Tiskane izdaje
Takoj po ustanovitvi Izraela se je Bog prikazal Davidu Benu Gurionu in mu rekel: »Bil si dober do mojega ljudstva. Povej, kaj si želiš, in izpolnil ti bom željo!«
»Želim si, da bi bil Izrael judovski in demokratičen ter da bi obsegal vso deželo med Sredozemskim morjem in reko Jordan,« je odgovoril Ben Gurion.
»To je celo zame preveč!« je vzkliknil Bog. »Vendar ti bom izpolnil dve želji od treh. Izbereš lahko judovski in demokratičen Izrael v samo enem delu dežele, demokratično državo, ki obsega vso deželo, vendar ta ne bo judovska, ali pa judovski Izrael, ki bo obsegal vso deželo, vendar ta ne bo demokratična.« Bog si še vedno ni premislil.
Medtem ko pišem tole, se Benjamin Netanjahu popolnoma posveča pripravi novega zakona, ki bo pomembno vplival na zgodovino Izraela. Javnost zmedeno opazuje dogajanje, kakor da bi se vse dogajalo na Kamčatki. Zakon bi (rečemo lahko celo, da »bo«) omogočil 90 od 120 članov kneseta, da bodo lahko pregnali katere koli ali celo vse preostale člane iz kneseta. Razlogi za takšno odločitev ne bodo nujno jasno opredeljeni: podpora »terorizmu« z besedami ali dejanji, zanikanje judovskega značaja države in podobno. Kdo bo odločal o tem? Večina, seveda.
Predlog takšnega zakona so neposredno spodbudili trije arabski člani kneseta, ki so obiskali starše arabskih »teroristov« v priključenem Vzhodnem Jeruzalemu. O tem sem pisal že v svojem prejšnjem članku. Za to so imeli dober razlog − hoteli so jim pomagati pridobiti trupla njihovih sinov, ki so bili ustreljeni. Toda očitno so jih obiskali zato, da bi jim izrazili svoje sožalje. Lahko sicer trdimo, da je užaloščena mati pač užaloščena mati, ne glede na to, zakaj je umrl njen sin, in da je izraziti sožalje človeško. Toda to je najbrž preveč humano stališče za člane Likuda.
V starih dobrih časih, ko smo bili mi »teroristi«, Britanci pa okupatorji, bi gotovo izrazil sožalje sosedu, čigar sin bi umrl med akcijo Irguna. Mislim, da me Britanci zaradi tega ne bi aretirali. Člani kneseta so po zakonu zaščiteni pred kazenskim pregonom za kakršna koli dejanja, ki jih naredijo med opravljanjem svoje službe. Obisk članov kneseta pri njihovih volivcih bi v takšnih okoliščinah lahko veljal za takšno dejanje. Zato potrebujemo nov zakon. In kakšen je ta zakon!
»Predstavljajte si, da bi se to zgodilo v Angliji ali ZDA,« je grmel Netanjahu, »in da bi poslanec ali kongresnik podpiral teroriste!«
»Predstavljajte si, da bi se to zgodilo v Angliji ali ZDA,« bi mu odgovoril, »in da bi sprejeli zakon, ki omogoča trem četrtinam poslancev v parlamentu ali kongresu, da izženejo vse preostale poslance!«
Netanjahu je odraščal v ZDA. Gotovo so ga tam učili, da demokracija ne pomeni samo vladavine večine. Adolfa Hitlerja je verjetno podpirala večina. Demokracija pomeni, da večina spoštuje pravice manjšine. Med drugim tudi pravico do svobode govora. Pravica do svobode govora ne pomeni pravice do izražanja priljubljenih stališč. Priljubljena stališča ne potrebujejo zaščite. Svoboda govora pomeni pravico do izražanja stališč, ki jih skoraj vsi sovražijo. Prav gotovo pomeni pravico manjšin do miroljubnega izražanja njenih stališč. In to je bistvo vprašanja. Vsi dobro vedo, da je pravica 90 poslancev do tega, da lahko izženejo 30 poslancev, grožnja, zaradi katere lahko izženejo Arabce iz kneseta. »Arabsko« frakcijo v sedanjem knesetu sestavlja 13 članov in se bo po naslednjih volitvah verjetno okrepila. (Pravzaprav je zadeva nekoliko zapletena. »Arabska« frakcija vključuje judovskega člana, ki velja za zelo cenjeno osebnost. »Judovske« frakcije vključujejo nekaj arabskih članov, ki si ne upajo odpreti ust pri resnih vprašanjih.)
To ni zakon proti tistim, ki so naklonjeni »teroristom«. To je zakon proti arabski manjšini. Kneset bo kratko malo judovski. Če se vrnemo k dogovoru med Bogom in Benom Gurionom, lahko ugotovimo, da bo to judovska država po vsej deželi, vendar ne bo demokratična.
Judje so bili manjšina vse od časov izhoda iz Babilona pred približno 2500 leti. Vsi Judje so bili v tem obdobju manjšina. Morda bi pričakovali, da je 80 generacij dovolj, da se naučimo, kako bi se morala država vesti do manjšin. In morda bi pričakovali, da bodo vse države sveta pošiljale svoje delegacije v Izrael, da bi se naučile, kako je treba ravnati z manjšinami. Začetnik sionizma Theodor Herzl je bil prepričan o tem, zato je opisoval idilične odnose med judovsko državo in njenimi arabskimi prebivalci v svojem futurističnem romanu Altneuland (Stara nova dežela). Vendar se to žal ni uresničilo. Časi, ko je mlad in svež Izrael privabljal napredne ljudi z vsega sveta, da so si ogledovali kibuce in mošave (zadružne vasi), so že zdavnaj minili. (Bernie Sanders, eden od kandidatov ameriških demokratov za predsednika, je bil nekoč verjetno prostovoljni delavec v kibucu.) Še pred sprejetjem predlaganega zakona je Izrael ena najmanj demokratičnih držav zahodnega sveta, ki bi mu Izrael rad pripadal.
Na Zahodnem bregu, ki mu vlada Izrael, živi približno 2,5 milijona ljudi brez kakršnih koli državljanskih in človekovih pravic. Ravno prejšnji teden je Amira Hass, pogumna izraelska opisovalka razmer pod zasedbo, povedala, kako je vojaška enota sredi noči napadla prijeten dom palestinske meščanske družine in ukazala družini, naj izprazni dnevno sobo, v kateri so nato uredili vojaško postojanko. Vojaki so s seboj prinesli prenosno kemično stranišče, vendar so potrebo brez zadržkov opravljali z balkona.
Nekaj časa smo verjeli, da lahko Izrael ostane »edina demokratična država na Bližnjem vzhodu« in hkrati obdrži velika zasedena ozemlja. Mar niso Britanci podjarmili več sto milijonov Indijcev, medtem ko je domača dežela ostala svetel zgled demokratične države za ves svet? Res je bilo tako, toda Anglež je moral več tednov pluti od Liverpoola do Bombaja, kar je bilo dovolj, da je spremenil svojo osebnost, mi pa se lahko samo v petih minutah preselimo iz Izraela na Zahodni breg.
Približno dvajset odstotkov prebivalcev države Izrael je Arabcev. To je preostanek nekdanje velike večine, ki je pobegnila ali bila izgnana. Takšen delež je podoben vse od začetka države do zdaj, medtem ko se je število prebivalcev Izraela več kakor desetkrat povečalo. Čudež? Skorajda. Velikansko naravno povečanje arabskega prebivalstva je uravnotežila judovska imigracija, predvsem iz muslimanskih držav, nato iz Rusije, v zadnjem času pa iz Etiopije. Delež je še vedno 20-odstoten, kakor je Bog predvidel.
Prva generacija »izraelskih Arabcev« − tako so jim pravili Judje, sami seveda niso marali takšne oznake − je bila krotka in ubogljiva, saj je bila še vedno šokirana zaradi velikanske katastrofe, ki jih je doletela. Zaradi varnosti jih je nadzirala »vojaška vlada«, ki je omejevala njihovo gibanje. Arabec ni mogel potovati od svoje vasi do sosednje, še manj kupiti traktor ali poslati sina na fakulteto brez pisnega vojaškega dovoljenja. Takšen sistem so odpravili šele po 17 letih.
Vprašamo se lahko, zakaj so jim sploh omogočili volilno pravico. Toda bili so tako krotki, da se je Ben Gurion, prepričan strankarski človek, odločil, da bodo tako pomagali okrepiti večino njegove stranke na volitvah. To se je tudi res zgodilo. Toda zdaj imamo že tretjo generacijo arabskih državljanov. Imamo arabske univerzitetne profesorje, predstojnike zdravniških oddelkov, podjetnike, celo policijske poveljnike. Imamo palestinske nacionaliste, islamiste, komuniste. Vsi imajo čustva, zahteve, celo predrznost zahtevati polno enakopravnost. To bi bila dovolj velika težava že v običajnih okoliščinah. Vendar sedanje razmere niso običajne. Narodna manjšina v Izraelu je del palestinskega ljudstva, katerega celotno ozemlje bi mu rado sedanje izraelsko vodstvo odvzelo.
V glavi imam scenarij za film in pripravljen sem ga prepustiti nekomu brez plačila. Judovska fanta, recimo jima Abraham in David, pobegneta iz nacistične Nemčije. David se odpravi v ZDA, Abraham gre v Palestino. David se seveda pridruži gibanju Martina Luthra Kinga, postane vodilni aktivist za državljanske pravice in je zdaj goreč zagovornik pravic manjšin. Poleg tega podpira gibanje BDS, ki poziva k bojkotu Izraela. Abraham, ki se zdaj imenuje Rami, je polkovnik v izraelski vojski, goreč nacionalist, ki redno glasuje za Likud, poleg tega občuduje Netanjahuja. Samo po naključju (konec koncev gre za film) je bil nekoč član kibuca, v katerem je prostovoljno deloval Bernie Sanders. Pristojen je za velik del ozemlja na Zahodnem bregu in odgovoren za ukaz, na podlagi katerega mečejo Palestince iz njihovih domov zaradi varnostnih razlogov. David je vodja ameriške delegacije za zaščito človekovih pravic, ki pride raziskovat, kaj se dogaja na zasedenih ozemljih, Rami jih mora preprečiti, da bi zares prispeli tja. In tako dalje.
Če se vnemo k Bogu, vidimo, da zmajuje z glavo. Ti ljudje, se sprašuje, mar se ne bodo nikoli nič naučili?
Nobena država ni nikoli nič pridobila s tem, da je izgnala svoje manjšine. Nacistična Nemčija je izgnala svoje judovske znanstvenike, nekateri med njimi so odšli v ZDA in sestavili atomsko bombo za Ameriko. Veliko pred njimi so francoski katoliški kralji izgnali protestantske hugenote, ki so se izselili v Prusijo in spremenili majhno mestece po imenu Berlin v svetovno industrijsko in kulturno središče. Še dolgo bi lahko naštevali podobne primere.
Če se v dveh tisočletjih nismo nič naučili, se bomo sploh kdaj?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
