Knjige in knjigarne: vrednote na tehtnici

»Zamenjevati umetnost z zabavljaštvom, vrhunskost z všečnostjo in kakovost s popularnostjo je nevarno in uničujoče.«

Dirigent Marko Letonja, intervju, Večer, 13. april 2013

Na nedavni tematski konferenci o slovenskem knjigotrštvu smo slišali nekaj zelo zanimivih številk. Poleg seveda tistih klasičnih, da je založništvo v krizi, da prodaja knjig upada …

Za knjigo je v Sloveniji na voljo približno tisoč prodajnih mest in 140 jih ima v svoji registraciji tudi besedo »knjigarna«. V teh se na leto proda en milijon knjig, kar pri povprečni ceni dvajset evrov in rabatu 20 % pomeni, da ima povprečna knjigarna na mesec 3000 evrov za pokrivanje svojih stroškov, skratka za plače, najemnine, elektriko … Čeprav povprečja lažejo, omogočajo okvirno podobo razmer.

Najbolj prodajane knjige v slovenskih knjigarnah tudi zdaleč niso tiste, ki so najbolj všeč obiskovalcem javnih knjižnic. V knjigarnah se dobro prodajajo »kvalitetne«, v knjižnicah najbolj izposojane »popularne« knjige. Na drugem mestu po številu najbolj izposojanih naslovov v slovenskih javnih knjižnicah je na primer založba, ki nima niti enega naslova na lestvici najbolj prodajanih knjig v knjigarnah.

Založba Modrijan v svoji edini knjigarni proda približno 50-krat več nesporno dobrih knjig iz svojega programa, kot jih kupijo bralci v 18 knjigarnah v lasti založbe, ki ima povsem drugačno vsebinsko podobo.

Bilo bi zelo narobe, če bi z »nevidno roko« profita pustili, da se, kot sicer pravi finančno uspešen založnik in knjigotržec, ki z drugimi založniki in knjigotržci v gospodarski zbornici ne želi sodelovati, »tudi založništvo in knjigotrštvo že enkrat naučita prilagajati razmeram na trgu«. Knjiga namreč ni le blago, kot so čevlji, kar so nas pred številnimi leti poučili iz znane založbe. Ne tako zelo dolgo tega se je njena največja knjigarna na Mestnem trgu v Ljubljani spremenila v drogerijo (Je mogoč bolj črn humor, kot je dejstvo, da je nasproti mestne hiše bivše svetovne prestolnice knjige v bivši knjigarni zadehtel Drogeriemarkt?). Knjiga je tudi domovanje jezika in vrednot.

V knjigotrštvu bi po mojem mnenju kazalo pretehtati razmerje med trgom in javnim interesom. S tem v zvezi imam dva predloga.

Konzorcij: vsem založnikom omogočiti dostop do trga

Na prodaj je največja slovenska založniška skupina Mladinska knjiga, znotraj nje je največja knjigotrška mreža (z največjo – Konzorcij v Ljubljani – in še malo manj kot 50 drugimi knjigarnami) v Sloveniji. Sicer dobra gospodarska družba se prodaja zaradi različnih slabih poslovnih potez njenih lastnikov; ti so z njo jamčili za kredite in jo zaradi neporavnanih dolgov izgubili. Takih zgodb je več in država nima razumnega mehanizma za njihov razplet.

Treba bi bilo oblikovati konzorcij založnikov, knjigotržcev, zaposlenih in avtorjev, ki bi skupaj z državo v javno-zasebnem partnerstvu odkupili MK. V nadaljevanju bi ob potrebni reorganizaciji med drugim ločili založniški in knjigotrški del. Knjigotrški del bi tako postal prodajni servis vseh založnikov. Delež države bi, lahko z nadzorom prek Javne agencije za knjigo, zagotavljal uresničevanje javnega interesa v nabavi in prodaji knjig. Z drugimi besedami: tak knjigotrški servis bi vsem založnikom omogočal dostop do trga.

Prek knjigarn v Sloveniji se proda približno tretjina slovenske knjižne produkcije. Sledi, da bi (ob prodaji Mladinske knjige poljubnemu investitorju, ki ga zanima kaj drugega, ne pa knjige) sprememba namembnosti, ki bi iz knjigarn morda naredila prodajalne sendvičev, pralnih praškov ali kitajskega tekstila, veliko večino založnikov postavila pred nerešljive težave in Slovencem seveda precej omejila dostop do slovenskih knjig. Zato bi torej po tem modelu založniki, ki si lastnih knjigarn (investicijsko) ne morejo privoščiti, z določenim deležem skupaj z državo do njih vseeno prišli.

Ekonomistom, ki sicer dobijo ošpice, ko zaslišijo besedi »javni interes«, morda utegne zadostovati pojasnilo, da pri taki rešitvi slovenskega knjigotrštva govorimo o morebitnem deležu države na ravni zneska, ki ga je prejšnja slovenska vlada brez javne razprave namenila za nevidno Natovo letalo, ki ga v Sloveniji najbrž res ne bomo nikoli videli.

Nov model preskrbovanja knjižnic

Hkrati s tem bi bilo smiselno nadaljevati zamisel, ki jo je začela po nizozemskem vzoru pred časom razvijati Javna agencija za knjigo. Gre za ustanovitev gospodarske družbe, ki bi jo ustanovili založniki, knjigotržci in knjižničarji in bi centralizirala nabavo knjig za javne knjižnice. Na Nizozemskem taka družba obstaja že več desetletij. Pol njenega dobička si razdelijo vse tri grupacije lastnikov, pol pa je namenjenega državnim promocijam kupovanja knjig. Založniki se posvečajo založniškemu delu in z izdanimi knjigami ne drvijo najprej v knjižnice, kar sicer vznejevolji knjigotržce. Knjigotržci razvijajo knjigarne in se posvečajo individualnim kupcem ter ne sanjajo o prodaji knjižnicam. Knjižnice se posvečajo svojemu delu in se ne otepajo desetin akviziterjev, ki zagnano trkajo na njihova vrata. Nekatere vzajemne ljubeznivosti sicer odpadejo, a sistem vseeno dobro deluje. Gospodarska družba ima tudi širok krog strokovnjakov, ki opredeljujejo, kaj se z javnim denarjem kupuje. To seveda otežuje razvoj založb, ki producirajo le za knjižnice in z javnim denarjem, kot pravi ugledni pisatelj Vladimir Kavčič, poneumljajo javnost, ki ta denar daje. V takem sistemu bi z javnim denarjem lažje obogatel založnik, ki, denimo, izda z Modro ptico nagrajeno odlično knjigo Kot v filmu Vinka Möderndorferja, kot pa založnik, ki izda razvpito Da Vincijevo šifro ali Petdeset odtenkov sive (da o Polnočni skušnjavi pa Zapeljivi skušnjavi pa Grehih vikonta Sutherlanda ne govorim) in zanju leto dni po izidu ne ve nihče več, javne police pa se šibijo pod njimi. V takem sistemu tudi laže v javne knjižnice pridejo (in tam ostanejo) knjige, ki jim stroka (denimo, z nacionalnimi nagradami) prizna trajno vrednost.

Seveda je ob vsem tem smiselna občasna debata o e-knjigah, četudi ni nujno, da bodo podatki iz angleškega jezikovnega področja na to temo zelo kmalu podobni našim. Zato se mi zdi smiselno najprej reševati vprašanja, s katerimi se spopadamo tukaj in zdaj. Dobro je, da se je začelo snovanje zakona o knjigi, da je spet živ pogovor o enotni ceni knjige in da se glasno poudarja življenjsko povezanost vseh delov knjižne verige od avtorjev do bralcev. V teh razmišljanjih je najpomembnejše, da vemo, o čem govorimo in da ne mešamo pojmov, kot jih je odlično označil ugledni slovenski dirigent, ki ga citiram na začetku.

* * * * *

Slavko Pregl je pisatelj in založnik v pokoju.

* * * * *

Članek je bil objavljen v tiskani izdaji Dela pod naslovom Domovanje jezika in vrednot na tehtnici (Mnenja, 22. aprila 2013, stran 5).