vse težje prenašala, se je odločila za samoplačniško preiskavo v Zagrebu, ki jo je lahko opravila že čez dva dni. Računalniška tomografija je odkrila aseptično nekrozo glavice desne stegnenice in izrazite degenerativne spremembe na hrbtenici. Z izvidom se je vrnila v slovensko zasebno ortopedsko ambulanto, kjer je že bila obravnavana ter tokrat naletela na drugega, še neznanega ortopeda. Ta je pogledal računalniško tomografijo skeleta ter menil, da bi bila pri bolnici nujna operacija kolka, a bi bilo pred dokončno odločitvijo za operativno zdravljenje treba izvesti še magnetno resonanco prizadetega skeleta. V Sloveniji bi na preiskavo čakala vsaj leto dni. Ponovno se je samoplačniško odpravila v Zagreb, kjer je preiskavo lahko opravila takoj. Z opravljeno magnetno resonanco se je vrnila k ortopedu, ki jo je nazadnje obravnaval. Menil je, da bi bila operacija nujna, a bi bolnica vendarle morala nanjo vsaj nekaj mesecev čakati. Ker so bile bolničine težave hude in je imela dobro izkušnjo z zagrebško ustanovo, se je vrnila k njim z vso potrebno predoperativno pripravo ter bila samoplačniško sprejeta v bolnišnično obravnavo.

... pomagajo čez mejo, vendar ne tvegajo

A se je zataknilo. Anesteziolog je ugotovil, da ji zaradi okvare hrbtenice ne bi mogel aplicirati spinalnega bloka ter da je za operacijo v splošni anesteziji prestara, saj starejših od osemdeset let ne jemljejo v obravnavo. Rizik operativnih zapletov je pri starejših večji. Ustanova, kot so ji povedali, »zelo pazi na svoj ugled« ter se rizičnih bolnikov izogiba.

Razočarana se je vrnila v obravnavo slovenskih zasebnih ortopedov ter se srečala s tretjim od njih. Ostal je pri mnenju, da je operacija kolka nujna. Z zeleno napotnico bi morala nanjo nepredvidljivo dolgo čakati, če pa se odloči za samoplačniški poseg, bo ta narejen takoj. In gospa se je odločila za samoplačniško operacijo.

Po operaciji so se težave s kolkom precej zmanjšale, a še vedno občuti bolečine pri hoji in šepa na desno nogo. Ko je o tem potožila operaterju, ji je razložil, da je prišlo zaradi zakasnelega operativnega zdravljenja do napredovanja okvare kostnih struktur v področju desnega kolka in kronične prizadetosti mišic in kit v desnem kolku. Na eni od naslednjih pooperativnih zasebnih kontrol je spet naletela na prvega od treh ortopedov, s katerimi se je med obravnavo srečala. Informiral jo je, da bi ji zaradi strokovne nujnosti operativnega posega, ki ga je opravila samoplačniško, zavarovalnica morala povrniti stroške operativnega zdravljenja. Bolnica je zato vložila zahtevek za povrnitev operativnih stroškov, a ga je zavarovalnica zavrnila. Zadnje leto živi mirneje. Težave so znosne. Ima pa grenek priokus, kadar pomisli na preživeto zdravstveno obravnavanje. Kot lahko ugotovimo, nam vsi trije primeri bolnikov precej nazorno razkrijejo slabosti naše zdravstvene oskrbe bolnikov. Prikažejo nam pravzaprav dezorganizacijo sistema, ki bolnikom škoduje.

Zdravnik, ki zaščiti kolega, ne bolnika

V prvem primeru se zazna vzvišen in podcenjujoč odnos do bolnika. Zdravnica je zaščitila kolegico! Ni razširila diagnostičnega postopka in tudi ni preverila, ali bi bila širitev postopka morda potrebna. Je bil tak odnos nadzorne zdravnice do bolnika upravičen? Je bila zdravničina obrambna drža v tem primeru potrebna? Kje se je izgubil partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom?

Tudi drugi primer kaže na neupoštevanje bolnikovih potreb. Kljub posredovani informaciji o bolečinskih težavah je bolnik čakal mesec dni na poglobitev rentgenske diagnostike ter nato še tri tedne po odpustu iz bolnišnice na PET/CT. Celotna obravnava je torej trajala več kot dva meseca. Njeno trajanje bi sicer lahko ocenili za takšno, ki je znotraj današnjega pričakovanega (a ne optimalnega) povprečja. Toda ali bi bila lahko krajša, če bi bila upoštevana bolnikova bolečinsko prizadetost, ki je večina takih bolnikov vendarle nima? Verjetno bi jo lahko prilagodili bolniku, če bi spoštovali verodostojnost na napotnici navedenih podatkov o bolečinski prizadetosti bolnika, ki pa so bili zanemarjeni.

Tretji primer nam razkrije togost javnega sistema zdravstvenega obravnavanja prikazane ortopedske bolnice. Bolnica z resno zdravstveno težavo v primernem času vanj ni uspela vstopiti. Bližnjico ji je ponudil koncesijski zasebni sektor, ki pa ji ni zagotovil kontinuitete pri obravnavanju, saj jo je ob kontrolnih pregledih vsakokrat obravnaval drugi ortoped. Pokazalo se je tudi, da koncesijski zasebni izvajalec ni bil sposoben bolnice samostojno diagnostično obdelati. Primer bolnice je tudi odkril odsotnost timskega odločanja o načinu zdravljenja bolnice. Odločitev so sprejemali posamezniki. Manjkal je ortopedski konzilij, ki bi timsko ovrednotil nujnost operativnega posega ter bolnici morda lahko odprl vrata za nujno operativno zdravljenje v javnem zdravstvenem sistemu oziroma zavarovalniško povrnitev stroškov za samoplačniški poseg.

Zaključila bom z ugotovitvijo, da se na splošno sicer zavedamo, da zdravstveni sistem ne zagotavlja primerne varnosti bolnikom, in tudi vemo, da bi ga bilo treba izboljšati. Ne dosežemo pa družbenega konsenza o načinu najučinkovitejšega ukrepanja.

Praksa kaže, da bi ga morali začeti izboljševati z vidika zdravstvenega obravnavanja bolnika kot posameznika, ki se danes morda spopada pogosteje, kot slutimo, z nestrokovnim zdravstvenim obravnavanjem.

***

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.