Kje so sirski mirovniki?

Skrbno domišljen »načrt kontaktne skupine« 
bi moral pripraviti Anan, 
ki se lahko pogovarja 
z vsemi stranmi.

Objavljeno
02. julij 2012 19.52
SYRIA-POLITICS-UNREST
Christopher R. Hill
Christopher R. Hill

Večkrat smo že slišali, da je kaos v Siriji mogoče primerjati z balkanskimi vojnami v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Dolgotrajni spopadi so si res po marsičem podobni, o takšnem političnem in diplomatskem prizadevanju, ki je nazadnje le končalo vojno v Bosni, pa v Siriji ni mogoče govoriti.

Doslej še nihče ni pripravil dokumenta, podobnega načrtu kontaktne skupine, ki so ga poleti 1994 predstavili predstavniki Velike Britanije, Francije, Nemčije, Rusije in Združenih držav Amerike ter leto zatem potrdili v Daytonu v ameriški zvezni državi Ohio po več mesecih javne diplomacije. Edini diplomatski proces za Sirijo kljub številnim oviram usmerja pogumni nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan, ki dobro ve – bolje od številnih analitikov te mednarodne sramote –, da je trajen politični sporazum mogoče doseči samo tako, da nobena stran ne bo veljala za popolno zmagovalko.

Že sredi državljanske vojne

Nihče ne more opazovati nasilja v Siriji, ne da bi se zgrozil nad vojaškimi napadi na večinoma neoborožene civiliste, zanje pa so odgovorne predvsem skupine, ki podpirajo režim predsednika Bašarja al Asada. Toda tisti, ki trdijo, da je Sirija tik pred izbruhom državljanske vojne, so spregledali nekaj, kar se zdi z vsakim dnem čedalje bolj očitno: Sirija je že sredi državljanske vojne, na bojiščih pa so se začeli bojevati že pred več meseci.

Na eni strani so Asadovi manjšinski alaviti, ki jim je uspelo prepričati tudi sekularne sunite, da so začeli podpirati enostrankarsko, avtoritarno državo. Vendar je Asadova koalicija še širša in prav zato se je lahko odbržal na oblasti, medtem ko drugim režimom v regiji to ni uspelo. Sirski kristjani, številni Kurdi – v državi jih živi približno milijon in pol – in celo pripadniki sekularnih družbenih razredov v Damasku niso naklonjeni sektaški sunitski opoziciji, o kateri so mnogi v državi prepričani – v nasprotju s preostalim svetom –, da verjetno ne bi podpirala kulturnega pluralizma, če bi ji uspelo priti na oblast.

Iranski vpliv

Pred leti smo spopad v regiji z zapletenimi razmerami označili za državljansko vojno, če smo hoteli tiho opozoriti, naj se nihče ne vmešava v notranje zadeve neke države. Vendar je državljanska vojna v Siriji večplastna in bi lahko povzročila širši regionalni konflikt. Če upoštevamo to verjetno grožnjo, se zdi čedalje bolj jasno, da države, ki se zavzemajo za mirnejši in bolj demokratičen Bližnji vzhod, ne morejo podpreti politike nevmešavanja v sirski konflikt.

Konflikt čedalje bolj spominja na nadomestno vojno med Iranom in sunitskimi arabskimi državami, v katerih njihove šiitske manjšine veljajo za morebitno iransko peto kolono. Iran poskuša ohraniti svoj vpliv v vzhodnih sredozemskih državah (tudi v Libanonu in med nekaterimi palestinskimi skupinami) tako, da materialno podpira Asada. Nasprotno pa so številne sunitske arabske države tako ali drugače podpirale večinoma sunitsko opozicijo, ki jo sestavljajo zelo različne skupine, med njimi tudi Muslimanska bratovščina in druge sektaške skupine, podobne egiptovskim skrajno konservativnim salafistom.

Ponižani Rusija in Kitajska

Rusija in Kitajska, ki se počutita ponižani zaradi lanskega posega v Libiji pod vodstvom Nata, sta poskušali preprečiti mednarodni skupnosti, da bi posredovala v Siriji. Obe se bojita, da bi poseg – vojaški poseg ali uvedba gospodarskih sankcij – lahko škodil njunim interesom v Siriji, kjer sta doslej veljali – zlasti Rusija – za državi z največjim vplivom na notranje sirske razmere.

Mednarodna skupnost torej ne more enotno ukrepati, zato sta ZDA in Evropska unija predvsem z besedami obsojali tisto sirsko stran, ki je precej bolj kot druga kršila človekove pravice: Asada in njegove politične privržence. Odločno sta opozarjali na številne človeške žrtve, da bi nazadnje le prepričali Rusijo, da bi si premislila.

Toda z obtoževanjem Asada in Rusije ne bomo rešili nobenih težav, samo ljudem v zahodnih državah bomo sporočili, da je Zahod v tem konfliktu na angelski strani. Tudi s podporo zelo različnim, slabo znanim uporniškim skupinam; z zahtevami po poostrenih resolucijah, ki zastarajo v trenutku, ko jih sprejmemo; z neodločnimi pozivi Asadu, naj odide z oblasti (kot da je pripravljen poslušati nasvete zahodnih držav); in z nedomišljenimi idejami o vsiljenih »varnih območjih« (popolnoma neučinkovitih v Bosni) ne bomo rešili veliko življenj in končali konflikta.

Anan potrebuje podporo

Potrebujemo resna in trajna pogajanja med mednarodnimi silami (lahko jim rečemo tudi »kontaktna skupina«) o politični rešitvi, ki bi jo bilo mogoče tudi zares uresničiti. Skrbno domišljen »načrt kontaktne skupine« bi morala pripraviti Anan in njegova skupina, ki je trenutno očitno edina, ki se lahko pogovarja z vsemi stranmi. Predvsem pa bi morale nato vse strani, na katere bi se načrt nanašal, javno in zasebno podpreti Anana. Če bodo javno podprle Ananovo prekinitev ognja, nato pa novinarjem šepetale, da ga ne bo mogoče uresničiti, kot se je večkrat zgodilo v zadnjih tednih, konflikta ne bo mogoče učinkovito končati.

Očitno se je vprašanja treba lotiti drugače kot doslej in lahko bi ga začeli reševati s političnim in diplomatskim načrtom, ki bi ga Anan predstavil vsem vpletenim stranem. Na Balkanu so bile Združene države tiste, ki jim je uspelo prepričati vpletene strani, naj sprejmejo načrt kontaktne skupine. Ni nam uspelo zato, ker bi ponudili tako genialno rešitev. Uspelo nam je, ker so nas odločno podpirale vse države, ki so hotele končati grozljivi konflikt v Bosni. Tudi Anan – najboljši diplomat, ki ga imamo na voljo – zdaj potrebuje in zasluži prav takšno neomejeno podporo.

Christopher R. Hill, nekdanji pomočnik ameriškega državnega sekretarja, pristojen za vzhodno Azijo, nekdanji ameriški veleposlanik v Iraku, Južni Koreji, Makedoniji in na Poljskem, nekdanji posebni ameriški odposlanec za Kosovo. Zdaj dekan Korbelove fakultete za mednarodne študije na univerzi v Denverju.

Project Syndicate, 2012

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.