Koliko je vredno delo v izobraževanju

Tudi za ceno konflikta vztrajamo pri uresničenju načela enakega plačila za primerljivo delovno mesto.

Objavljeno
20. december 2017 10.00
Posodobljeno
20. december 2017 10.00
Branimir Štrukelj
Branimir Štrukelj
S kolegom Markom Marinčičem, predsednikom Visokošolskega sindikata Slovenije, se strinjam, da je načelo »enako plačilo za primerljivo delo« temeljni princip zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki bi moral odločilno vplivati na vrednotenje delovnih mest in vzpostavljanje razmerij med njimi. In prav zahteva po uveljavitvi tega načela je v samem jedru prizadevanj Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) za ustrezno vrednotenje izobraževalnega dela.

Ali izobraževalno delo vzgojiteljic, učiteljic, knjižničark, svetovalnih delavk, organizatork izobraževanja ni primerljivo z delom, denimo, uradnikov, ki imajo enako stopnjo izobrazbe? V Svizu smo – tudi ob potrditvi v mednarodnih dokumentih o statusu učiteljev – trdno prepričani, da je primerljivo. Kako je potem mogoče, da je povprečna plača v izobraževanju na delovnih mestih z zahtevano univerzitetno izobrazbo 500 evrov bruto nižja od povprečne plače zaposlenih v državni upravi na delovnih mestih, za katera je zahtevana enaka izobrazba? Je mar to enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih, ki ga zagotavlja drugi odstavek 1. člena zakona o sistemu plač v javnem sektorju? Kako je mogoče, da je povprečna plača v izobraževanju, ki ima z naskokom najvišjo izobrazbeno strukturo zaposlenih v javnem sektorju (več kot 30.000 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju ima univerzitetno izobrazbo in skoraj pet tisoč doktorat znanosti), nižja od povprečne plače v državni upravi in zdravstvu, ki imata oba obenem precej nižjo izobrazbeno strukturo? Kako je v enotnem plačnem sistemu mogoče, da so se plače leta 2016 v državni upravi zvišale za 4,7 odstotka, v zdravstvu za 3,1, v izobraževanju pa za le 2,5 odstotka?

Šokantna razlika

Leta 2002, torej v času sprejemanja zakona o sistemu plač v javnem sektorju, je bilo v naši državi vzpostavljeno in protokolirano soglasje, da je delo univerzitetnih profesorjev in profesoric primerljivo z delom zdravnikov specialistov. V Svizu nam je uspelo dober mesec po sprejetju plačnega zakona tudi v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS konkretizirati to načelo in zapisati, da je delo visokošolskih učiteljev vredno enako kot delo zdravnikov specialistov.

Kaj se je z dogovorjenim razmerjem, ki je izpeljano iz zakonskega načela, zgodilo danes, po petnajstih letih? Povprečna osnovna plača visokošolskih učiteljev, ki imajo doktorat znanosti, je že pred zvišanji, ki so jih dosegli zdravniki, zaostajala za povprečno plačo zdravnikov specialistov za 20 odstotkov. Ob predpostavki, da bo zdravniški aneks v celoti udejanjen, se bo razlika med povprečno plačo visokošolskih učiteljev in zdravnikov specialistov povečala na šokantnih 40 odstotkov!

V formalno enotnem plačnem sistemu je vsako leto več neenotnosti, od izrazitih neenakosti pri zahtevnosti izpolnjevanja pogojev za napredovanje in neenakih kariernih razponov pri enaki izobrazbeni stopnji v različnih delih javnega sektorja; posebnosti pri oblikovanju strukture plač za posamezne skupine; vse več odvodov v druge zakone, v katerih se zvišujejo izobrazbene stopnje za posamezne skupine ali opredeljujejo spregledi izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta.

V Svizu kljub temu razumemo, da je ta trenutek obstoječi, »enotni« plačni sistem nenadomestljiv, zato ne predlagamo njegove zamenjave, kar se nam sicer, ob pomanjkanju resnih argumentov proti našim zahtevam, tudi očita. A hkrati, tudi za ceno konflikta, vztrajamo pri uresničevanju preprostega načela enakega plačila za primerljivo delovno mesto. Razlika v vrednotenju dela visokošolskih učiteljev in zdravnikov specialistov, ki bi moralo biti po plačilu izenačeno, zanikuje obstoj enotnega plačnega sistema. Da bi to porušeno enotnost plačnega sistema ponovno vzpostavili, sta mogoči le dve rešitvi – ali je treba razliko takoj odpraviti ali pa reči, da je delo izobraževalk in izobraževalcev vredno bistveno manj kot delo zdravnikov.

Izobraževanje v primežu politike

V Svizu že leta opozarjamo, da je sistematično zniževanje javnih sredstev za izobraževanje – v zadnjih desetih letih se je delež za izobraževanje v bruto domačem proizvodu zmanjšal s 5,3 na 4,6 odstotka –, ki se manifestira v slabšem vrednotenju izobraževalnega dela, strateško povsem zgrešeno in ogroža prihodnjo kakovost življenja velike večine ljudi v naši državi.

V Sloveniji sta nujna temeljit razmislek in javna, torej politična, razprava o položaju in pomenu izobraževanja v naši državi. Glede na dokazano kakovost slovenskih javnih šol in univerz, ki pomembno prispevajo k učinkovitosti našega gospodarstva, zmanjševanju socialnih razlik in s tem k stabilnosti družbe, bi morali svojo prihodnost graditi okrog ustrezno financiranega javnega izobraževalnega sistema. A slovenska politika se strateškosti kakovostnega, vsem dostopnega izobraževalnega sistema očitno ne zaveda ali pa je preprosto brezbrižna. In prav zaradi očitne marginalizacije izobraževalnega dela pri nas, ki jo enoznačno potrjujejo mednarodne in domače analize financiranja izobraževanja in plač izobraževalk in izobraževalcev, so pozivi k nediferenciranemu zviševanju plač v javnem sektorju, če se hkrati ne odpravi neustrezno vrednotenje izobraževalnega dela od vrtca do univerze, za Sviz nesprejemljivi. Politika ni v primežu lobijev, če že kaj, je v primežu nespametne in škodljive politike prav izobraževanje.

Ker politika z desetletje trajajočim, sistematičnim zniževanjem sredstev za izobraževanje ogroža eno naših ključnih prednosti, ki jo imamo pred večino drugih evropskih držav, je dolžnost kvalificiranih predstavnikov, zaposlenih v visokem šolstvu, da se temu skupaj – ne glede na obstoječe razlike – postavimo po robu. Za začetek bi se morali odpovedati vsaj neresničnim trditvam, okrog katerih se gradi diskreditacija drugih sindikatov v visokem šolstvu.

Kolega Marinčič je, žal, prav s takimi trditvami gostoval v Delu. Ni res, da predlog Sviza, ki smo ga posredovali ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, visokošolskim učiteljem »nameni natanko toliko, kolikor je že aprila ponudila vlada, asistentom in lektorjem pa sploh ničesar«. Predlog Sviza vsebuje zvišanja plačnih razredov vseh asistentov in lektorjev in strokovnih sodelavcev in bibliotekarjev in učiteljev veščin!

Sviz je edini sindikat, ki je že v začetku maja eksplicitno zavrnil vladno izhodišče, da se glede na dvig zdravniških plač zvišajo izključno plače visokošolskih učiteljev, kolega Marinčič pa je pozabil, da se mu je takrat zdel vladni, »elitistični« predlog kar sprejemljiv. Res je, da po zgledu zdravnikov predlagamo nova delovna mesta »uveljavljenih« docentov, izrednih in rednih profesorjev – a ne tako, da bi dekani imeli diskrecijo, kdo lahko gre na to delovno mesto in kdo ne, temveč vztrajamo, da to pripada vsakemu visokošolskemu učitelju, ki ima vsaj deset let pridobljen doktorski naslov. Zahteva Sviza za odpravo neustreznega vrednotenja izobraževalnega dela na univerzah je v resnici višja kot za vse druge ravni izobraževanja, in ne nižja! Resnična ni niti trditev, da zahtevamo zvišanja zgolj za učitelje – predlagamo jih za pomočnike vzgojiteljev in vzgojitelje v vrtcih, za svetovalne delavce, knjižničarje in vse vrste organizatorjev pedagoških procesov.

Visokošolski sindikat proti stavki

Predlogi Sviza za ustrezno vrednotenje izobraževalnega dela so zdaj preoblikovani v stavkovne zahteve, ki jih je na demokratično izpeljanem glasovanju podprlo fascinantnih 37.186 zaposlenih v izobraževanju, z izjemo univerz, na katerih je Visokošolski sindikat Slovenije zaposlene z neresničnimi in enostranskimi trditvami pozival, naj se opredelijo proti stavki. Ob svojih dolgoletnih izkušnjah se ne spomnim primera, da bi kateri od sindikatov zaposlene kdaj pozival proti stavki. Komu to koristi? Kdo bo odgovoren, če bo vrednotenje strokovnega in izobraževalnega dela na univerzah, ki je tudi po mednarodnih primerjavah neustrezno, ostalo takšno, kot je?

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sviza


Koliko je vredno delo v izobraževanju

Stavkovne zahteve je na demokratično izpeljanem glasovanju podprlo fascinantnih 37.186 zaposlenih v izobraževanju, z izjemo univerz. Foto: Jure Eržen