Kolumbovo jajce

Ideje o izraelsko-palestinski konfederaciji vedno znova vzniknejo, kar kaže na njihovo nujnost.

Objavljeno
21. avgust 2017 18.28
Uri Avneri
Uri Avneri

Ne vem, kdaj je bilo izumljeno kolo ali kdo ga je izumil, ne dvomim pa, da so ga izumljali vedno znova. Mnogi srečni izumitelji so bili deležni slave.

Enako velja za izraelsko-palestinsko konfederacijo. Od časa do časa se v javnosti pojavi kot povsem nova zamisel, ki jo še ena skupina izumiteljev ponosno predstavlja javnosti. To pa zgolj pomeni, da dobre ideje ni mogoče zatreti. Znova in znova se pojavlja. V zadnjih nekaj tednih se je pojavila v nekaj člankih, ki so jih napisali novi izumitelji. Vsakič, ko se to zgodi, bi si snel klobuk, če bi ga imel. Tako kot so to včasih delali Evropejci, ko so srečali damo ali pa starega znanca.

Pravzaprav je načrt razdelitve, ki ga je 29. novembra 1947 sprejela generalna skupščina OZN (resolucija 181), predlagal neke vrste konfederacijo, vendar pa v resoluciji sam izraz ni zapisan. Zapisano je, da naj bi bili državi, ki bosta nastali - ena arabska, druga judovska, medtem ko bi bil Jeruzalem ločena enota -, združeni v »gospodarski uniji«.

Nekaj dni pozneje je izbruhnila »vojna leta 1948«, ki je bila izjemno kruta. Ko se je na začetku leta 1949 končala, ni ostalo od resolucije OZN nič. Bilo je še nekaj površnih pogajanj, a so hitro potihnila. Vojna je ustvarila »dejstva na terenu«. Izrael je nadzoroval veliko več ozemlja, kakor mu je bilo dodeljenega, Jordanija in Egipt pa sta vzela to, kar je ostalo. Palestine ni bilo več, njeno ime je izginilo z zemljevida, polovica Palestincev pa je bila pregnanih z domov.

Kmalu po vojni sem sklical skupino Judov, muslimanov in Druzov, da bi širili idejo o Palestinski državi, ki bi bila soseda države Izrael. A iniciativa ni uspela. Leta 1954, ko so se nekateri Palestinci na Zahodnem bregu uprli jordanskim gospodarjem, sem objavil poziv izraelski vladi, da podpre ustanovitev palestinske države. Povsem so me ignorirali.

Šele tri leta pozneje je zamisel o izraelsko-palestinski federaciji dobila trdnejšo obliko. Leta 1956 je Izrael s skrivno podporo Francije in Velike Britanije napadel Egipt, kar je vzbudilo zgražanje mnogih Izraelcev. Sredi vojne sem prejel klic Natana Jelina Mora, ki je rekel, da bi morali nekaj storiti.

Jelin Mor je bil politični vodja Lehija (oziroma Sternove tolpe), najbolj ekstremne od treh podtalnih organizacij, ki so se bojevale proti britanski nadvladi. Jaz pa sem bil lastnik in glavni urednik poljudne novičarske revije. Ustanovili smo skupino Semitska akcija.

Odločili smo se, da najprej sestavimo dokument. Vendar ne enega tistih medlih političnih programov, ki so danes objavljeni, jutri pa pozabljeni, ampak resen načrt za popolno reformiranje države Izrael. Za to smo potrebovali več kot leto dni. Bilo nas je 20, na svojih področjih večinoma ugledni ljudje. Srečevali smo se vsaj enkrat na teden in razpravljali. Med sabo smo si razdelili teme. Meni je bil dodeljen mir z Arabci.

Naše temeljno prepričanje je bilo, da so Izraelci nova nacija, ki pa ni ločena od preostalega judovskega ljudstva, ampak je del njega. Nekako tako kot je bila Avstralija nova nacija znotraj anglo-saksonske skupnosti. Nova nacija, ki je nastala na podlagi geopolitičnih razmer, podnebja, kulture in tradicije. (Ta zamisel sama po sebi ni bila posebej nova. V zgodnjih štiridesetih letih je peščica pesnikov in pisateljev, ki so sebe poimenovali Kanaaniti, predlagala nekaj podobnega, a so zavračali kakršno koli povezanost z Judi po svetu, prav tako obstoj arabske nacije oziroma arabskih nacij.) Po našem mnenju je bila nova »hebrejska« nacija del »semitskega območja« in zato naravni zaveznik arabskih nacij. Kategorično smo zavrnili evrocentričen in imperialističen izraz »Bližnji vzhod«.

V dvanajstih izčrpnih odstavkih smo orisali strukturo federacije, ki bi jo sestavljali suvereni državi Izrael in Palestina. Imeli bi skupno gospodarsko in še nekatere druge politike. Državljani ene od držav bi lahko svobodno potovali v drugo, a se tam ne bi smeli naseliti. Predvidevali smo, da bi lahko federacija čez nekaj časa postala del širše konfederacije držav semitskega območja v Afriki in Aziji.

Ostala poglavja dokumenta se tičejo popolne ločitve med državo in religijo, proste migracije, odnosa z judovskimi skupnostmi po svetu in socialdemokratskega gospodarstva. Dokument »Hebrejski manifest« je bil objavljen še preden je bila država Izrael stara deset let.

Krištofa Kolumba, moža, ki je »odkril« Ameriko, so vprašali, kaj je treba narediti, da bo jajce stalo pokonci. En konec jajca je potolkel ob mizo in poglej, jajce je stalo. Od takrat je pregovorno »Kolumbovo jajce« navzoče v mnogih jezikih, tudi v hebrejskem. Zamisel o federaciji v Palestini je takšno jajce. Združuje dva principa: da bi bila med Sredozemskim morjem in reko Jordan ena država ter da bi Izraelci in Palestinci živeli vsak v svoji neodvisni državi.

»Celotni Eretz Izrael« in »celotna Palestina« sta desničarska slogana, medtem ko »načelo dveh držav« pripada levičarjem. V razpravi o tej zadevi pogosto zamenjujejo »federacijo« in konfederacijo«, saj nihče pravzaprav ne ve natančno, v čem je razlika med njima. Na splošno je sprejeto, da ima v federaciji osrednja vlada večjo moč, v konfederaciji pa imajo več pooblastil posamezne enote. Toda ta razlika je zelo nejasna.

Ameriška državljanska vojna je potekala med južno »konfederacijo«, ki je hotela ohraniti pravice posameznih držav na mnogih področjih, in severno »federacijo«, ki je hotela, da osrednja vlada ohrani večino pomembnejših pristojnosti. Svet je poln federacij in konfederacij. ZDA, Ruska federacija, Švicarska konfederacija, Združeno kraljestvo, Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija) in tako dalje. Med temi ni dveh, ki bi si bili popolnoma enaki.

Države se med seboj razlikujejo prav toliko kot se razlikujejo človeška bitja. Vsaka država je posledica geografskih značilnosti, posebnega značaja ljudstva, zgodovine, vojn, ljubezni in sovraštva. Tudi ni potrebno, da bi se imeli člani federacije radi. Prejšnji teden se je ameriška državljanska vojna na bizaren način ponovno bila v južnjaškem mestu pred spomenikom južnjaškega generala. Bavarci nimajo kaj preveč radi »Prusov« na severu, mnogi Škoti bi se radi znebili prekletih Angležev. Toda skupni interesi so močnejši in zato pogosto prevladajo. Če poroka ni iz ljubezni, je pa vsaj iz preračunljivosti.

Tehnični napredek in zahteve sodobnega gospodarstva združujeta svet v vedno večje enote. Precej očrnjena »globalizacija« je na svetovni ravni nujna. Ljudje, ki danes vihtijo »Bonnie Blue Flag« ali svastiko, so smešni. Nekoč v prihodnosti jih bodo ljudje pomilovali, prav tako kakor danes pomilujejo ludiste, ki so na začetku industrijske dobe uničevali stroje.

Pa se vrnimo nazaj k nam. Zamisel o federaciji oziroma konfederaciji Izraela in Palestine morda zveni preprosto, a ni. Ovir je mnogo. Prva je ogromna razlika v življenjskih standardih obeh ljudstev. Palestinci bi potrebovali veliko pomoči razvitega sveta. Preseči je treba tudi zgodovinsko sovraštvo med obema ljudstvoma, ki se ni začelo leta 1967, kakor tudi ne leta 1948, ampak traja že vse od leta 1882. To pa ni stvar politikov, ampak pisateljev, pesnikov, zgodovinarjev, filozofov, glasbenikov in plesalcev.

Naloga je videti zelo težka, a sem povsem prepričan, da je lažja kakor je videti na prvi pogled. V izraelskih bolnišnicah (zdravniki in medicinske sestre), na univerzah (profesorji in študenti) in seveda na skupnih mirovnih protestih so se že vzpostavili mostovi med ljudstvoma. Že samo dejstvo, da se zamisel o federaciji kar naprej pojavlja, kaže na njeno nujnost. Aktivisti, ki jo izpostavljajo danes, se v času, ko smo idejo prvič predlagali, sploh še niso rodili. Toda njihovo sporočilo je novo in sveže. Naj njihova prizadevanja uspejo.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.