Tiskane izdaje
V zadnjem času v javnosti veliko prostora zaseda problematika kreditov v švicarskih frankih. Navkljub veliki izpostavljenosti v medijskem prostoru, kjer se operira večinoma s praktičnimi primeri, je vsaj po mojem mnenju premalo prostora namenjenega argumentirani debati obeh strani, ki bi pripeljala do družbeno pravične rešitve. Moje mnenje je, da je pri presoji posameznih rešitev (tako predlaganega zakona Združenja Frank kot alternativnih rešitev) treba upoštevati tri vidike:
1. Za sprejem sistemske rešitve je nujen obstoj kolektivnega oškodovanja kreditojemalcev, torej enostaven pokazatelj, da so ne glede na razvoj dogodkov vsi kreditojemalci napram bankam utrpeli ekonomsko/finančno škodo.
2. Retroaktivno se ne sme spreminjati pogojev do te mere, da se poruši ekonomika osnovnega pogodbenega razmerja, torej da ena stran nosi vsa tveganja in stroške, druga stran pa ima le koristi. Prav tako morajo biti tveganja in finančne koristi sorazmerne pred sprejetjem zakona in po njem, torej tako iz naslova primarnega pogodbenega razmerja kot po sprejetju zakona.
3. Z uveljavljanjem rešitev ne smemo škoditi tretjim osebam; rešitev naj nima negativnih eksternalij oziroma naj jih ima čim manj.
Poglejmo si sedaj problematiko kreditov v švicarskih frankih in predlagani zakon skozi prej omenjene vidike.
O kolektivnem oškodovanju kreditojemalcev
Da bi (vsaj iz ekonomskega vidika) obstajal temelj za sprejetje zakona, torej kolektivne poprave krivic, je nujno pokazati, da so bili kreditojemalci sistematično finančno oškodovani, torej da je nasprotna stran (banke) v času sprejemanja pogodbe imela neposredne finančne koristi, druga stran (kreditojemalci) pa je imela vnaprej zagotovljeno izgubo brez možnosti zaslužka.
Če potegnemo paralelo s krediti v švicarskih frankih, bi se dano načelo zrcalilo v praksi tako, da bi ena stran imela zagotovljen visok dobiček brez možnosti izgube (banke), druga stran pa bi bila obsojena na pokrivanje izgub brez možnosti zaslužka.
Ali so bila torej razmerja v času sklepanja pogodb taka, da bi kršila prej omenjeno načelo sorazmernosti tveganja in koristi oziroma dobičkov?
Posplošeno (vendar dovolj natančno za potrebe analize) je kredit v švicarskih frankih posojilo v tuji valuti (v švicarskih frankih), kjer posameznik plačuje glavnico in obresti v njemu tuji valuti (v švicarskih frankih), zato je izpostavljen valutnemu tveganju (vrednost švicarskega franka napram evru na dan plačila) in obrestnemu tveganju. Na drugi strani je banka izpostavljena tveganju nevračila kredita, saj valutnemu in obrestnemu tveganju po zakonu in regulativi ne sme biti izpostavljena. Povedano poenostavljeno, banka pridobi švicarske franke od druge finančne institucije (ki jih je dolžna vrniti po preteku pogodbe) in jih plasira naprej kreditojemalcem. Pri tem banka ne prevzema valutnega tveganja, saj ima naložbo (posojilo kreditojemalcu) in obveznost (do finančne institucije) v enaki valuti, nosi le prej omenjeno tveganje nevračila kredita. Banka dejansko v danem primeru igra vlogo posrednika.
Z vidika tveganja in koristi je bil v času sklenitve pogodbe pozicija kreditojemalca simetrična, lahko je tako pridobil kot izgubil na račun padanja/porasta franka. Kakšna pa je bila pozicija banke? Ali drži dejstvo, da so banke špekulirale in zaslužile pri porastu franka in da niso imele nobenega tveganja?
Kot je bilo že izpostavljeno, zakonsko in z vidika regulative, špekulacija ni možna. Banke niso imele nobenih izrednih prihodkov ali odhodkov oziroma nobenih prekomernih dobičkov ali izgub. Še več, banke so za fiksni obrestni pribitek nosile tudi dodatno tveganje, ki je pri večji volatilnosti menjalnega tečaja bolj izrazito, to je tveganje nevračila kredita in s tem posledično izgube glavnice. Tako tudi teza, da banka ni mogla izgubiti, ne drži, saj večje število nevračil od predvidenih potisne banko v znatno izgubo, s samim valutnim tveganjem pa nima dobičkov, ki bi bile po velikosti enake izgubam kreditojemalcev (špekulativna pozicija).
Da zaključimo s tezo o oškodovanju, si poglejmo še finančno plat medalje. Kot smo že izpostavili, bi lahko prišlo do oškodovanja tudi, če bi bili obrestni pribitki (marža banke) znatno višji od primerljivih produktov (npr. evrskih kreditov). Podatki iz danega obdobja pokažejo, da so v povprečju na ravni bančnega sektorja bili obrestni pribitki kreditov v švicarskih frankih primerljivi z evrskimi. Razlika je na ravni desetinke odstotne točke. Še več, podatki o neplačilih pokažejo, da je delež tistih, ki niso mogli in ne morejo plačevati kredita, približno enak skozi celotno obdobje, pa naj bodo zadolženi v švicarskih frankih ali pa v evrih. Podatka jasno nakazujeta, da banke niso sledile predatorski politiki. Če bi bilo temu res tako, bi v deležu neplačil opazili znatno več kreditov v švicarskih frankih.
Vsaj navzven, z upoštevanjem preverljivih argumentov, je tako jasno, da sledi o kolektivnem oškodovanju oziroma zavajanju ne more biti. Posamezni primeri, ki se izpostavljajo kot dokaz o oškodovanju, ki so ga povzročile banke, so v luči zgornjih dejstev le dodatna potrditev o nujnosti individualnega pristopa.
Spreminjanje ekonomskih razmerij za nazaj
V zakonu je predvideno, da bi lahko posamezniki izbrali, ali bodo konvertirali kredit v švicarskih frankih v kredit v evrih po vnaprej znanih pogojih. Kar je nedvoumno pri branju zakonskega predloga, je, da s tem imetniki švicarskih kreditov pridobijo zastonjsko opcijo, ki ima svojo finančno vrednost in znatno posega v prvotno pogodbeno razmerje. Podrobneje, imetniki pridobijo možnost, da izboljšajo finančne pogoje kredita. Tako bodo opcijo unovčili le, če jim taka strategija prinese finančne koristi.
Predlog, ki se morda ob hitrem prebiranju zdi življenjski, pa ima vsaj z ekonomske plati znatne pomanjkljivosti:
a) Popravljanje pogodbenih razmerij za nazaj ima svoje finančne posledice, ki jih bodo v prvi vrsti nosile banke, nosili pa jih bodo tudi davkoplačevalci/kreditojemalci. Izguba dobička na račun retroaktivnega posega pomeni, da mora v primeru izgube banka dvigniti cene ostalih storitev ali pa da mora, v primeru večjih izgub, slediti dokapitalizacija, ki pade na pleča vseh davkoplačevalcev. Kaj hitro bi pri uveljavljanju sistemske rešitve prišlo do situacije, da bi izgubo iz naslova švicarskega kredita finančnega špekulanta z avtomobilom višjega cenovnega razreda sanirali slabše finančno stoječi davkoplačevalci v obliki višjih bančnih provizij ali pa dokapitalizacije katere od državnih bank.
b) Tako poseganje spreminja pogoje poslovnega razmerja v smeri, da ima ena stran (kreditojemalci) skoraj nič (ali malo) tveganj, druga stran (banka) pa nosi celotna tveganja. Vprašajmo se, ali bi prihranek v primeru, da bi švicarski frank depreciiral, kreditojemalci delili z bankami.
c) Sistemsko reševanje problematike kreditov v švicarskih frankih bi lahko imelo v prihodnosti negativne posledice predvsem z vidika moralnega hazarda, torej da bi ljudje v prihodnosti sklepali bolj tvegane posle z vedenjem, da jih bo v primeru negativne realizacije tveganj, torej za posameznike negativnega finančnega izplena, vsaj deloma zaščitila država.
Povedano poenostavljeno: retroaktivno izenačevanje kreditov v švicarskih frankih z evrokrediti, kot je predvideno v predlaganem interventnem zakonu, bi pomenilo socializacijo izgube teh posojilojemalcev, ki se bo v končni posledici prenesla na davkoplačevalce.
Družbeni stroški
Sedanji predlog (kot tudi bodoče predloge) je smiselno obravnavati iz zornega kota stroškov za državo in davkoplačevalce.
Prvič, intervencija države z zakonom na to področje bi državo izpostavila neskladnosti s pravnim redom Evropske unije in potencialnim tožbam bank. Takšen zakon bo moral iti v presojo na Evropsko centralno banko in evropsko komisijo. Obe instituciji sta že večkrat poudarili, da takšen pristop k reševanju problema ni primeren in ni skladen s pravnim redom Evropske unije.
Drugič, sistemska rešitev problematike kreditiranja v švicarskih frankih lahko povzroči precedens za druge trge in segmente, npr. pri kreditih z variabilno obrestno mero ali pri enoletnih pogodbah zakupa električne energije.
Naj na koncu poudarim, da je ne glede na rešitev treba pokazati veliko razumevanja do težkih situacij, v katerih so se znašli nekateri posamezniki in njihove družine, pri tem pa rešitev iskati ne samo v odnosu do bank, temveč tudi v okviru socialnega sistema države. Ne glede na obliko rešitve bo družbeni konsenz lažje dosežen, če bodo opisani vidiki upoštevani dosledno.
Glas proti sistemsko zakonu ne pomeni zatiskanja oči pred težko finančno situacijo določenih kreditojemalcev, prav tako ne pomeni izogibanje popravi krivic ali ščitenja bank, glas proti trenutnemu predlogu zakona pomeni sledenje dejanskemu stanju, torej bolj pravični rešitvi ter izogibanju nevarnim precedensom in ustvarjanju novih krivic.
Dr. Aleš Ahčan,
ekonomist
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
