V podnaslovu bi morala uporabiti ženski obliki, in sicer snovalke in cenzorke, saj je med devetimi avtorji učnega načrta za osnovno šolo in gimnazijo le po en moški. Zakaj torej se profesorice slovenščine z bogato učno prakso, odličnim znanjem književnosti in nedvomno emancipiranostjo v osebnem življenju odločajo, da so dela in literarni glasovi svetovnih in slovenskih književnic manj pomembni od glasov moških kolegov? Je to pogojeno z darvinistično vlogo ženske matere in podredljivostjo žensk v sodobnem svetu naraščajočega nasilja? Je posredi versko prepričanje, ki ne glede na boga, h kateremu zre v višave, načelno vedno zatira ženske? Smo družba, ki ima pravne pravice le na papirju?
Feminizem in antifeminizem
Podpora enakopravnosti žensk na vseh področjih je temeljno vprašanje prihodnosti vsake družbe. Kvote do neke mere zakonsko predpisujejo vključenost žensk pri političnem odločanju na lokalni ravni, a raziskava dejanskega vpliva je pokazala precej pomanjkljivosti sistema.* Leta 2014 je bilo tako na primer od 19,6 odstotka ženskih županskih kandidatk izvoljenih le 16 županj, kar je manj kot osem odstotkov. Logični zaključek: veliko žensk je raje volilo moške.
Vprašanje kvot je osnovno vprašanje, ali bomo v prihodnje vključujoča družba sožitja ali družba, ki jo bodo pretresala notranja nasprotja, začenši s spoloma, da o generacijskih in drugih ne govorimo.
Enako velja za književnost. Predsodke, da lahko književnica obravnava le ljubezenske in družinske intimne teme, razblinjajo številna visoko intelektualna dela, ki posegajo v temeljno os slovenske književnosti. Ko smo na marčevski tiskovni konferenci Ženskega odbora SC PEN MIRA gostili Mojco Kumerdej, prejemnico nagrade Prešernovega sklada, je prav Mojca opozorila na duhovno odrinjenost pisateljice povojnega časa Mimi Malenšek. Ko njune romane Plamenica (Primož Trubar), Inkvizitor (Tomaž Hren) in Kronosova žetev postavimo v kontekst reformacije, ki je zibel slovenske tiskane besede, lahko le občudujemo intelektualni naboj in umetniško zavzetost, s katero prikažeta čas in ljudi ob rojstvu slovenskega jezika. Prav tako ne moremo mimo izjemnega romana Mire Mihelič Tujec v Emoni, ki bi z literarno prefinjenostjo skrivnostnega pojava barbarov – tujcev, lahko obeležil dvatisočletnico Emone. A je ni. Z izjemo Kronosove žetve navedenih romanov ne najdete nikjer, razen na zaprašenih policah knjižnic. Takih primerov je preveč, da bi jih naštevali. Odnos do književnic bi morali literarna veda in javnost vsebinsko in številčno prevetriti ter redno spremljati, tako kot to počne Vida, portal za književnice (http://www.vidaweb.org/).
Ali so se razmere od osamosvojitve glede enakopravnosti žensk na vseh področjih spremenile in kako? Odgovor je žalosten. Črna luknja. K zamolčanosti in diskriminaciji žensk pripomoremo veliko same ženske. Živimo v duhu antifeminizma, v času, ko je feministka kletvica, ne pojem za napredek. Vsaj ne v dolini Šentflorjanski.
Janičarke ali ženske,
Značilno za janičarke je, da uberejo varnejšo pot dobrikanja in ustrežljivosti moškim, ki imajo še vedno veliko oblasti tudi v kulturnih krogih. To opravičujejo z ženstvenostjo, zvečine zlagano čustveno toplino in omalovaževanjem feminizma, torej boja za enakopravnost in sožitje spolov.
Literarni cenzorji
Danes so javnosti te cenzorke in cenzorji neznani, ker se skrivajo za sklepi o prenovitvi učnih načrtov, za javnimi obravnavami učnih načrtov, običajno med šolskimi počitnicami. Glavno merilo za njihovo (nečastno) ravnanje je kakovost književnih besedil.
Naj jim zaupam, kako zelo so v zmoti. V zgodovinski in strokovni zmoti. Primer iz prve roke je Antologija slovenskih pesnic, 1825–1941. Ko smo leta 2004 antologijsko zbirko poezije izdali, smo jo morali v šestih mesecih ponatisniti; skupna prodaja je blizu dva tisoč izvodov. Zanimanje nas je vse presenetilo, založbo in urednico, a je bilo logično. Sodobni slovenski pesniki in pesnice so v besedilih, ki v svojem času zvečine niso doživela niti knjižnih objav, našli korenine in koreninice, tiste tanke, ki kapilarno napajajo drevo slovenske književnosti. Teh besedil v učnih načrtih ne boste našli oziroma včasih med izbirnimi vsebinami, za katere praviloma v šolskem letu zmanjka časa. Za trenutek ostanimo pri drevesu, simbolu naroda in slovenstva. Ko najmogočnejšemu hrastu te tanke, kapilarne korenine odmrejo, se posuši. Tako nas uči narava. Sok v kapilarah je vir življenja!
Tudi literarna veda in literarna zgodovina bosta morali natakniti očala, če jima vid ne zadostuje, da bosta opazili literarne dvorce pesnic in pisateljic. Kakšna bo Kronosova žetev slovenskih književnic v izobraževalnem sistemu?
Težko je biti janičar, še težje janičarka.
Snovalke in snovalci učnih načrtov za pouk slovenščine od osnovne šole do mature, zbudite se iz svoje otopelosti, zavrzite prakso neučinkovitih prenov in se lotite dela, kot je treba. Ne samo literarna zgodovina, tudi narod vam bo pel slavo. Vsi vemo, kakšno usodo je Aškerc namenil Ahmed paši. »Gorje ti, moja vas, gorje! // Zabode handžar si v srce.«
*http://www.zenskilobi.si/images/zadnja_analizaOPENNfinal_primerjalna_analiza_volitev2002_2014.pdf; prebrano na spletu 16. 3. 2017.
Tanja Tuma, pisateljica,
predsednica Ženskega odbora Slovenskega centra PEN MIRA
–––
Prispevek je mnenje avtorja