Književnice v šolskih klopeh

Tudi literarna veda in literarna zgodovina bosta morali natakniti očala, če jima vid ne zadostuje, da bosta opazili literarne dvorce pesnic in pisateljic.

 

Objavljeno
12. maj 2017 00.44
Tanja Tuma
Tanja Tuma

V podnaslovu bi morala uporabiti ženski obliki, in sicer snovalke in cenzorke, saj je med devetimi avtorji učnega načrta za osnovno šolo in gimnazijo le po en moški. Zakaj torej se profesorice slovenščine z bogato učno prakso, odličnim znanjem književnosti in nedvomno emancipiranostjo v osebnem življenju odločajo, da so dela in literarni glasovi svetovnih in slovenskih književnic manj pomembni od glasov moških kolegov? Je to pogojeno z darvinistično vlogo ženske matere in podredljivostjo žensk v sodobnem svetu naraščajočega nasilja? Je posredi versko prepričanje, ki ne glede na boga, h kateremu zre v višave, načelno vedno zatira ženske? Smo družba, ki ima pravne pravice le na papirju?

Feminizem in antifeminizem

Podpora enakopravnosti žensk na vseh področjih je temeljno vprašanje prihodnosti vsake družbe. Kvote do neke mere zakonsko predpisujejo vključenost žensk pri političnem odločanju na lokalni ravni, a raziskava dejanskega vpliva je pokazala precej pomanjkljivosti sistema.* Leta 2014 je bilo tako na primer od 19,6 odstotka ženskih županskih kandidatk izvoljenih le 16 županj, kar je manj kot osem odstotkov. Logični zaključek: veliko žensk je raje volilo moške.

Vprašanje kvot je osnovno vprašanje, ali bomo v prihodnje vključujoča družba sožitja ali družba, ki jo bodo pretresala notranja nasprotja, začenši s spoloma, da o generacijskih in drugih ne govorimo.

Enako velja za književnost. Predsodke, da lahko književnica obravnava le ljubezenske in družinske intimne teme, razblinjajo številna visoko intelektualna dela, ki posegajo v temeljno os slovenske književnosti. Ko smo na marčevski tiskovni konferenci Ženskega odbora SC PEN MIRA gostili Mojco Kumerdej, prejemnico nagrade Prešernovega sklada, je prav Mojca opozorila na duhovno odrinjenost pisateljice povojnega časa Mimi Malenšek. Ko njune romane Plamenica (Primož Trubar), Inkvizitor (Tomaž Hren) in Kronosova žetev postavimo v kontekst reformacije, ki je zibel slovenske tiskane besede, lahko le občudujemo intelektualni naboj in umetniško zavzetost, s katero prikažeta čas in ljudi ob rojstvu slovenskega jezika. Prav tako ne moremo mimo izjemnega romana Mire Mihelič Tujec v Emoni, ki bi z literarno prefinjenostjo skrivnostnega pojava barbarov – tujcev, lahko obeležil dvatisočletnico Emone. A je ni. Z izjemo Kronosove žetve navedenih romanov ne najdete nikjer, razen na zaprašenih policah knjižnic. Takih primerov je preveč, da bi jih naštevali. Odnos do književnic bi morali literarna veda in javnost vsebinsko in številčno prevetriti ter redno spremljati, tako kot to počne Vida, portal za književnice (http://www.vidaweb.org/).

Ali so se razmere od osamosvojitve glede enakopravnosti žensk na vseh področjih spremenile in kako? Odgovor je žalosten. Črna luknja. K zamolčanosti in diskriminaciji žensk pripomoremo veliko same ženske. Živimo v duhu antifeminizma, v času, ko je feministka kletvica, ne pojem za napredek. Vsaj ne v dolini Šentflorjanski.

Janičarke ali ženske, ki zatirajo ženske

Seveda mi je elektronska lektorica rdeče podčrtala besedo janičarka. Ženski spol samostalnika janičar v slovenščini ne obstaja. Nehote me misli nosijo k čudoviti baladi Antona Aškerca in verzom: »Kaj čakaš, paša? Kaj stojiš? // To vas napasti se bojiš?!« Kako prefinjeno pesnik opiše bolečino, soočenje janičarja z njegovimi koreninami in spomini na rod. Tudi ženskam, ki zatirajo ženske, mora zastati srce ob krivicah, ki jih doživljajo kolegice. Zaradi izključevanja iz sistema književnih nagrad, kar prinese tudi finančne posledice ustvarjalkam in končno izključenost iz kanona, poznam vrsto zlomljenih slovenskih literatk. Izjemnih pesnic in pisateljic, o katerih bodo morali čez sto in več let ponovno spregovoriti antologije in knjige zvrsti Pozabljena polovica. Bolehajo za izčrpanostjo, delovno pregorelostjo, depresijami in obupom. Kot smolna kepa se jim odrinjenost in razočaranje nabira v bolest, ki ustavlja srčni utrip, kljuva v možganih, zastruplja živčni sistem, dokler ne udari tudi po telesu. Če so samozaposlene, nimajo možnosti bolniškega staleža. Ker ne morejo delati, so ob dohodke. Tako se cenzuri izražanja pridruži še ekonomska cenzura. Hudobi si podajata roko tako dolgo, dokler je še kje kaj duha in volje kljubovati patriarhatu.

Značilno za janičarke je, da uberejo varnejšo pot dobrikanja in ustrežljivosti moškim, ki imajo še vedno veliko oblasti tudi v kulturnih krogih. To opravičujejo z ženstvenostjo, zvečine zlagano čustveno toplino in omalovaževanjem feminizma, torej boja za enakopravnost in sožitje spolov.

Literarni cenzorji in cenzorke v šolah

V Ženskem odboru Slovenskega centra PEN MIRA (www.mira.si) se vrsto let trudimo, da bi premaknili položaj v šolskem sistemu, dosegli, da v učne načrte vključijo tudi književnice. Menimo, da moramo odraščajočim dekletom in fantom pokazati, kaj ustvarjajo pesnice in pisateljice. Poskušali smo s posveti, odprtimi pismi, sporočili za javnost. A bojim se, da nam sredi nove ofenzive diskriminacije in boja proti ženski enakopravnosti časa zmanjkuje. »Nasilje nad ženskami je najhujša oblika cenzure,« pravi predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. Ko ta stavek prenesemo na slovenski Parnas, lahko mirno trdimo: »Nevključevanje in izključevanje književnic iz učnih načrtov je spolno pogojena cenzura.« Lahko se snovalci učnih načrtov izgovarjajo, da se ravnajo po kanonu in literarnih nagradah, a resnica je hujša. Resnica je izraz ideologije, nedostojnosti in življenjske okostenelosti. Z izključitvijo književnic že v rosnih letih šolajoči se mladini postavljajo in utrjujejo sistem slabih vrednot.

Danes so javnosti te cenzorke in cenzorji neznani, ker se skrivajo za sklepi o prenovitvi učnih načrtov, za javnimi obravnavami učnih načrtov, običajno med šolskimi počitnicami. Glavno merilo za njihovo (nečastno) ravnanje je kakovost književnih besedil.

Naj jim zaupam, kako zelo so v zmoti. V zgodovinski in strokovni zmoti. Primer iz prve roke je Antologija slovenskih pesnic, 1825–1941. Ko smo leta 2004 antologijsko zbirko poezije izdali, smo jo morali v šestih mesecih ponatisniti; skupna prodaja je blizu dva tisoč izvodov. Zanimanje nas je vse presenetilo, založbo in urednico, a je bilo logično. Sodobni slovenski pesniki in pesnice so v besedilih, ki v svojem času zvečine niso doživela niti knjižnih objav, našli korenine in koreninice, tiste tanke, ki kapilarno napajajo drevo slovenske književnosti. Teh besedil v učnih načrtih ne boste našli oziroma včasih med izbirnimi vsebinami, za katere praviloma v šolskem letu zmanjka časa. Za trenutek ostanimo pri drevesu, simbolu naroda in slovenstva. Ko najmogočnejšemu hrastu te tanke, kapilarne korenine odmrejo, se posuši. Tako nas uči narava. Sok v kapilarah je vir življenja!

Tudi literarna veda in literarna zgodovina bosta morali natakniti očala, če jima vid ne zadostuje, da bosta opazili literarne dvorce pesnic in pisateljic. Kakšna bo Kronosova žetev slovenskih književnic v izobraževalnem sistemu?

Težko je biti janičar, še težje janičarka.

Snovalke in snovalci učnih načrtov za pouk slovenščine od osnovne šole do mature, zbudite se iz svoje otopelosti, zavrzite prakso neučinkovitih prenov in se lotite dela, kot je treba. Ne samo literarna zgodovina, tudi narod vam bo pel slavo. Vsi vemo, kakšno usodo je Aškerc namenil Ahmed paši. »Gorje ti, moja vas, gorje! // Zabode handžar si v srce.«

*http://www.zenskilobi.si/images/zadnja_analizaOPENNfinal_primerjalna_analiza_volitev2002_2014.pdf; prebrano na spletu 16. 3. 2017.

 

Tanja Tuma, pisateljica,

predsednica Ženskega odbora Slovenskega centra PEN MIRA

–––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.