Tiskane izdaje
Od leta 1991 do leta 2006 sem vodila družbo in v
tem času je stavba na Ulici OF po dolgotrajni obnovi in odpiranju vrat najširši javnosti za različne dogodke, razprave in kresanje mnenj spet postala palača. In Primorske novice so postale prvi regionalni dnevnik. Seveda imam do rezultatov tega obdobja oseben odnos. A tudi profesionalnega s časovno distanco. Zato menim, da je zaradi dogajanja v slovenskih medijih zanimivo nekoliko obuditi zgodovinski spomin in dejstva ter na majhni zgodbi o palači regionalnega medija videti širšo sliko. V njej se lastninski model nikakor ni izkazal.
Nespodobna prodaja
Nepremičninsko podjetje Casabela iz Pirana na svoji spletni strani prodaja poslovne prostore in o njih piše: »776,6 m2 površine, pisarne, adaptirana l. 2000, zgrajena l. 1669, ekskluzivna ponudba, poslovni objekt v renesančno-baročni palači zgodovinskega pomena, v centru mesta, velika avla za prireditve … Cena 1.302.000 evrov.«
Seveda pa nič ne piše, da gre za Palačo Tarsia, kjer ima sedež družba Primorske novice, medijska hiša s 66-letno tradicijo in izdajanjem primorskega časopisa, s sedežem v Kopru od leta 1963. Tudi sicer je bilo zelo sramežljivo objavljeno, da so se lastniki Primorskih novic (Splošna plovba, Primorje, Luka Koper, Dnevnik ...) junija odločili za prodajo palače in prenos sedeža družbe v poslovne prostore Splošne plovbe v Portorožu. Podjetja, ki se rada kitijo z družbeno odgovornostjo, pač ne marajo obešati na veliki zvon svojega nespodobnega ravnanja do medija, kulturne dediščine in primorske javnosti. Če je prodaja poslovnih prostorov medija pri nas morda še redkost, je to v tujini že videno. Le banalen déjà vu, prenesen v naše okolje.
Časopis kot pivo
Dave Boyle, angleški avtor in svetovalec, v obsežni analizi medijev v Veliki Britaniji stanje v časopisni industriji primerja z zapiranjem pubov. Ti lastnikom zaradi nakupovalnih središč in cenejšega piva ne prinašajo več toliko dobička, kot so vredne nepremičnine, v katerih so pubi. Zato jih pač prodajajo. »Enako počnejo lastniki časopisov, ki imajo običajno svoja domovanja v centrih mest. Iz njih so izčrpali vse, kar se je dalo, zanje imajo vrednost zgolj še nepremičnine,« pravi.
To počnejo predvsem lastniki, ki imajo medij zgolj zaradi dobička ali interesa po čem drugem (politika?), in so zato tudi postali lastniki medijev. Ko zaškripa, pa se hitro pokaže njihovo nepoznavanje področja, neznanje pri upravljanju, nerazumevanje nujnosti, da morata biti medij in javnost tesno povezana, ter popolna odsotnost vizije.
Obstajajo tudi drugačni lastniki. Zanimivo je na primer, da je največji lastnik Primorskih novic v več kot tričetrtinski lasti družbe Dohle ICL iz Hamburga, drugega največjega mesta v Nemčiji, kjer imajo tiskani mediji izredno tradicijo. Tam je tudi sedež družbe Axel Springer, ki izdaja tako lokalne, nacionalne kot mednarodne medije, in več drugih. Seveda se tako v Hamburgu kot povsod po Nemčiji (in po svetu) ukvarjajo s krizo tiskanih medijev in iščejo recepte ter modele za njihovo preživetje, saj so tiskani mediji najpomembnejši za medijsko pismenost prebivalstva, za njihovo poglobljeno informiranost in razgledanost. Prav nikjer (če niso zgolj interesni lastniki) pa ne vidijo rešitve v tem, da bi se oddaljili od bralcev. Popolnoma nasprotno. Na glavnih ulicah mest imajo pisarne lokalni časopisi, v njih vse svoje izdaje in založniške izdelke, predvsem pa prijazno osebje, ki daje obiskovalcu občutek, da je časopisu mar za njegovo mnenje, informacije, oceno, in se trudi ugotoviti, kaj bi še lahko bila za bralca dodana vrednost. No, Primorske novice žal nimajo podobnih lastnikov in upravljavcev.
Palača ni zgolj
Do takrat pa so ustanovitelji oziroma pionirji Primorskih novic v Novi Gorici (1947) in Istrskega tednika, pozneje Slovenskega Jadrana v Kopru ter ustvarjalci časopisa morali prehoditi zahtevno razvojno pot. Ustvarili so nov medij, se ob delu usposabljali za profesionalno novinarstvo, prepričevali občine, da bi pri razvoju pomagale in se hkrati ne vmešale v članke. Postavili so spoštovanja vredne temelje in regionalni časopis z največjim deležem bralstva med sorodnimi mediji v Sloveniji.
Njihovo delo smo zato lahko nadaljevali, ko so se Primorske novice preobrazile v podjetje in je končno napočil čas za obnovo stavbe v občinski lasti, ki je bila v precej slabem stanju. Vodstvo koprske občine z Aureliem Jurijem na čelu je imelo posluh, vodstvo Primorskih novic pa jasen cilj, kakšno naj bo domovanje prvega tiskanega medija na Primorskem in kako obuditi staro slavo palače.
Zgradila jo je namreč stara in pomembna družina Tarsia, ki je bila prvič omenjena leta 1229, leta 1478 pa so njeni takratni člani postali grofi Svetega rimskega cesarstva. V družini Tarsia so bili učenjaki, humanisti, kapitani in zelo znani tolmači Benečanom na turškem dvoru. V času največjega umetniškega in kulturnega razcveta Kopra se je rodil tudi Antonio Tarsia, koprski organist in komponist, ter živel v palači, ki nosi letnico 1669.
Obnavljanje stavbe je trajalo nekaj let, saj je bilo treba sanirati vlago, utrditi temelje in konstrukcijo, v celoti obnoviti podstrešje, ki je bilo desetletja domovanje golobov, in streho, zamenjati stavbno pohištvo ter obnoviti in osmisliti veliko vhodno avlo, v kateri smo odkrili poslikave. Dela so potekala po strogih določilih zavoda za spomeniško varstvo, slikarka Mira Ličen Krmpotič pa je tudi poslikavam v nekaj mesecih vrnila nekdanji lesk. Ob 350. obletnici rojstva Antonia Tarsia leta 1993 smo na fasado že lahko pritrdili marmornato spominsko ploščo z napisom Palača Tarsia.
Stavbo smo potem na dražbi od občine odkupili in končali obnovo do leta 1997. Ko sem leta 2003 pisala koprskemu županu Borisu Popoviču zaradi propadajočega objekta v soseščini in mu predlagala, da ga obnovimo in oživimo, sem zapisala: »Časopisno-založniška družba Primorske novice ima že desetletja sedež v središču Kopra, Palačo Tarsia pa smo prenovili in restavrirali tako, da je danes eden tistih historičnih spomenikov, ki krasijo mestno jedro, hkrati pa je živ in dinamičen organizem, ki ima vselej odprta vrata za najširšo javnost.« Brez uspeha. Stavba na Volaričevi je bila prodana šele lani Siciljancu Alfredu Cavallaru.
Zanimivo je, da so bili v opisanem času obnove večinski lastniki podjetja Primorske novice zaposleni (67 odstotkov). Ko so svoje deleže začeli prodajati, so hkrati prodajali tudi palačo in druge nepremičnine. Danes časopisna hiša Delo prodaja Večer, ki je vsaj enkrat večje podjetje kot Primorske novice in ima temu primerno precej večjo poslovno stavbo v središču Maribora za ceno 2,5 milijona evrov. Palačo Tarsia vrednotijo na 1,3 milijona evrov. Koliko so potem še vredne Primorske novice?
Zaposleni na Večeru se trudijo, da bi odkupili podjetje, v katerem delajo, iščejo novo lastninsko-upravljavsko obliko medija, ki bi onemogočala manipulacije in razvrednotenje novinarstva ter časopisa.
Kakšna usoda čaka Primorske novice in nepremičnino palačo Tarsia? Glede na tišino v novinarskem, kulturnem, občinskem in še kakšnem okolju to, kot kaže, nikogar ne zanima. Samo praznina mesta, vsebin in vrednot je vsak dan večja.
